Popotnik
2308 ogledov

"Kaj pa vi tukaj s puško?" Telo otrpne, preplavi me strah.

Camino Krk
1/37
Luka Tabako
Tisti dan je, ko ure nastavimo na zimski čas, zato se je dan že pošteno naredil, ko korakam ob dolgem zalivu v Baški. Pred mano se razprostira planota, na katero se bom vzpela 569 metrov visoko. Gledam jo s strahospoštovanjem.

Na nebu ni oblačka in vem, da ne bo lahko. Pred mano je 21,4 kilometra hoje, seveda, če ne bom krenila kam po svoje. Iz Baške v Kornić, kjer se bo moj Camino Krk zaključil.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Romantično jutro ob rečici

A prvi kolometri hoje so ravninski, sprašujem se, kdaj se bo začelo? Hodim ob rečici, domačini ji pravijo Suha Ričina, ki je najprej speljana po betoniranem obrežju, nekoliko više pa se razliva po majhnih brzicah in ustavlja v tolmunih. Sem in tja mimo pripelje kak kolesar, večinoma pa je slišati le žuborenje vode in petje ptic. Skozi redko rastoče drevje kukam na travnike, izza ene od ograj k meni pritečeta prelep konj, ki mu družbo dela osliček. Spet eno tistih krasnih juter, ki so me vsakič polnila na mojem Caminu. 

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Mir med prastarimi ostanki

Pot pelje do Jurandvora, prijetnega mesteca in biserčka, opatije sv. Lucije. Cerkvica, ki je ponos Krka, je zaklenjena, zato vanjo pokukam le skozi režo. Zgrajena je bila na ostankih zgodnjekrščanske cerkve na prehodu iz 11. v 12. stoletje, leta 1852 pa so v oltarni pregradi odkrili kamnito ploščo, baško ploščo. Gre za glagoljski napis, izklesano listino v trinajstih vrsticah, ki je eden najstarejših spomenikov hrvaške zgodovine, pismenosti in državnosti. Sedem med kamnite ostanke zidov ob cerkvici in preplavi me mir.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Dolg vzpon po kamnitih stopnicah

Razveselim se, ko me označbe usmerijo nazaj proti rečici, ki pa jo le prečkam, saj pot pelje naprej. Potka se nato konča in začnejo se kanite stopnice, ki me bodo pripeljale do marijanskega svetišče, enega najstarejših hrvaških svetišč. Svetišče Marije Božje Goričke, je staro preko 600 let. Pošteno sem zadihana, ko premagujem široke stopnice, kasneje nekje preberem, da jih je 237.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

 

Markacij nikjer, zgubljena

Tudi ta cerkev je zaklenjena, a razgledi fantastični. Na drugi strani vidim Mesečevo planoto, celotno območje, ki sem ga prehodila dan prej.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Pot nato vodi v gozd, izmenično prečkam jase, vse gre gladko, ko v nekem trenutku ugotovim, da hodim nazaj proti dolini in da oznake za Camino nisem videla že lep čas. Ne, tokrat res ne bom pametovala in se zanašala na svoj občutek, si mislim, in se napotim nazaj, poiskati markacijo. 

"Kaj pa vi čakate tukaj s puško?"

Hodim tako po jasi gor in dol in se oziram po tistem lepem modrem Caminu znaku, ko pod krošnjo edinega drevesa zagledam lovca, ki sedi s puško v naročju. "A veste, kje gre Camino pot," mu zakličem. Pojma nima, pove mi samo, da ena pot od tam pelje v dolino, druga pa na vrh. "Kaj pa vi čakate?" ne morem premagati radovednosti. "Divje svinje," odgovori. "Kako, kar sredi belega dne bodo prišle sem?" sem začudena. O divjih svinjah je bilo pred in na moji poti veliko govora, a srečala nisem nobene. Morda so one mene. 

Beg v strmino

"Lovci s psi prihajajo z druge strani in jih bodo prepodili do sem," mi razloži lovec in v trenutku se mi v glavi izrišejo podobe prestrašenih divjih živali, ki tečejo proti meni in ne vedo, da jaz nisem njihov sovražnik. Stisne me, telo preplavi strah. Takoj sem odločena, nič več nazaj, samo naprej pa naj stane kar hoče. Začnem se vzpenjati po kamnitem pobočju, jezim se nase, ker nisem bila pozorna na markacije, ki bi me na planoto dvignile po manj strmi poti, zdaj pa plezam skoraj navpično. Zdaj sem hvaležna lepemu vremenu, kdo ve, kam bi se izgubila, če bi bilo megleno, hvaležna visokim gojzarjem, ki čuvajo gležnje, ko se mi noga zatakne med ostrim kamenjem. 

 | Avtor:

Gola pokrajina, kamen, kamen in kamen

Kar nekaj časa in počitkov je potrebnih, da pridem do vrha planote. Zmagovalno se oziram okoli, pred mano še višji vrhovi, za mano v daljavi Baška in morje.

 | Avtor:
Pokrajina je še bolj gola kot prejšnji dan, samo ostro kamenje, potke se končujejo med kamni, hodim in hodim, ko končno spet najdem Camino znak. Kako se ga razveselim!

Trači iz Slovenije

Pripelje me do Obzove, najvišja točka na otoku Krku. Vroče je, sence nobene in čeprav bi moje noge potrebovale počitek, se ustavim le na kratko, nekaj požirkov vode in malica, ki je kot po navadi, v obliki energijske ploščice in že šibam naprej, proti Velemu vrhu. Tukaj srečam kar nekaj pohodnikov, večina je spet Slovencev. Eden od njih glasno klepeta po telefonu in tako sem deležna še nekaj tračev iz rodne Slovenije. 

Kolena bolijo

Od tukaj se že vidita znameniti otoček Košljun pri Punatu in obrisi Kornića, a pred mano je še dolga pot. Najprej po zoprni kamniti stezi, kjer sestopam po ostrem kamenju in glasno vzdihujem zaradi bolečih kolen. A treba je dalje, ni druge. Nekaj pohodnikov me prehiti, a mislim si, vi ste še sveži, prišli ste "le" iz Punata, a jaz prihajam iz Baške, kilometri in kilometri so že za mano. 

Končno pot za moja kolena postane nekoliko lepša in za moje oči nekoliko slikovitejša. Opazujem cvetove na nizkem rastju okoli mene in premagujem željo, da bi spet počivala na jasicah, saj se sonce že spušča proti morju. Res sem že utrujena, a nekako zberem notranjo moč. Nekaj dni kasneje s hrvaške turistične skupnosti na Krku, ki mi je pomagala pri tem, da sem Camino Krk izpeljala, prejmem klic. Ivana me zaskrbljeno sprašujejo, kako mi je šlo na zadnji etapi, češ, da so ji je neka druga skupina pohodnikov iz Slovenije sporočila, da je pot res zahtevna, prava gorska in da je brez dobre telesne koindicije ni lahko prehoditi. Kar dobra tolažba, če se spomnim takratnih občutkov. 

 | Avtor:

"Pa di si mi ti?"

Pred spustom v Punat naletim na tri kanite križe, za tem pa na majhne kapelice, ki prikazujejo Kristusov križev pot. Pridem do Punata in se, ker je že temno, ob marini odpravim proti Korniču. Zazvoni telefon. "Di si mi ti, skrbi me, da se ti ni kaj zgodilo," na drugi strani v svoji slovenščini pravi Toni, moj taksist. Hodim že precej dlje, kot je načeloma predvideno. Hvaležna za njegovo skrb mu rečem: "Čez pol ure v Korniću!" Pospešim korak. 

Še zadnji pečat

Na križišču cest, ki vodijo do Punata, Krka, Kornića in Vrbnika grem mimo še ene mini kamnite cerkvice sv. Dunata, zgrajene v 12. stoletju.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Potem pa me čaka še zadnji podvig, vzpon do Kornića in cerkve cerkev sv. apostola Jakoba. Toni me že čaka, cerkev je zaprta, v svojo knjižico stisnem še zadnji pečat.   

Kdaj spet?

Ne spomnim se, kaj sva s Tonijem klepetala na poti nazaj v Ježevac, verjetno sem mu zgolj vljudnostno odgovarjala, zaposlena sem bila s svojimi mislimi, s svojimi močnimi občutki. Nisem dvomila, da mi je uspelo, a  vseeno sem ponosna nase. Bi šla še enkrat? Ne, samo enkrat je lahko taka pot edinstvena, polna presenečenj, polna spoznanj o samem sebi. A vrnila se bom zagotovo, vsaj na dele prvih dveh poti, spomladi, ko bo gozd spet tako zelo bujen, cvetoč in dehteč. Če sta mi bili prvi dve etapi najbolj všeč, sta bili zadnji dve najmočnejši, polni preizkušenj, polni spoznanj, koliko moči imam v sebi. 

Na spodnjih povezavah lahko prebere reportaže iz prvih šestih etap Camina Krk. 

etapa 1 

etapa 2

etapa 3

etapa 4

etapa 5

etapa 6

"Kdaj pa boš šla na pravi Camino," me sprašujejo mnogi zdaj, ko sem nazaj. Pravi Camino naj bi bil tisti v španiji. Ne vem, morda me kdaj pokliče tudi ta. A za moj naslednji camino imam že druge načrte, ne bom jih še izdalam. A nenazadnje vsaka pot je camino. Buen Camino!

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.

Sorodne novice