Projekt se ukvarja z ohranjanjem populacij velikih zveri - medveda, risa in volka na področju severnih Dinaridov, na mejnem območju med Hrvaško in Slovenijo. Posebna pozornost je namenjena zmanjševanju tveganj, ki ogrožajo velike zveri, preko informiranja, usposabljanja in z drugih aktivnosti.
Vodilni partner Carnivore Dinarice je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, partnerja na slovenski strani sta še Zavod za gozdove Slovenije, Občina Pivka, na strani Hrvaške pa Javni zavod Nacionalni park Risnjak, Veterinarska fakulteta Univerze v Zagrebu, WWF Adria, občina Vrbovsko ter Primorsko-goranska županija. Pridruženi partnerji so še Zavod RS za varstvo narave, Hrvaška agencija za okolje in naravo ter NINA Norveški inštitut za raziskovanje narave.
Vsi skupaj bodo znotraj projekta vložili vsa svoja strokovna znanja in izkušnje, da bo sobivanje velikih zveri in ljudi na območju severnih Dinaridov še izboljšano.
Kot glavni ukrep za ozaveščanje bodo v Pivki ustanovili središče za usmerjanje in ozaveščanje prebivalcev in obiskovalcev o pomenu velikih zveri. O projektu in o velikih zvereh kot tudi o možnosti za dodatno turistično ponudbo smo se pogovorili z Aleksandro Majić Skrbinšek, vodjo projekta Carnivora Dinarica z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto prav za medvede slišimo, da jih je v Sloveniji preveč. Zakaj takšna mnenja in kakšna je resnica?
Na projektu Carnivora Dinarica verjamemo, da je za uspešno dolgoročno ohranjanje populacij velikih zveri pri nas potrebno med drugim izboljšati tudi čezmejno sodelovanje pri upravljanju teh vrst. Gre namreč za prostoživeče vrste, ki živijo v razmeroma nizkih gostotah in posledično potrebujejo veliko prostora. Slovenija in Hrvaška sta obe premajhni, da bi vsaka na svojem teritoriju dolgoročno ohranila viabilne populacije velikih zveri. Poleg tega upravljavske odločitve sprejete v eni državi vplivajo na status populacije v drugi in obratno. Zato sta čezmejno sodelovanje in izmenjava informacij nujna.
Mnenj o ustreznem številu medvedov je toliko, koliko je vprašanih. Koliko lahko določeno okolje prenese medvedov, je odvisno od trenutnih naravnih razmera kot so količina hrane, prostor, skrivališča in podobno. Temu biologi rečejo ekološka nosilna kapaciteta okolja. Ljudje smo pa načeloma pripravljeni sobivati z bistveno manj medvedov, kot bi jih okolje lahko preneslo.
Ta koncept so upravljavci populacij prostoživečih živali poimenovali 'družbena nosilna kapaciteta'. V preteklosti se je družbena nosilna kapaciteta izkazala za pomembno pri oblikovanju strategij za reševanje konfliktov med ljudmi in prostoživečimi živalskimi vrstami. Tudi poseganje v populacije z odstrelom se pogosto utemeljuje prav skozi družbeno nosilno kapaciteto.
Za njeno razumevanje potrebujemo podatke o tem, kako ljudje dojemajo številčnost medveda ter kako dojemajo težave, ki jih imajo uporabniki prostora z medvedom. Dejansko število medvedov v tem primeru niti ni pomembno. Pomembno je, kako večina družbe dojema številčnost medveda in težave, ki jih povzroča pri ljudeh, ki ob njem živijo.
V okviru projekta LIFE DINALP BEAR smo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani analizirali odnos javnosti do medveda leta 2015 in letos, pred zaključkom projekta. Glede dojemanja številčnosti rjavega medveda med obema anketama ni prišlo do bistvenih sprememb. Mnenja o tem, ali je v Sloveniji preveč medvedov, so deljena, vendar rezultati za letošnje leto kažejo, da se nekoliko več anketirancev strinja s tem, da je medvedov v Sloveniji preveč (39,4%) kot v letu 2015 (31,3%).
Večinoma se prebivalci Slovenije ne strinjajo s povečanjem števila medvedov (54,6% v letu 2019 in 49% leta 2015), kar je še posebno izraženo na območju Dinaridov, kjer je medved prisoten v višjem številu in populacijski gostoti. Glede konfliktnosti rjavega medveda je mogoče opaziti, da se je med letoma 2015 in 2019 nekoliko povečal delež ljudi, ki menijo, da je škoda, ki jo medved povzroča v kmetijstvu, nesprejemljiva (iz 31,4% na 36,4%). To mnenje je kljub temu ostalo manjšinsko.
Kaj konkretno boste znotraj projekta naredili za lepše sobivanje z medvedom?
Na lokalni ravni je velik del projektnih aktivnosti namenjen delu z ljudmi in to s ciljem izobraževanja in ozaveščanja o pomenu velikih zveri ter načinu sobivanja.
Najpomembnejši ukrepi bodo vzpostavitev kmetije dobrih praks, ravno pred kratkim smo podpisali pogodbo o sodelovanju s kmetijo Volk iz Suhorja, donacije ograj za preprečevanje škod, vzreja pastirskih psov, postavitev dinamične signalizacije na prometnicah za preprečevanje povozov, vzpostavitev obore za osirotele risje mladiče v NP Risnjak, postavitev medovarnih smetnjakov, izvedba ukrepov za usmerjanje obiska na območju NP Risnjak, Snežnika in ob delu Kolpe ter vzpostavitev osrednjega središča za usmerjanje in ozaveščanje o velikih zvereh v dinarskem prostoru, ki bo vzpostavljeno v Pivki.
Se boste tu zgledovali tudi po kakšnih tujih državah?
Večina projektov, na katerih sodelujemo na Biotehniški fakulteti, je mednarodnih, tako da se zelo dobro zavedamo pomena izmenjave izkušenj in mreženja. Predvsem aktivno sodelujemo s kolegi iz drugih evropskih držav. Sama sem tudi članice IUCN skupine strokovnjakov za evropske velike zveri (https://www.lcie.org/).
Pri iskanju primerov dobre prakse pa pogosto pokukamo tudi čez lužo. Je pa pri prenosu dobrih rešitev pomembno to, da je ukrepe vedno potrebno preizkusiti in prilagoditi lokalnim potrebam, saj večina izzivov pri ohranjanju in upravljanju velikih zveri izhaja iz problematike sobivanja človeka s temi vrstami. Zato je ukrepe potrebno prilagoditi tudi na določeno družbeno in kulturno okolje.
Ob grožnjam, ki pretijo tudi drugim velikim zverem, je posebnost naših risov še precej slabo genetsko stanje populacije. Vsi risi pri nas, na Hrvaškem in v BIH so potomci treh parov risov, ki so bili leta 1973 preseljeni iz Slovaške. V tem trenutku so vsi risi v naši populaciji med seboj bolj sorodni kot če bi se parila brat in sestra, kar nosi s sabo padec preživetja in nižjo uspešnost reprodukcije.
Menimo, da je to »genetsko osiromašenje« populacije en od njenih največjih problemov, ki bi brez pomoči prej kot slej vodil v izumrtje. Neposredno se problema lotevamo skupaj s partnerji skozi drug projekt, LIFE LYNX, kjer smo tako v Slovenijo kot na Hrvaško že začeli doseljevati nove rise iz Karpatov.
V okviru projekta Carnivora Dinarica pa ob tem poskušamo bolje razumeti čezmejni kontekst varovanja te vrste in izboljšati tako razumevanje kot varovanje v obeh sodelujočih državah. Tudi ko bomo genetsko stanje populacije izboljšali, bodo risi še vedno potrebovali ustrezne varstvene ukrepe ter podporo in toleranco ljudi, če bomo želeli, da pri nas dolgoročno obstanejo.
Je javnost sicer nastrojena proti risom?
Nimamo podatkov, iz katerih bi lahko sklepali, da je javnost nastrojena proti risom. Večina prebivalcev in prebivalk podpira ohranjanje risa v Sloveniji, čeprav imajo nekatere interesne skupine konkretne skrbi. Tako se rejci pašnih živali bojijo, da bodo risi, če bodo številčnejši, napadali domače živali.
Lovce ob vedno višjem predpisanem odstrelu jelenjadi in srnjadi skrbi, da bodo risi še dodatno zmanjšali populacije teh vrst. Zdi se nam pomembo, da tudi naravovarstveni projekti te težave jemljemo resno in se jih potrudimo čim bolje razumeti ter tako konstruktivno prispevamo k ublažitvi le-teh.
Zakaj so zaščite potrebni tudi volkovi?
Volkovi so globalno ogrožena vrsta, ki ji v zadnjih nekaj desetletij v Evropi gre na boljše. Temu izboljšanju varstvenega stanja večine evropskih populacij botruje predvsem izboljšan odnos javnosti do te vrste in aktivna politika ohranjanja narave. Volkovi so pomemben del ekosistemov, a obenem lahko tudi problematičen sosed, predvsem na območjih kjer je razširjena reja pašnih živali. Zato je ohranjanje in izboljševanje sobivanja ljudi s to vrsto ključnega pomena za njen dolgoročen obstoj.
V Evropi so velike zveri obsojene na bivanje v kulturni krajini, saj velikih območij neokrnjene narave brez ljudi enostavno že dolgo ni. Kot družba se v povprečju vedno bolj zavedamo tega dejstva in smo vedno bolj pripravljeni prilagoditi naše aktivnosti na način, ki bo omogočil ohranitev teh karizmatičnih vrst.
Kakšne so največje napake, ki smo jih v zadnjih desetih letih naredili v povezavi s populacijo volkov?
Ne vem, če bi govorila o »napakah«. Populacija volka v Sloveniji okreva, torej gre za zgodbo o uspehu. Kar pa bi si želela izboljšati je dialog in sodelovanje med različnimi interesnimi skupinami.
Katere pastirske pse boste uporabili v projektu?
V projektu bomo uporabili pse pasme Tornjak. Gre za eno izmed številnih preverjeno ustreznih pasem pastirskih psov. Pasma izhaja iz dinarskega prostora ter se nam tudi zaradi tega zdi primerna. Najbolj odločilno pa je pri izbiri bilo, da smo izbrali rejca, ki ima bogate in pozitivne izkušnje pri pravilni vzgoji in socializaciji pastirskih psov, saj bomo v projektu rejcem omogočili pridobivanje že izšolanih in preizkušenih psov. Rejec, ki smo ga izbrali, vzreja tornjake.
Kaj pomeni najava, da boste vzpostavili aktivno signalizacijo na prometnicah za zmanjševanje tveganj za povoze zveri?
Sisteme aktivne signalizacije v prometu bomo postavili na lokacijah, kjer so bili večkrat zabeleženi povozi velikih zveri. Sistem dela tako, da senzor zazna, ko se žival približuje prometnici in vklopi prometni znak, ki voznike opozarja, da vožnjo upočasnijo. Pri načrtovanju tega ukrepa smo uporabili izkušnje iz projekta LIFE DINALP BEAR, kjer so tovrstne sisteme že nameščali na Kočevskem.
Kdaj imate plan zgraditi ogrado za osirotele mladiče in kako velika bo?
Obora za rehabilitacijo osirotelih risov se nahaja na območju Narodnega parka Risnjak. Projektni partner NP Risnjak se je pri načrtovanju le-te obsežno posvetoval s strokovnjaki iz ZDA, Slovaške, Hrvaške in Slovenije. Upoštevali so tudi smernice in priporočila organizacije EAZA (European Association of Zoos and Aquaria). Obora bo v funkciji pred koncem letošnjega poletja. Velika bo 48 kvadratnih metrov.
Kdo bo skrbel za oboro in zakaj jo potrebujemo?
Za oboro bosta skrbela projektna partnerja Veterinarska fakulteta iz Zagreba in NP Risnjak. Namen obore je rehabilitacija osirotelih risjih mladičev. V obori se bo torej skrbelo za risje mladiče z namenom, da se jih vrne v naravo, ko so zmožni samostojnega preživetja. To početje je smiselno predvsem z vidika trenutnega varstvenega stanja naše populacije risa.
Gre za najbolj ogroženo populacijo risa v Evropi in preživetje vsakega osebka lahko pomembno pripomore k dolgoročnemu ohranjanju populacije. Zadnji primer reševanja osirotelega risa smo imeli leta 2017/18. Hrvaški lovci so v gozdu pri Bribirju nad Novim Vinodolskim našli zapuščenega in lačnega mladiča.
Januarja 2018 so ga izpustili iz začasnega bivališča. Pred tem je dobil GPS/GSM ovratnico s katero so lahko spremljali njegovo gibanje. Po nekajmesečnem spremljanju so ugotovili, da se je ris Martin uspešno vrnil v naravo, gibal se je v Gorskem Kotarju in na sosednjem območju v Sloveniji. Ovratnica je prenehala z delovanjem, ko se je nahajal v Sloveniji, na Menišiji. Začasna obora, ki so jo zgradili za risa Martina, bo v okviru projekta Carnivora Dinarica prenovljena in izboljšana in bo zadovoljevala potrebe celotnega čezmejnega Natura 2000 območja.
Zakaj je Martinova ovratnica prenehala z delovanjem?
Zadnji signal je ovratnica poslala lani avgusta. Ris se je takrat nahajal v bližini Rakitne. Kaj točno se je zgodilo, ne vemo. Lahko je le ovratnica prenehala delati, lahko je odpadla na območju kjer ni GSM signala, ali pa celo v kakšni jami iz katere niti VHF signal, ki ga ovratnica oddaja ne pride ven. Lahko je ris poginil prav na takšnem območju, ali pa je ovratnica bila celo uničena. Območje je takrat bilo v okviru projekta LIFE Lynx spremljano s pomočjo video pasti in ta ris ni bil več zabeležen.
Glede na to da je še vedno iskal svoj teritorij, je možno da je še živ in je šel na kakšno drugo območje, kjer ga še nismo opazili. Njegove genetske vzorce imamo in ga bomo v prihodnosti lahko prepoznali v kakršnihkoli novih vzorcih, ki bi njemu pripadali.
Velike zveri so karizmatične in kot takšne privlačne za tuje in domače goste. Njihova prisotnost lahko popestri turistično ponudbo v regiji, saj omogoča razvoj različnih turističnih produktov in spremljajočih storitev. V Sloveniji se je v zadnjih letih najbolj razmahnilo opazovanje medvedov. Te aktivnosti imajo lahko negativne vplive na vrsto, če niso regulirane. Zato smo na naši fakulteti v okviru projekta LIFE DINALP BEAR pripravili smernice za odgovorno nepotrošno rabo medvedov v turizmu.
Njihovo upoštevanje zagotavlja, da so vplivi na medvede čim manjši. Zagovarjamo predvsem vodene oblike opazovanja medvedov, znotraj katerih usposobljeni vodniki gostom podajajo objektivne informacije o vrsti, hkrati pa jih opozarjajo na primerne načine vedenja na območju prisotnosti medveda. Slednje je pomembno tako z vidika zagotavljanja varnosti udeležencev kot z vidika preprečevanja nastajanja konfliktov med medvedi in ljudmi.
Zelo je pomembno, da se gosti zavedajo, da vstopajo v prostor, ki si ga medved in lokalno prebivalstvo delita in da morebitna neodgovorna vedenja lahko ogrozijo dediščino sobivanja z velikimi zvermi v tem prostoru.
Poleg neposrednih opazovanj medveda ali drugih živalskih vrst v njihovem naravnem okolju spodbujajmo zlasti celostne programe, ki zajemajo spoznavanje življenjskega prostora velikih zveri (npr. iskanje sledi, iztrebkov, spoznavanje habitata) in postavljajo velike zveri v širši kontekst sobivanja z lokalnim prebivalstvom. Konkretno lahko programi vključujejo obisk medvedu prijaznega čebelarja, domačina, ki izdeluje medvedu prijazne ročne izdelke in podobno. V okviru projekta LIFE DINALP BEAR smo tako tudi aktivno promovirali tiste ponudnike, ki sledijo takšnim odgovornim praksam in na ta način ozaveščali tudi uporabnike turističnih storitev. V okviru projekta Carnivora Dinarica nastaja dodatna infrastruktura za usmerjanje obiska
Kakšen bo namen središča za usmerjanje in ozaveščanje prebivalcev ter obiskovalcev o pomenu velikih zveri v Pivki?
Središče za usmerjanje in ozaveščanje prebivalcev in obiskovalcev o pomenu velikih zveri in sobivanju z njimi je eden izmed najpomembnejših ukrepov, ki smo jih načrtovali v okviru projekta Carnivora Dinarica. Namen tega centra je ponuditi na znanosti zasnovano interpretacijo velikih zveri in promovirati sobivanje s temi vrstami.
Center bo namenjen tako lokalnem prebivalstvu kot tudi tujim obiskovalcem Slovenije, ki v Sloveniji iščejo doživetje narave. Le-te si želimo usmerjati na točke kot so učne poti, center v Pivki, ali pa center na Mašunu in tako zmanjšati pritisk turističnih obiskov gozdov. Pri oblikovanju vsebin sodeluje cela vrsta različnih strokovnjakov in predstavnikov lokalnih skupnosti.
Projektni partner Občina Pivka se tako posvetuje s strokovnjaki za velike zveri, strokovnjaki za interpretacijo, predstavniki lokalne skupnosti, strokovnjaki za turizem, učitelji in učiteljicami naravoslovja in biologije ... Center bo svoja vrata obiskovalcem odprl jeseni naslednje leto.
Zakaj je tako pomembno, da sodelujete s Hrvaško?
Velike zveri so vrste, ki živijo v razmeroma nizkih populacijskih gostotah in posledično potrebujejo veliko prostora. Slovenija in Hrvaška sta obe premajhni, da bi vsaka na svojem teritoriju dolgoročno ohranila viabilne populacije velikih zveri. Poleg tega upravljavske odločitve sprejete v eni državi vplivajo na status populacije v drugi in obratno.
Zato sta čezmejno sodelovanje in izmenjava informacij nujna. S tem namenom smo predvideli sklop aktivnosti za oblikovanje skupnih metodologij in strategij upravljanja populacij. Ključno pa je tudi doseganje obvladovanje rastočega pritiska človeka na življenjski prostor velikih zveri in razumevanje njihove ekosistemske vloge.
Zaščititi želite tudi okolje velikih zveri. Kako bi vam to uspelo?
Naše velike zveri živijo v za evropske razmere dobro ohranjenem okolju. V okviru projekta bomo temeljito analizirali povezljivost tega okolja čez državno mejo, saj je bila večina dosedanjih raziskav narejena na državni ravni za Slovenijo ali za Hrvaško. Rezultate in posledična priporočila za umeščanje objektov v prostor bomo v ustrezni obliki posredovali inštitucijam in strokovnjakom, ki se ukvarjajo z prostorskim načrtovanjem.
anja.scuka@zurnal24.si
