Slovenija
49 ogledov

"Bili smo legende, privilegijev pa nismo imeli"

Miro Cerar Boštjan Tacol
Miroslav Cerar. Eden od najuspešnejših slovenskih športnikov z zlatima kolajnama z olimpijskih iger in šestimi naslovi svetovnega prvaka. Pred 47 leti ga je doletela čast, da je predal štafeto mladosti predsedniku Titu.

Kako ste to doživljali?
Vsak je ponosen, če lahko tako pristopi k svojemu predsedniku. Mogoče se bo slišalo smešno, ampak meni je bilo vedno malo nerodno govorno nastopati v javnosti. Mi takrat pred publiko nismo bili tako komunikativni, kot je zdajšnja mladina. Znašel sem se na sredini stadiona med množico nastopajočih. Bil sem ponosen, da me je doletela ta čast. Malo mi je bilo nerodno, da sem tako poveličevan.

Kako ta ceremonija potekala?
Partizanov stadion v Beogradu je bil nabito poln. Na sredino stadiona sem prišel skrit med baletnimi plesalkami, ki so bile postavljene v obliki cveta.

Ta cvet se je naenkrat odprl, na sredini je bil majhen oder in štirje mornarji, ki so ta oder, na katerem sem bil jaz, dvignili. Mornarji so me potem odnesli na rob igrišča, od koder sem tekel do častne lože. Na dopoldanski generalki so me mornarji skoraj zvrnili. Ampak potem se je vse lepo izteklo in tudi poslanico Titu sem tekoče povedal.

Kaj ste mu rekli?
Po pravici, ne vem čisto točno. Imel sem za nekaj vrstic besedila, ki sem ga sam sestavil.

Vam nihče ni ukazal, kaj morate povedati?
Nihče mi ni nič rekel, prav tako ne pregledal besedila. Jaz sem samo vprašal, ali naj bo po slovensko ali srbohrvaško, pa so me prosili, naj govorim srbohrvaško. Nobenega pritiska ni bilo. Bila je čisto moja osebna odločitev, kaj bom povedal. To se je izteklo brez zapletov, potem pa sem šel okrog po stadionu; vsi so mi ploskali, kot bi bil jaz predsednik. Nato sem šel v ložo k Titu in tam počakal na konec prireditve.

Kaj pa vam je Tito odgovoril?
Ne spomnim se natančno. Sicer pa je bilo to posneto in bi bilo zanimivo slišati. Veste, takrat niti ne dojemaš vsega, kar se dogaja okoli tebe. Pozneje so mi rekli, da se je redkim tako osebno zahvalil, kot se je meni.

Koliko prej ste izvedeli, da boste predali štafeto?
Ne vem natančno, morda kakšen teden ali dva prej.

Ste to dojemali kot politični ali športni dogodek?
Zame je bil to športni dogodek. Politiki so ga gledali, z njimi pa vsi na stadionu in pred TV zasloni. Ne spomnim se, da bi bil kakšen politični govor.

Kako pa ste športniki takrat živeli? Ste bili kaj privilegirani?
Bil je čas amaterizma. Privilegijev ni bilo. Od tega nisi nič zaslužil. To je bila neke vrste predanost, samo po sebi je bilo razumljivo in čast, da sodeluješ. Privilegirani pa smo bili samo v tem smislu, da smo bili čaščeni. Najboljši športniki smo bili res legende. Se moram pohvaliti, da me imajo še danes v Beogradu in nekdanjih republikah Jugoslavije za legendo. V materialnem smislu nismo bili privilegirani. So pa imeli nogomet in nekateri drugi športi drugačen status. Vse je bilo v neki pomanjševalnici današnjega časa.

Kot vrhunski športnik ste veliko potovali. Kako ste gledali na življenje v Jugoslaviji, ko ste ga primerjali z življenjem na Zahodu? Pri nas skromnost, revščina, na Zahodu izobilje ...
Za nas je bilo potovanje v tujino velik dogodek. To se ne more primerjati z današnjim časom, ko mladina potuje, kamor želi. Ko si šel na Zahod, so se ti oči napasle že na izložbah, na Vzhodu pa je bilo bolj temačno. Ampak takrat je bila Jugoslavija v svetu zelo cenjena. Na Vzhodu so nas imeli za kapitaliste, na Zahodu pa za komuniste. Naš potni list je bil dragocenost. Mi smo lahko potovali, kamor smo želeli, kolegi iz drugih socialističnih držav pa niso mogli. So pa imeli na Vzhodu najboljši športniki privilegije: stanovanje, avto, plačo. Videli smo te razlike, marsikoga je to pritegnilo. Ampak bolj kot materialne dobrine so na nas naredile vtis razmere, v katerih so drugi trenirali.

Bili ste dvakrat olimpijski, štirikrat svetovni, desetkrat evropski prvak. Katera od lovorik ima za vas poseben pomen?
Zelo težko se je odločiti. Kakšna tekma je bila lažja, kakšna hudičevo težka. Na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 bi najlažje zmagal na konju, pa nisem. Naredili smo kup napak, ne le jaz, vsa ekipa. V Rim smo prišli tri dni prej. Prvi dan nismo našli telovadnice, ker so nam dali napačne podatke.

Naslednji dan smo imeli zelo kratek trening na prizorišču, potem pa je bila že tekma, ki smo jo skoraj zamudili. Skupaj z Angleži in še eno ekipo smo obtičali v prometu. Kljub policijskemu spremstvu se avtobus skoraj ni premaknil. Na srečo je bil pomemben član mednarodne gimnastične federacije Jugoslovan, ki je v dvorani zavlačeval z menjavami orodij. Preoblekli smo se kar v avtobusu, se tudi na hitro ogreli in šli direktno na orodje. Pa še vajo sem otežil, čeprav mi je ne bi bilo treba. Iz teh napak sem se ogromno naučil.

Je naslov prvaka težje osvojiti ali ohraniti?
Vsako tako odličje je lepo prejeti, ko se vzpenjaš. Posebno pa cenim tiste športnike, ki so svojo uvrstitev potrdili na naslednjem tekmovanju. Olimpijske igre so zelo odmevne, so pa nekatera tekmovanja v gimnastiki pa tudi drugih panogah po kakovosti močnejša. Zakaj? Kvota športnikov na olimpijskih igrah je omejena, na svetovnih prvenstvih pa nastopa več posameznikov, zato je tudi kakovost večja.

Nekje sem bral, da so bili za zlato na enem od prvenstev pravzaprav zaslužni gledalci?
Leta 1958 sem z 18 leti takoj po maturi šel v Moskvo na svetovno prvenstvo, kjer sem nastopil na konju. Vsi strokovnjaki so govorili, da bi moral biti prvi, pa sta bila pred mano dva Rusa. Ko je bila razglasitev, mi je sredi Moskve ploskala vsa dvorana, Rusa sta dobila le skromen aplavz. Štiri leta pozneje na svetovnem prvenstvu v Pragi sva na bradlji z Rusom Borisom Šahlinom nastopila drug za drugim, tako da je bila razlika očitna. Sovjetski sodnik je seveda bolje ocenil svojega tekmovalca in po tistih ocenah bi jaz moral biti drugi. Takrat pa je dvorana šla na noge. Protest je trajal skoraj pol ure. Sestala se je posebna komisija in prvič v zgodovini spremenila odločitev tako, da sem bil jaz prvi.

Če bi športnik imel take dosežke danes, bi bil medijska superzvezda. Kako so te vaše dogodke takrat spremljali novinarji?
Veliko so pisali o mojih dosežkih, posebno v južnih republikah. Oče je zbiral in iz časopisov izrezoval članke; to imam doma spravljeno v albumu.

Kako pa je bilo v tistih časih z dopingom in nedovoljenimi poživili?
Mi tega nismo poznali, so pa to že uporabljali v nekaterih državah, recimo v Vzhodni Nemčiji. Mi smo bili nevešči, še znanja o prehrani nismo imeli.

Imate kakšno anekdoto s teh velikih tekmovanj v tujini?
Ko sem bil še študent, so me Japonci povabili na velik mednarodni turnir, pa sem šel raje na izpit. Nekateri profesorji so bili zelo na tekočem z mojimi dosežki.

Miro Cerar | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol
Ko sem prišel k profesorju dr. Pretnarju, me je pogledal in rekel: “Ja, kaj pa vi tukaj počnete?” Odgovoril sem mu, da sem prišel na izpit. In je rekel: “Ja, tako neumnega študenta pa še nisem videl. Vi bi morali biti zdaj v Tokiu. Jaz bi eno celo leto pustil, da bi šel na Japonsko.” Sem si rekel, da bo morda še kdaj priložnost. In je tudi bila, večkrat. Na Japonskem so me celo poimenovali bog konja.

Zdi se, da se športniki ne držijo več de Coubertinovega načela, da je pomembno sodelovati, ne zmagati ... Kako gledate na šport in športnike danes?
Moti me agresivnost. Da je treba biti za vsako ceno prvi. Pa ne samo v športu, to je očitno tudi v družbi nasploh. Ambicioznost v težnji biti dober ni nič slabega, da se to odraža na tako egoističen način, pa ni dobro. Tega egoizma je preveč. Vsi se seveda trudijo za zmago, je pa vendarle dobro, da se ohrani načelo, da je pomembno sodelovati. Navsezadnje ne moreš biti prvi, če nimaš drugih. Pripravljen moraš biti tudi na poraz; to je dobra popotnica tudi za življenje.

Drži, da ste nekaj časa skrivali dnevnike Staneta Kavčiča?
Kavčič je ocenil, da sem človek, vreden zaupanja. Napisal je eno dramsko delo in je želel, da bi prišlo na oder. Takrat je že nakazoval spremembe v odnosu partizani – domobranci. Želel je, da dam to ljudem, ki so na dramskem področju doma, in da ocenijo, ali je primerno za na oder. Želel je ostati anonimen. Nekaterim ljudem sem to predstavil in vse je zanimalo, čigavo delo je. Seveda je vsebina dišala po tem, da je avtor nekdo iz politične sfere. Ker sem obljubil, da ga ne bom izdal, ga tudi nisem. Šele mnogo let po tem se je izvedelo, kdo je avtor. To delo bi bilo treba malo spremeniti, da bi ga lahko postavili na oder, Kavčič pa tega ni želel. Njegovih dnevnikov pa nisem imel.

Pred nekaj tedni sem se pogovarjal z nekdanjim direktorjem Adrie Airways Francem Severjem. Pogovor je naključno nanesel na letalsko nesrečo, ki se je zgodila na Korziki. Menda bi tudi vi morali biti na tistem letalu?
Ja, tri dni prej sem kupil vozovnice, a je mlajša hčerka večer pred odhodom zbolela. Otroci so bili vedno na prvem mestu, zato je žena rekla, da nima srca, da bi jih pustila staršem, meni pa tudi ni bilo najbolj za iti, priznam. Na dan odhoda sem malo po 6. uri poklical vodičko in povedal, da potovanje odpovedujemo zaradi bolezni. Pa je rekla, naj pošljem starejša dva otroka. In sem odgovoril, da je prepozno, tako da smo na srečo vsi ostali doma. Nekaj ur pozneje je starejša hčerka prišla iz sobe, kjer se je učila, in dejala, da je na radiu slišala, da je letalo strmoglavilo.

Šok, ko ste izvedeli novico, je bil najbrž velik ...
Ne veste, kako. V odvetniškem poklicu sem bil navajen na točnost in roke. Potem mi kakšen mesec ni bilo več pomembno, ali bom zamudil ali ne.

 

Komentarjev 4
  • mirko 14:05 27.maj 2012.

    Res je. Spominjm se enega intervjuja v takratnih časih, ko je Cerar sam izjavil kako so športniki v Jugoslaviji podcenjeni.

  • privat 11:46 26.maj 2012.

    zdaj se hvali..prej pa je zadevo sigurno grajal?'!

  • Avatar roksa
    roksa 09:03 26.maj 2012.

    Mislim da za intervjujem stojita "skrivač z brkami" in "palček iz Murgl"!!!!