Popotnik
4304 ogledov

"Ljudje sebe doživljamo v svetu, ki je naše ogledalo"

1/4
Kako s potovanji poleg novih kultur odkrivamo tudi nove oblike sebe, stare jaze pa puščamo za seboj, nam je med drugim v intervjuju razložila hipnoterapevtka in spiritualna voditeljica Asya Širovnik Moškon.

Da je življenje le dolgo potovanje, se dobro zaveda hipnoterapevtka Asya Širovnik Moškon, ki je živela že v trinajstih različnih državah, še več pa jih je obiskala kot turistka. Velikokrat se pošali, da je letališče njen dom, saj tam preživi kar nekaj časa. Zato sta lansko in letošnje leto zanjo velik izziv, saj v času epidemije ni uspela živeti nomadskega življenja v vsej razsežnosti, kot ga je bila vajena živeti sicer: "Izziv je predvsem mentalni. Posebej z občinami mi je nepredstavljivo, da smo na nek način zaklenjeni."

V enournem intervjuju nam je med drugim opisala še, kako s potovanji poleg novih kultur odkrivamo tudi nove oblike sebe, stare jaze pa puščamo za seboj. V ta namen si je naša sogovornica v preteklosti tudi prilagodila svoje ime, in tako je lahko njegova izgovorjava ostala avtenična. 

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Živeli ste že v trinajstih državah, v še večih ste bili tam kot turistka. Je za vas raziskovanje sveta bolj spoznavanje sebe v drugih okoliščinah, spoznavanje tujih kultur ali vsakega po malem? Kaj vam potovanja pomenijo?

Oboje, ker v resnici greš izven omejene pozicije sebe. Ljudje sebe doživljamo v svetu, ki je naše ogledalo. Za refleksijo pa potrebujemo odnose in ljudi okoli sebe. Ko zamenjam kulturo, ugotovimo, da so nekatere stvari samo stvar naših prepričanj in navad. Vsakič, ko gremo izven lastnega okvirja in definicije, odkrijemo nekaj novega. Širijo se naša zavest, um, definicija tebe. Dejansko postaneš širok človek. Tudi v drugih kulturah najdeš sebe. Dostikrat sem se spraševala, kakšna bi bila, če bi se rodila nekje drugje, recimo kakšna bi bila italijanska, španska, ali pa novozelandska verzija mene, in koliko mene bi ostalo. Zelo zanimiv psihološko antropološki samoposkus.

Imate poseben vzorec izbiranja vaše naslednje destinacije, ko se želite preseliti? Poslušate svoj notranji glas, iščete namige v sanjah?

Do sedaj sem vedno doživela zelo močno notranje vodstvo. Tako močno, da se je na trenutke moj razum ni znal boriti s tem, saj včasih nekatere stvari niso bile logične. Ko sem bila denimo v Madridu, sem se povezala s špansko družbo, in ko sem bila v Rimu prav tako. Tam imajo družine, ki imajo pozicije in delujejo kot velik klan. Pri njih že vnaprej veš, kješ boš delal, saj je odvisno od tega, iz katere družine prihajaš. Tako mi prijatelj našel službo pri italijanskem časniku. Vse je bilo že dogovorjeno, ampak moj glas mi je dejal ne. Iz Madrida sem morala iti v Grčijo, ki sem jo sanjala, in iz Rima v Združene države Amerike.

To je bilo racionalno gledano norost. Imela sem družbo, zagotovljeno službo, dober denar, ustvarila sem si prijetno življenje, imela nedeljska kosila s prijatelji ... Ampak jaz sem čutila, da moralm iti v Ameriko. Vedno se je nekaj zgodilo, bile so določene povezave, ampak na racionalnem nivoju ni izgledalo, kot da imavse skupaj smisel. Notranji glas pa je govoril, da moram iti tja, za kar sem danes izjemno hvaležna.

par počitnice plaža morje CNN Popotnik Kdaj bomo spet lahko potovali? Tako odgovarjajo strokovnjaki!

V tujih kulturah ste si prizadevali, da bi vas hitro sprejeli za domačinko, govorili ste v domačem jeziku, se družili z domačini, sprejemali njihove običaje … Nekdo bi rekel, da se na ta način spreminjate, prilagajate in izgubljate del sebe, vi pa menite, da na ta način pravzaprav odkrivate sebe v različnih verzijah. Na kakšen način torej te različne verzije sebe spravite v eno?

Imaš ljudi, ki so potniki in ostajajo v svoji energiji, ampak pogrešajo dom. Poznala sem Američane, ki so sredi Madrida iskali McDonalds ali pa Subway, torej svojo kulturo. Obstaja možnost, da te nič ne premakne. Poznala sem tudi Slovenko, ki je prišla v Madrid za pol leta in je rekla, da ne bo zdržala, ker ob nedeljah pogreša govejo juho. Ja, tu pa jedo paello, sem ji dejala. Poskusi si to vzeti kot zabavo, izziv. Če si nefleksibilen, v življenju stagniraš. Ampak sam sebe na ta način ne moreš izgubiti. Že na primer glas; moja intonacija je različna, če govorim slovensko ali italijansko. Sem pa še vedno jaz. Če se ne poskušaš vživeti v tujo kulturo, ostajaš zelo rigiden. Šele takrat, ko npr.  z veseljem poskušaš njihovo hrano, te tujci lahko sprejmejo in se začneš učiti o njihovi kulturi. Sicer ostaneš zgolj opazovalec.

 | Avtor:

Katera različica sebe v tuji kulturi vam je bila najbolj všeč?

Sebe mi je čudovito raziskovati. Recimo obdobje v Rimu je bilo zelo lepo, kultura, komunikacija, druženje s pravimi Rimljani in Rimljankami. Hkrati sem zelo uživala tudi v Španiji. Moj mož vedno pravi, kako je ta kultura vesela, koliko je nekega smeha, že jezik je tak. Najbolj se najdem v kulturah, kjer je veliko smeha, radosti, razlogov, da se veselijo živeti. Že zaradi pristopa, besed, ko uporabljaš tak jezik, postaneš srečen. Sicer mi je pa vsaka država nekaj dala in ne bi želela biti krivična. Novozelandci so npr. zelo miren narod in vedno gladijo nesporazume, fino mi je bilo tudi v San Franciscu, Bostonu. Ampak na drugačen način. Vsaka kultura ti nekaj da in te nečesa nauči.

Ali stvari, ki vam jih določena kultura da, ohranite le v njihovem okolu, ali jih prinesete s seboj tudi v druga okolja, kulture?

Ne, to je kot tisti polžek, ki si vse naloži v svojo hišico. Novozelandska diplomacija in komunikacija mi je recimo v Sloveniji velikokrat prišla prav. Imajo zelo lepe izraze, ko pride do konflikta in se znajo opravičiti. Kake stvari pa seveda tudi moraš pustiti za sabo.

 

Po poklicu ste hipnoterapevtka in spiritualna voditeljica, izobrazbo na tem področju ste pridobivali v različnih državah in univerzah. Vaše delo je posvečeno predvsem iskanju človeške in dušne prvobiti in resnice, dvigovanju zavesti posameznika in kolektivnega dviga zavesti družbe. Kakšen odnos opažate, da imajo do spoznavanje samega sebe, samozavedanja druge kulture? 

V spiritualnem smisu so iz moje izkušnje vodilni v tem Američani, ki imajo številne delavnice o sebi, samozavedanju. Že pred dvajsetimi leti so tam ljudje hodili na umik v tišino, se spraševali, kdo so, posvečali velik pomen psihologiji in terapijam. Na sebi prav tako veliko delajo Kanadčani, Nizozemci, Angleži in Novozelandci. Anglosaksonske države so v tem glavne in prednjačijo tudi na področju psiholoških tem.

 | Avtor:
Je pa res, da veliko kultur misli, da so edina kultura na svetu. Dejansko doživljajo svojo državo kot alfa in omego. Ko sem prišla iz ZDA in sem imela izrazit ameriški akcent, sem imela na Novi Zelandiji kar veliko težav zaradi tega. Delala sem v filmski industriji, kot manager sem opazila, da so bili ljudje pri projektih do mene nezaupljivi. Kolega mi je svetoval, naj prevzamem novozelandski akcent in ga zamenjam z ameriškim. In delovalo je. Znotraj določene kulture se ne sprašujejo o drugih kulturah, če hočeš tam uspeti, pričakujejo, da se jim prilagodiš. Majhni narodi, kot so npr. Nizozemci, so recimo bolj odprti za sprejemanje in raziskovanje sebe. Večja kot je država, manj potrebe imajo po tem.

izpoved Slovenke Popotnik "Če pogledamo naokoli, smo lahko hvaležni, saj živimo v res lepi državi"

Kako pa je pri nas glede samospoznavanja, smo temu naklonjeni, ali nas je strah?

Spomnim se, ko sem pred petnajstimi leti prišla iz Amerike za leto ali pol nazaj v Slovenijo, je bilo to področje še povsem v povojih. Če si omenil Louise Hay, ki je bila pionirka na področju, kako misli lahko vplivajo na telo, ljudje niso vedeli, kdo to je. Danes vedo to vsi na delavnicah, ki jih organiziram. Prav tako je danes v Sloveniji zelo veliko ljudi, ki želijo delati na sebi. Zavest, da moramo delati na sebi, je pri nas še kako prisotna. Premik je zelo močan

Kaj ti to, da sebe spoznaš do te mere, omogoči?

Bolj ko sebe spoznaš, lažje živiš. Bolj kot veš, kdo si, bolj lahko slediš svoji resnični usodi. Bolj kot spoznaš svoje notranje intuitivno vodstvo, manj vpliva imajo nate zunanji faktorji, ki ne delajo v tvojem najboljšem interesu. Nihče na svetu ne more zate poskrbeti tako, kot ti sam. Ne moreš pričakovati, da bodo drugi ljudje imeli tvoje interese na prvem mestu. To je prevzemanje odgovornosti zase, kar pomeni sposobnost odgovoriti na dano situacijo. Ko se poznaš, veš kaj zares čutiš, kaj si zares želiš. Takrat postane tvoje življenje skladno s tvojim namenom.

mladi Intervju Slovenija "Zakaj se razvitost države ne prevede v zadovoljstvo državljanov?"

Srečam veliko ljudi pri 50-ih, ki mi priznajo, da so svoje življenje živeli po pričakovanjih drugih in sploh ne vedo, kdo v resnici so. Potem so zboleli, končevali kariero in ugotovili, da niso uresničeni. To je depresivno. Jaz jih sicer potolažim in pravim, da nikoli ni prepozno, vedno greš lahko na svojo pot. Če se hitro uskladiš, si zvest sebi, lahko živiš veliko bolj polno. Včasih so menili, da je to egoizem.

Danes vemo, da so največji egoisti tiste psihe, ki so najbolj nerazdelane, in ki se s sabo, niso nikoli ukvarjale. Živijo v prepričanju, da se morajo grebsti. Kdor pa je razvil samozavedanje, je razvil tudi samospoštovanje in spoštovanje do ostalih. Ima zelo visok standard etike, tj. notranji glas, ki ti pove, kaj je prav in kaj narobe. Bolj kot se človek pozna, bolj je sočuten do drugih, ker je sočuten tudi do sebe. Pa tudi bolj je uspešen, ker razvija svoje talente in potenciale. S samospoznavanjem dejansko rasteš, pa tudi tvoje sposobnosti, ki jih imaš več, kot si prej mislil. Taki ljudje so fantastični za družbo, saj vedno doprinesejo k družbeni blaginji.

Se mi pa zdi, da način današnjega življenja in družba temu nista naklonjena. Da se bolj podpira odtujenost od samega sebe, ker s tem postaneš lažje vodljiv ...

To je res. Pred kratkim me je nekdo na predavanju vprašal, kako sem lahko srečna in ali je sreča v sedanji situaciji pravzaprav neke vrste iluzija. In sem mu odgovorila, da odvisno od tega, kje je tvoja realnost. Če jo oblikujejo mediji, to ni isto, kot če si realnost oblikuješ sam. Mediji so sicer lahko fantastični posredniki dobrih informacij, kot na primer, da izveš za dobro knjigo. Lahko pa gre za marketinški pristop; reklame nam dajejo občutek, da smo slabi, zato da bi nekaj kupili. Ampak če si samozavesten, ne potrebuješ  veliko in zato postaneš slabši potrošnik.

Tehnologija, umetna inteligenca, ali pa mediji, vse to je lahko izjemno, če jih mi uporabljamo in ne obratno. Potrošništvo ni naklonjeno osebni rasti in razvoju, vendar ne smemo pozabiti, da imamo svobodno voljo. Ko veš kdo si, te nihče drug ne more definirati in določati tvojo vrednost. Obstaja ogromno strokovnih knjig, ki so nam na voljo. Če smo do zdaj drveli, smo se v času epidemije med štirimi stenami morali vprašati, kdo sploh smo, kam gremo in kaj je smisel življenja. Ko slišimo notranji glas je pomembno, da mu tudi sledimo. Nikoli ne čakajmo, da bodo drugi naklonjeni našim nameram ali nam bodo dali blagoslov, saj lahko tako čakamo celo življenje.

Veliko vlogo igrata tudi kultura in družina, ki nas v to vzgajata, kajne?

Da, zelo. Ogromen vpliv imata na človeka. Ko smo majhni, se tega ne zavedamo. Otroci do 7, 8 leta ne dvomijo v avtoriteto staršev in učiteljev. Verjamejo jim vse. Otroški možgani so zelo dojemljivi, so v alfa stanju, tj. hipnotično stanje, zelo hitro se jih lahko prepriča. Ko so otroci najstniki, postanejo uporniki. Najstništvo je definirano kot iskanje identitete, individuacijski proces, ko ugotavljaš, kdo si, iščeš svoj glas. To se kaže kot upor. Najstniki se najprej iščejo skozi to, kar niso, potem pa poiščejo, kaj so. Tu se začnejo cepiti od družine, stvari hočejo narediti po svoje. Nekje pri 20-ih letih pa začnejo iskati svoj glas.

Družina | Avtor: arhiv Petrol arhiv Petrol
Družina ima do neke mere zelo velik vpliv na posameznika, ker ti programi ostanejo nekje v naši podzavesti. Vendar obstaja tudi možnost, da se vprašaš, ali je tisto, kar starši verjamejo o sebi, o življenju ali o tebi, res. Srečujem se recimo z ljudmi, ki ne morejo finančno uspeti, ker so imeli starši v sebi občutke revščine. Ali pa kultura; recimo na Novi Zelandiji obstaja t. i.  sindrom visokega maka. Če štrliš iz povprečja, to ni v redu, saj moraš biti kot ostali. Če postaneš nekaj več, te bodo obsojali. Tudi to se da premagati. Ti izzivi so največji, vendar jih je moč premagati, da narediš tisto, kar čutiš, da je prav in je v skladu s tem, kar si želiš.

Vendar se kar pogosto dogaja, da prenašamo vzorce iz preteklosti ...

Vzorci ostanejo v nezavednem, dokler jih ne ozavestimo. Te vzorci nas lahko blokirajo na zelo različne načine. Denimo strahovi ali pa sam odnos do življenja. Če so starši ali stari starši mislili, da je življenje borba, da je težko, nepredvidljivo, to postane del tvojega podzavestnega prepričanja in lahko čutiš veliko strahu. To te zelo ovira in omejuje. Npr. dobiš štipendijo, pa si ne upaš iti, ker te strah 'bremza', ne veš, kaj te tam čaka, lahko se ti kaj slabega zgodi. To so prepričanja, ki so morda bila za prednike smiselna, zate pa več niso.

Medgeneracijski vzorci so tako še kako pomembni ...

Izjemno. Zavemo se jih, ko nas začnejo v življenju motiti. Ugotovimo, da zaradi njih ne moremo napredovati, doseči tega, kar si želimo. Takrat se ljudje odločijo, da bodo nekaj naredili. Tako je tudi s prepričanjem, da nisem dovolj dober, da nisem vreden. To so lažna prepričanaja, ampak za ljudi zelo resnična, ker so v podzavesti, jih živijo. Tako zelo se bojijo narediti napako, da raje ne naredijo nič. Ko se tega znebimo, te osvobodi. Imam kolegico iz Avstralije, ki pravi: 'Lej, kako epično mi je to uspelo, zahvaljujoč 30 neuspelim poskusom.' Po drugi strani imaš pa lahko prepričanje, da si neuspešen že po drugem poskusu in odnehaš. To so intrageneracijski vzorci. To je odnos do življenja, odnos do sebe, vrednosti, nevrednosti. Pomembno pa je ozavestiti, da se podzavestna prepričanja lahko spreminja.

Spanje delovno mesto Zdravje Skrb vzbujajoči podatki o pojavu, ki je med epidemijo prizadel vse generacije

Vendar se zdi, da se ljudje tega dostikrat ustrašimo. Zakaj menite, da je tako?

Zato ker se ljudje načeloma ustrašimo svojih prepričanj in svojih čustev, ker ne vemo, kaj z njimi narediti. Ljudi je groza, ker menijo, da imajo čustva in prepričanja moč nad nami. Saj jih imajo, dokler so nezavedna. Ko pa jih ozavestim, nimajo več take moči. Ljudje menijo: 'Joj, če pa zdaj to ven potegnem, me bo pa požrlo.' Pa, saj v resnici te že žre. Če pa to potegneš ven, lahko spremeniš.

Ko delam s skupinami, ugotavljam, da imajo ljudje pogosto tak odnos do življenja, da mu ne zaupajo. To je zelo boleč trenutek, saj gre za najbolj fundamentalni odnos do življenja, ki je v našem telesu, ta pa bazira na nezaupanju. To pomeni, da lahko kadarkoli zboliš, da se ti kadar koli lahko zgodi kaj slabega. Potem ni čudno, da je telo v konstantnem stanju anksioznosti in strahu. Če spremenimo samo odnos do življenja in odnos do sebe, zadošča. Ne sme nas biti strah začutiti čustvo, bolj naj nas bo strah tistega, kar mislimo, da nimamo, pa imamo. Ali tistega, s čimer se nočemo soočiti ali nočemo videti. Ker takrat nam to vlada.

Spet sva nazaj pri kulturi. Kot ste dejali imajo npr. Italijani in Španci gledajo na življenje čisto drugače, kot mi in nam bližnji narodi.

Da, mogoče je res. Nemec res bolj verjame, da je treba trdo delati kot pa kak Nizozemec ali Italijan. Ampak v resnici je najbolj pomembno poznavanje psihe. Da se zavemo in ozavestimo, da lahko nekaj naredimo. Na faksu v Madridu sem imela prijateljico, bila je Hrvatica, ki je celo življenje živela v Nemčiji. Zanimalo me je, zakaj je prišla živeti v Marbello in je rekla, da ji ni bilo všeč zgolj delati in delati. Do popoldneva je imela šolo, potem delala še v restavraciji. Ko je naredila maturo, so ji starši rekli, da gre lahko za nagrado za en teden v Marbello. In se odločila, da bo tam ostala. Ni se več hotela vrniti v kulturo, v kateri se dela od jutra do večera. Hotela je živeti nekje, kjer se po delu hodi v restavracije in muzeje, kjer se dejansko živi.

Definitivno so nekatere kulture drugačne od drugih, sem pa ugotovila, da lahko ustvarimo svojo notranjo subkulturo, zato ni toliko pomembno, kje se nahajamo. Eno se je prilagoditi kulturi, drugo je pa ne dovoliti si, da te kultura pogoltne, da se v njej izgubiš. Da ni nujno ,da počneš nekaj samo zato, ker to počnejo drugi. Da imaš notranji glas, ki ti pove, kaj je prav in kaj narobe.

Omenili ste, da ste na potovanjih in selitvah, svoj stari jaz pustila za sabo. Je tako zgolj pri potovanjih, ali bi morali ljudje tako narediti tudi tekom življenja?

Spomnim se, da sem imela profesorje antropologije, pri katerem smo govorili o iniciacijah. To so prehodi, ko zapustiš stari jaz in prideš v novega. In cela skupnost praznuje. Tudi pri nas imamo recimo poroko, ali rojstvo otroka, maturo, prehod iz vrtca v šolo. V Zahodnem svetu primanjkuje teh obredov, saj je problem, ker ljudje ne vedo, kdaj so prešli iz enega na drugi jaz/osebnost. Lažje je, če se cela družba tega zaveda in te na to pripravi. Človek se stalno spreminja, fino pa se je zavedati, kdaj smo v prehodih in gremo tako lažje čez njih. Pogosto me ljudje poiščejo, ker imajo težave in potrebujejo samo to, da jim nekdo pove, da so na prehodu, in da je to, kar se dogaja, normalno. Normalno v smislu, da se spremeniš in en del tebe odpade. Spreminjamo pa se celo življenje, tudi če smo le v eni državi.

intervju Popotnik Mlada Slovenka zaradi covida-19 "ujeta" v Avstraliji
 
Sorodne novice