Bogate pravice funkcionarjev in javnih uslužbencev na službenih potovanjih

Nekateri slovenski javni uslužbenci in funkcionarji zelo radi potujejo v tujino. Med njimi precej izstopata zunanja ministrica Tanja Fajon in finančni minister Klemen Boštjančič, ki vidita veliko zunanjepolitičnih in finančnih interesov za Slovenijo tudi v precej eksotičnih državah, kot sta denimo Paragvaj in Somalija.

Saša Despot

A ne smemo pozabiti, da je Fajon članica levosredinskih socialdemokratov, se pravi stranke, ki se vsaj formalno bori za delavce in tiste z nižjimi dohodki in mora torej tudi na službenih potovanj dajati nekakšen videz skromnosti, pa čeprav je to le videz.

Naj že uvodoma razčistim, da nikakor ne spadam v tisto skupino državljanov, ki bi bili mnenja, da državni funkcionarji v tujini ne počnejo nič koristnega za Slovenijo. To bi bilo šimfaško posploševanje. Nekateri se lahko glede tega izkažejo tudi z oprijemljivimi rezultati. Če se osredotočim le na zunanjo ministrico, je njena naloga prav v tem, da navezuje za Slovenijo koristne stike v tujini, da tam lobira za svojo državo in tako pomaga učvrstiti njen položaj v tujini.     

• Preberite tudi: Minister gre s Falconom v tujino, strošek pa 30 evrov

Zelo ohlapno zapisane naloge Ministrstva za zunanje in evropske zadeve

Na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve številne poti Tanje Fajon opravičujejo z dokaj ohlapnimi pravnimi podlagami. Trdijo, da "je osnovna naloga ministrice za zunanje zadeve vzpostavljanje stikov s partnerji v tujini, kar počnejo v sklopu uradnih in delovnih srečanj v tujini ter sodelovanja na konferencah mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij, prav tako se udeležujejo srečanj na ravni Evropske unije, Nata in Organizacije združenih narodov".

Vladni falcon. Boštjan Tacol

Kaj funkcionarji dosežejo s temi srečanji? 

A kot je to pogosto, se hudič skriva v podrobnostih. Te ohlapno zapisane pravice in dolžnosti  funkcionarjev namreč marsikoga ne prepričajo. Že prav, da se gospe in gospodje udeležujejo teh dogodkov - a podobno, kot to velja za direktorja zasebnega podjetja Janeza, ki se službeno odpravi v München in mora opravičiti koristnost svojega potovanja za podjetje, bi moralo to veljati tudi za funkcionarje - ti bi morali natančno (in argumentirano) dokazati, kako in zakaj je bila denimo pot v paragvajski Asuncion ali somalski Mogadiš dejansko koristna za državo. 

Še toliko bolj, saj za razliko od Janeza, ki za službeno potovanje troši denar svojega podjetja, funkcionarji trošijo naš, davkoplačevalski denar. 

• Mogoče vas zanima tudi: Potovanja poslancev v tujino: Absolutni rekorder je ta predstavnik SDS

Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino

A poglejmo, kakšne pravice (in dolžnosti) predpisi sploh nalagajo funkcionarjem. Ti so upravičeni do povračila stroškov za službeno potovanje v tujino, če potujejo na podlagi naloga za službeno potovanje. Uredba jasno določa, da je treba pri načrtovanju službenega potovanja v tujino in pri povračilu stroškov upoštevati načelo dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi.

Kaj to pomeni?

Uredba sama sicer ne definira, kaj konkretno pomeni, da je treba pri povračilu stroškov upoštevati to načelo, niti ne določa, kdo je tisti, ki ga mora upoštevati: ali delodajalec (denimo ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za finance, ali pa delojemalec oziroma funkcionar). Namenska razlaga tega določila nas uči, da ultimat dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi velja za oba. 

V Uredbi lahko sicer najdemo nekaj določil, ki posredno razlagajo, kaj pomeni ta dolžnost. Tako 7. člen Uredbe določa, da, če je na službenem potovanju v tujino zagotovljena brezplačna prehrana, ki jo zagotovi organizator ali gostitelj, se zaposlenemu za pokritje morebitnih drugih stroškov obračuna (le še 20 %) pripadajoče dnevnice. Pri odsotnosti nad 14 do 24 ur se za zagotovljeni brezplačni zajtrk odšteje 10 %, za brezplačno kosilo oziroma večerjo pa po 35 % dnevnice. Pri odsotnosti nad 8 do 14 ur se za zagotovljen brezplačni zajtrk odšteje 15 %, za brezplačno kosilo oziroma večerjo pa po 40 % od pripadajoče dnevnice.

Shutterstock

Uredba prav tako jasno določa, da se stroški za prenočišče na službenem potovanju v tujino povrnejo v višini plačanega hotelskega računa, upoštevaje načelo dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi. Tudi iz tega določila bomo težko razbrali, kakšen hotelski račun si lahko funkcionar privošči. Je pa na dlani, da so glede njegove razlage možne zelo ustvarjalne interpretacije. 

Če bo denimo predsednik vlade mnenja, da ima največ možnosti za zasebni klepet, denimo z nemškim kanclerjem, na srečanju v Davosu, če biva v istem luksuznem hotelu kot on, bo želel opravičiti račun za nočitev v višini 500 evrov ali celo več ravno s tem argumentom. 

V tem primeru bo zagovarjal tezo, da je znesek 500 evrov le kapljica v morje v primerjavi s tem, kaj vse lahko Slovenija pridobi, če si bo na hotelski večerji kancler Merz vzel 15 minut časa zanj. In bo brez težav zagovarjal, da je šlo v tem primeru za dobro gospodarjenje z javnimi sredstvi. 

Profimedia

Kaj pa osebna integriteta? 

Računanje na osebno integriteto funkcionarjev bi v danih primerih izpadlo naivno. Ko gre za gospodarjenje z javnim denarjem porabniki enostavno niso tako varčni kot v primerih, ko gre za gospodarjenje z lastnim denarjem. Zato bi morale v tem primeru svoje delo dobro opraviti predvsem nadzorne institucije, pa tudi mediji. 

Mag. Boštjan J. Turk     

dezurni@styria-media.si