O poteku reševalne akcije in vzrokih Humarjeve smrti smo se po telefonu pogovarjali z Geroldom Binerjem, koordinatorjem švicarske odprave v Zermattu. Binner je Humarja osebno pomagal reševati že pred štirimi leti.
Nam lahko poveste na kratko, kako je potekala reševalna akcija?
Zjutraj okoli šeste ure po lokalnem času sta dva helikopterja, na katerih so bili naši reševalci, poletela iz Katmanduja v bazni kampa pod goro Langtang Lirunga, od tam so se odpravili na prelet območja, na katerem naj bi se nahajal Tomaž Humar. Dejansko so ga na podlagi informaciji, ki so jih imeli, in glede na svoje znanje, opazili zelo hitro. Nato so se vrnili v bazni kamp.
Simon Anthamatten se je pripel na 25-metrsko vrv, medtem ko je helikopter upravljal Robert Andenmatten v družbi nepalskega pilota. Simona, ki je bil v radijski zvezi s pilotoma, je helikopter spustil h Tomažu. Simon je po hitrem pregledu žal ugotovil, da je Tomaž umrl.
Prvi padec je prav gotovo preživel, ali pa ga je nato zajel kakšen plaz in odnesel nižje, pa ni jasno in najbrž nikoli ne bo.
Pripel ga je na vrv, nato pa ga je helikopter odpeljal v bazni kamp, ter se nato vrnil še po Simona. Akcije je bilo konec v manj kot uri, na roko jim je šlo tudi dokaj ugodno vreme.
Kako so reševalci Tomaža Humarja sploh opazili?
Na podlagi izurjenosti pri iskanju pogrešanih v takšnih razmerah in na podlagi informacij, ki so jih imeli. Ekipo je presenetilo le, da so Humarja našli precej nižje, na višini 5.600 metrov. Prve informacije so bile, da je nekje na višini 6.300 metrov.
Kaj je bil vzrok smrti?
Za odgovore na to je prezgodaj. Simon je povedal le, da je na njem opazil očitni zlom noge. Prvi padec je prav gotovo preživel, ali pa ga je nato zajel kakšen plaz in odnesel nižje, pa ni jasno in najbrž nikoli ne bo.
Imate kakšno informacijo, kaj se bo zgodilo s Humarjevim truplom?
Ne to ne vem, truplo so skupaj z ekipo reševalcev odpeljali v Katmandu, od tam pa so reševalci že poleteli proti domu.
Ste Tomaža Humarja tudi osebno poznali?
Da seveda, saj sem bil pilot v ekipi, ki ga je leta 2005 reševala v Pakistanu v steni Nanga Parbata. Srečala sva se tudi v Ljubljani, kjer sem bil na nekem seminarju.
Kako bi ga opisali kot alpinista?
Tomaž Humar je bil gotovo eden najboljših plezalcev na svetu. Bil je zelo ekstremen, tudi v načinu razmišljanju, vedno je delal tisto, za kar se je zavzel, kar mi je bilo pri njem zelo všeč.
Tomaž Humar je bil gotovo eden najboljših plezalcev na svetu.
Rad bi še dejal, da je zelo hudo, ko vidimo takšne alpiniste umirati v Himalaji, tudi zaradi preprek in neizkušenosti lokalnih reševalcev in vlad. Način reševanja s helikopterjem tako v Himalaji sploh ni poznan, čeprav z njim po celotnih Alpah letno opravijo tisoč in še več reševanj. Tako je bilo prvo reševanje na takšen način prav tisto, ko smo Humarja rešili iz stene Nanga Parbata v Pakistanu pred štirimi leti, od takrat do danes pa v Himalaji po mojem vedenju nobenega več.
Bi torej lahko ustrezno izobraženi lokalni reševalci storili več ob pravem času?
Zavedam se, da smo takšen način reševanja v Alpah gradili 30 in več let, zato bo preteklo še veliko let, da ga bodo osvojili in začeli uporabljati tudi v Himalaji. Da pa bo to mogoče, jim bomo morali izdatno pomagati z našim znanjem in izkušnjami.
Na žalost smo bili za Tomaža Humarja prepozni. Kljub tragičnemu koncu reševalne akcije pa smo lahko zadovoljni, da smo za Tomaža storili vse, kar je bilo v naši moči in smo ga tudi našli. Žal mrtvega.
