Najprej mislim, da je zajček, a je v resnici divja svinja

"Zjutraj, ko bomo spočiti, ko še ne bo vroče, se vzpnemo na Frato," pravi Marko, naš vodja poti. Vzpon na Frato, ki leži 345 metrov nad morjem, je eden bolj strmih, če ne najbolj strm vzpon. Smo četrti dan na poti po dolenjski veji Jakobove poti. Prvi del reportaže lahko preberete tukaj.

Frato napademo iz Vavte vasi, kjer smo prenočili. Cik cak hodimo po vzpetini, večinoma po prelepem gozdu, skozi veje pronicajo žarki jutranjega sonca. Tabla na poti nas opozori, da smo na območju medveda. Koča na vrhu je zaprta, a vseeno posedimo tam in pomalicamo, nato jo mahnemo naprej. Cilj tega dne je Gombišče.

Srečanje z divjo svinjo

Že od Camina Krk na pohodih srečujem številne table, ki opozarjajo na srečanje z divjimi svinjami. Ogromno zgodb o divjih svinjah sem slišala, ko sem bila na območjih divjih svinj, a v živo nisem videla še nobene. Nekje pri Dolenjem Globodolu pred hišo zagledam malo bitje, ki skače ob ograji. Prepričana, da gre za zajčka, spustim glasni "iiiii" in se odpravim proti ograji. A šok, za ograjo ni zajček, ampak majhna progasta divja svinjica. 

Na dvorišče pridejo domačini, pujska še bolj veselo poskakuje, pozna jih in čaka, da dobi kaj za pod zob. Gospodar pove, da so mlade divje svinje, kdo ve zakaj, prišle na sosedovo dvorišče, ena je pobegnila, eno je pokočal pes in eno so uspeli ujeti. Medtem, ko čohlja živalco za uhlji ga vprašam: "In potem, ko bo odrasla, jo boste pojedli?" "Kaj pa drugega," prostodušno odgovori. 

''Slovenski greenwich'' na Vrhtrebnjem

Vzpnemo se na Šmaver, spremljata nas in vročina in plohe, a nadaljujemo pot do Vrhtrebnje, kjer obsedimo točno tam, kjer poteka 15. poldnevnik.

Poldnevnik je navidezni polkrog, ki povezuje oba Zemljina tečaja in vse kraje, kjer sonce istočasno vzhaja. Kraji znotraj enega časovnega pasa se ravnajo po času poldnevnika, ki poteka natanko po njegovi sredini.15. poldnevnik določa točen srednjeevropski čas. Ko posedamo tam, je občutek prav poseben in ob tem razmišljam, kako se, če ne bi bilo Camina po Sloveniji, verjetno nikoli ne bi odkrila tega kraja in nabrala tega znanja. 

Z zadnjimi močmi se privlečemo do Gombišča, kjer imamo rezervirano prenočišče na konjeniški kmetiji Vidmar. V manjšem objektu na posesti so uredili prenočišča, romarji pogosto prespijo tukaj. Hiška je lično urejena, pred njo pa velika miza, za katero se poleg nas zbere vsa družina in številni sosednje. Zraven so tudi najstniki, ki ne gledajo v telefone, ampak se pridružujejo vrvežu ob pripravi dogodka, ki bo naslednji dan na kmetiji. 

Nismo sestradani, na poti smo bili oboroženi s sendviči, sadjem in prigrizki, a topla pašta fižol paše kot še nikoli. Sonce počasi zahaja, sezuti, utrujeni in prijetno siti opazujemo, kako osvetljuje srednjeveško cerkvico sv. Jerneja, ki stoji na manjši vzpetini pravzaprav na dvorišču kmetije. Dan je popoln. 

Sprememba načrta

Naš cilj petega dne je Polica, kjer naj bi prespali v pokritem počivališču za romarje. A usoda hoče drugače. Ko mimo številnih lepih domačij, nasadov, travnikov ... pridemo do avtoceste, nas pot pripelje v Stično, kjer si privoščimo obilno kosilo. Siti in polenjeni se ravno odpravljamo, ko dobimo sporočilo iz samostana Stična, da lahko prespimo tam. V trenutku spremenimo načrt, seveda želimo izkušnjo spanja v samostanu!

Cistercijanska Opatija Stična je najstarejši samostan v Sloveniji in edina opatija, ki še deluje. V sklopu samostana je Bazilika Žalostne Matere Božje. Začetki samostana segajo v leto 1132. A skozi stoletja je samostan spreminjal arhitekturno podobo, tako da so danes tam prepredeni romanika, gotika in barok. Najbolj fascinantno je jedro samostana s križnim hodnikom.

Pravilo "moli in delaj"

Menihi v samostanu živijo po Benediktovih navodilih, dan začnejo z molitvijo, potem pa vsak opravlja njemu določeno delo. Delo na vrtu ali na polju je popolnoma enakovredno pisanju ali umetniškemu ustvarjanju. Del dneva je namenjen duhovnemu branju, obedom in oddihu.

V samostan moramo priti do 17.30, saj potem zaprejo glavna vrata. Sprejme nas redkobesedni menih, ki nas pelje v skupno sobo in pokaže jedilnico, kjer bo ob 18. uri večerja.

Kljub temu da je nedelja in kuharjev ni, dobimo toplo večerjo. Ker smo ta dan prehodili "le" 17 kilometrov, smo še polni energije in po večerji raziskujemo. Poskušamo ustvariti fotografijo križnega hodnika, ko nam postane jasno, da resnične lepote ne more zaobjeti nobena fotografija. Široki hodniki samostana delujejo kot muzej, knjige, sliki, kipi, ... ter številne sobe, kjer verjetno gostijo otroke na oratoriju. V baziliki ne moremo odtegniti oči od kipov svetnic, ki stojijo na črnem hudiču, ena ima v rokah drži celo mrtvaško glavo. Zanima nas zakaj, a pojasnila žal ne dobimo. 

Po stopinjah patra Ašiča

Smuknemo skozi vrata bazilike in že smo na zeliščnem vrtu parta Simona Ašiča. Ašič je v stiškem samostanu živel od leta 1941 do leta 1992. Že kot otroka so ga zanimale zdravilne rastline, resno pa se je z naravnim zdravilstvom začel ukvarjati med drugo svetovno vojno, ko je v stiški samostan prišlo veliko duhovnikov. 

Njegova zeliščarska dejavnost je bila sprva omejena le na samostan, čez čas je Stična pričela postajati pomembno zdravilsko središče. Pater Ašič je postal znan kot kot stiški dohtar. Proučeval je tudi terapevtske gline, zato gre tudi njemu zahvala, da glino uporabljamo še danes. 

Zanimanje ljudi za čaje, čajne mešanice in razne naravne zdravilne pripomočke patra Simona Ašiča ni zamrlo niti po njegovi smrti, zato je stiški samostan leta 1992 ustanovil podjetje SITIK za proizvodnjo in prodajo čajev ter drugih sredstev domačega zdravljenja po preizkušenih receptih pokojnega patra Ašiča.

Zvečer samostan zajame popoln mir in tokrat smo v posteljah res zgodaj. Zjutraj dobimo še obilen zajtrk, najbolj nam teknejo hruške, ki jih pridelujejo menihi, potem pa pot pod noge. Vemo, da je pred nami del manj atraktivne poti, ki poteka ob avtocesti mimo Grosuplja, nato pa na Polici počijemo in začne se pot med zaselki in gozdom. 

Ko takole hodim, ugotavljam, da noge kar letijo, ne slišijo glave, ki razmišlja, koliko kilometrov sem že prehodila in kako veliko kilometrov je še do Ljubljane. Noge samo letijo in nabirajo kilometre. Na nahrbtniku sušim majico, kratke hlače in nogavice, ki jih vsake toliko preoblečem. Vroče je, popolnoma sem mokra od potu. A me ne moti.  

Odločitev pade, grem do konca, do Ljubljane, čeprav bom skupaj nabrala okoli 40 kilometrov. Hodim, samo hodim, nisem lačna, nisem žejna. Magdalenska gora ponudi čudovit razgled, na Orlah že vonjam Ljubljano.

Nad deželo se začne spuščati mrak, nekje na neskončnem Golovcu je že tako temno, da ne vidim več rumenih puščic. Izgubim se, a na koncu najdem pot do ljubljanskih ulic. Prihod v Ljubljano je spektakularen, v soju strel in ob zvoku grmenja. V bližini cerkve sv. Jakoba v središču Ljubljane sedemo za mizo, takrat se utrga silovita poletna nevihta. 

Kam naslednjič?