Objavljamo nadaljevanje popotniške pripovedi Jere Mušič, ki smo jo v Žurnalu24 objavili v nedeljo.
Ste za pohod porabili veliko denarja?
Da, vmes mi je tudi zmanjkalo denarja. Če pa potegnem črto, sem med potjo porabila 2300 evrov, če dodam še letalski karti in vizo, sem vsega skupaj porabila 3000 evrov. To je bilo v bistvu na bolj skromni strani povprečne porabe, k čemur je pomagala, da še nisem bila stara 21 let in nisem smela piti alkohola, ki je tam zelo drag. (smeh)
Je velikokrat prišlo do tega, da ste imeli vsega dovolj in ste želeli nazaj domov?
Prvi teden, ko sem sama hodila pet dni, se mi je to zgodilo dvakrat. Kasneje pa nikoli ni prišlo do trenutka, ko bi si rekla, sedaj bom pa kar odnehala. Ker ko enkrat prehodiš 100 milj, si rečeš: "Jaz to zmorem." Še posebej, ko vidiš znake, koliko si že prehodil. Večkrat se mi je zgodilo to, da sem želela priti do mesta, si rezervirati hotelsko sobo in en dan samo poležavati in delati nič ter si nabrati moči za naprej.
Torej ste imeli nekaj težav zgolj na začetku?
Potrebovala sem približno dva tedna, da sem se povsem navadila in prilagodila ter odločila, da pot končam v celoti. Pred tem sem sicer imela idejo, da v primeru, če si mi pojavi priložnost za road trip po Ameriki, to sprejmem. Ta želja je z vsakim prehojenim kilometrom hitro umrla. Mislim, da je v meni govoril strah pred neuspehom in sem se na ta način že v naprej želela potolažiti. Ko pa sem za seboj imele že veliko prehojenih kilometrov, je postalo dosti lažje, saj sem videla, da sem psihično močna.
Pa se vam zdi, da za tovrstno preizkušnjo moraš bit osebnostno močan, ali te preizkušnja naredi močnega?
Dokler jemlješ stvar dan za dnem, se mi zdi da ne rabiš ne prvega ne drugega. Bolj se mi morda zdi, da postaneš bolj močan. Ker če pomisliš, še sto dni bom tukaj hodil in koliko kilometrov imaš še pred sabo, lahko stvar postane strašljiva in neobvladljiva. Če si pa rečeš, še 20 milj imam za prehodit, še 15 milj imam za prehodit, je dosti lažje. Postaviš si manjše cilje, ki so obvladljivi.
Svojo zgodbo bo Jera Mušič predstavila na 14. Festivalu gorniškega filma, ki od ponedeljka do nedelje (24. 2.- 1. 3.) poteka v ljubljanskem Cankarjevem domu, Mestnem kinu Domžale, celjskem mestnem kinu Metropol, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Slovenska Bistrica. Ponudil bo 37 filmov iz 20 držav in predavanja o popotniških zgodbah petih govorcev: Jima Doninija, Jere Mušič, Davida Debeljaka, Milana Romiha in Tomaža Jakofčiča ter spominski večer prvih himalajskih odprav.
Velik preizkus predstavljajo tudi živali, ki bivajo v tamkajšnjih gozdovih, kajne?
En dan se spomnim, da sem postavila šotor in se pred njim usedla, tako da sem imela med nogami svoj nahrbtnik. Nakar je prilezla miš. Ker sem bila na telefonu in tega nisem videla, sem se zelo ustrašila. Miši so lahko kar tečne, saj res vse pregrizejo. Ko sem spala v zatočiščih se je večkrat zgodilo, da je nekdo v nahrbtniku pozabil dve drobtinici in se zjutraj zbudil s pregriznjenim nahrbtnikom. Imam pa na tem mestu še en nasvet: ko spiš v zatočišču, nikoli ne smeš biti obrnjen z glavo na notranji strani, saj se po navadi miši premikajo po tem delu.
Pa ste imeli bližnja srečanja zgolj z mišmi ali še s katerimi večjimi živalmi?
Ponoči mislim, da se okoli mojega šotora ni plazila nobena žival, morda enkrat. Ko sem se zbudila, sem vedno naredila kakšen zvok, da so se ustrašili in odpli stran. Sem se pa na poti pobližje srečala z medvedi kar štirikrat. Eden izmed njih je bil manjši in je hitro splezal na drevo. Spet drugi se je okoli naju s prijateljem sprehajal dlje časa, saj je vohal najino hrano in ga je bilo težje spoditi. Najprej sva se nanj drla in je odšel stran, nato pa se je prikazal na drugi strani reke, ko sva vodo filtrirala. Ker ni odšel stran, sva vanj vrgla kamen. Res je bil zelo domač na tistem kraju in je verjetno že komu ukradel vrečo hrane.
Potem ste na poti premagali, kar nekaj strahov …
Res, sicer medvedov me niti ni bilo tako strah, bolj so bile kače tiste. Prvo kačo, ki sem jo srečala, sem skoraj pohodila. Na srečo je bila le vrtna kača, ki ni nevarna. Večina kač zbeži stran, ko prideš mimo, klopotače pa se samo zavijejo v položaj, da te bodo napadle, če prideš preveč blizu, in začnejo migati z repkom. Ko jih srečaš, te bolj kot ustrašijo, navdušijo.
Kako pa je bilo ponoči, takrat ko niste bili v hostlu? Se spanja sredi gozda navadiš?
Prvih nekaj dni sem bila tako utrujena, da sem zaspala v roku devetnajstih minut, potem ko sm se ulegla v spalko in sem brez strahu spala celo noč. Preden bi pršla do tega, da zvečer ne bi mogla zaspati, sem se spanju v gozdu navadila do te mere, da mi ni predstavljalo težav ali povzročalo strahu. Na začetku je okoli tebe tudi veliko šotorov, saj je takrat na poti še veliko ljudi.
Med enim in drugim mestom je približno 130 kilometrov, kar lahko prehodiš v štirih dneh, seveda odvisno od tvojega tempa. V mestu nisem šla vedno spat v hostel oziroma hotel, saj so v nekaterih krajih cene za prenočitev zelo visoke. Najdlje časa sem brez hotelske sobe in tuša preživela 18 dni, ko sem hodila skozi New Jersey, New York, Conneticut in Masshaceuthas, kjer hotelska soba stane 120 dolarjev.
Imate za konec še kakšno anekdoto, ki jo boste le stežka pozabili?
Hmm, v najlepšem spominu imam obisk skupnosti The Twelve Tribes Yellow Deli v Vermontu, kjer skupnsost živi in ima tudi svojo gostilno, zraven pa tudi hostel za pohodnike. Vzela sem si dan premora in odšla z njimi na kmetijo, kjer si sami pridelajo skoraj vso hrano. Res je bila zanimiva izkušnja, da sem jih lahko pobliže spoznala in jih spraševala o njihovih prepričanjih, kako kot skupnost delujejo ... Najlepša izkušnja so zame bili ljudje, ki niso na poti ampak ob poti in zgolj pomagajo pohodnikom. Res ti dajo veliko energije in vzpodbude takrat, ko mogoče ne verjameš več sam vase, pa vidiš, da drugi verjamejo vate.
Zelo rada sem tudi hodila do teme oziroma še malo čez. Premiki iz dneva v večer in noč so mi bili zelo navdihujočih, saj se okolje čisto spremeni. Ko prihaja luč v drevesa, postane gozd čisto drugačen. Občutiš, da se vse umirjam in hkrati zbuja. Tudi, če se imela slab dan, mi je to dalo moči.
