Danes je boj za ljubi kruhek, pravi 73-letni Rafael Čirič iz Kranja. Nekdanji sindikalist v gradbeništvu je še vedno kritičen, ko gre za pravice delavcev, in se bo tudi letos za prvi maj povzpel na Jošt.
Zakaj sindikalist?
Že v socializmu sem bil kritičen do delodajalcev, čeprav je bil sistem delavstvu v bistvu naklonjen. Verjetno sem drugače dojemal stvari in čutil potrebo po zagotavljanju pravičnosti in boljšega jutri za delavce. Največ sem zastopal panožne delavce v gradbeništvu. Tudi po upokojitvi sem prek društva upokojencev podpiral boj za pravice, se udeleževal shodov, stavk.
Kako je bilo nekoč?
Ne zgolj deklariranih, ampak tudi vsebinskih. Imeli so zagotovljeno službo, plačo, streho nad glavo. Odpuščanje je bilo težavno. Delodajalcu ni prišlo na misel, da bi zaposloval na črno ali da delavca ne bi prijavil na zavod za pokojninsko in socialno zavarovanje. Ni pa bilo vse idealno.
So bile pravice kdaj tudi kršene?
Precej manj. Prihajalo je na primer do premestitev na druga delovna mesta s ciljem zniževanja plače. Bojevali smo se za zagotovitev minimalnih nastanitvenih in prehranjevalnih standardov na gradbiščih. Ni bilo tako kot danes, da jih deset živi v enem stanovanju. Osnovno vodilo je bilo, ali ima delavec klobuk in vilice. Sem pa vedno opozarjal, da je vsaka pravica za enega lahko krivica za drugega.
Razmere se zaostrujejo.
Zdaj je boj za ljubi kruhek, kot bi dejal Menart. Delavci so izgubili pravico do delovnega mesta, večina jih dela za določen čas. Veliko več je šikaniranja na delovnem mestu. Delavci ne čutijo več pripadnosti podjetju, razen v primeru gazel, ki so nastale iz nič, uspele in znajo ceniti dobro delo. Danes so v pogodbah razni nevzdržni pogoji. Na primer da ženske ne smejo zanositi.
Vloga sindikatov nekdaj?
Sindikati smo se manj čutili v svojem okolju, smo pa sodelovali pri oblikovanju zakonov.
Kakšna je vloga sindikata danes?
Bolj poudarjena, več je anomalij, bolj so nujni. Liberalni kapitalizem se še zdaleč ni izkazal za tako dobrega, kot so ga nekateri prikazovali.
So sindikalisti danes uspešni?
Relativno vprašanje. Vprašajmo se, kaj če jih ne bi bilo. Sindikalisti morajo biti, ker jih delavci potrebujejo bolj kot v socializmu.
Ali dobro opravljajo svoje delo?
Potrebovali bi več enotnosti, še posebno med reprezentativnimi sindikati.
Kaj pomeni prvi maj danes?
Poštenim delavcem še vedno pomeni vzor, ker spoštujejo zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do nekaterih osnovnih pravic, zapisanih v deklaraciji.
Ali izgublja na pomenu?
Glede na prejšnje čase izgublja. Včasih smo čakali, kdaj nas bo budnica spravila pokonci, državniki so se radi udeleževali praznovanj. Zgodovinska dejstva se preprosto ne poudarjajo zadosti. Vse več je hinavšine.
Boste šli na Jošt?
Seveda, kot vsako leto. Rad se udeležujem praznovanja, da čutim, kako delavci dihajo, in se lahko z njimi pogovorim.
Kakšen lep spomin?
Spominjam se prihoda Tita. Mislim, da je bilo leta 1975. Vladala je evforija. Ljudje so drli na Jošt. Prostovoljno. Iz radovednosti. Nihče jih ni silil. Zdaj poskušajo prikazati, da so bili vrhovni politiki včasih vsiljeni, pa ni res.
Kakšni so občutki?
So še kar umirjeni, neko socialno varnost še čutimo od države. Je pa res, da je bilo včasih za večino dobro in za manjšino slabo, danes pa so razmere ravno obratne. Včasih smo morali po dobrine čez mejo, danes pa vse bolj na Rdeči križ.
Bo počilo?
Ta je pa prehuda. Počilo bo takrat, ko bo delavec izgubil prav vse. Tudi klobuk in vilice. Potem nima izgubiti več ničesar. Za zdaj razmere še niso take. Smo pa del globalnega sveta, zato se kriza odraža tudi pri nas.
Že v socializmu sem bil kritičen do delodajalcev, čeprav je bil sistem delavstvu v bistvu naklonjen. Verjetno sem drugače dojemal stvari in čutil potrebo po zagotavljanju pravičnosti in boljšega jutri za delavce. Največ sem zastopal panožne delavce v gradbeništvu. Tudi po upokojitvi sem prek društva upokojencev podpiral boj za pravice, se udeleževal shodov, stavk.
Kako je bilo nekoč?
Ne zgolj deklariranih, ampak tudi vsebinskih. Imeli so zagotovljeno službo, plačo, streho nad glavo. Odpuščanje je bilo težavno. Delodajalcu ni prišlo na misel, da bi zaposloval na črno ali da delavca ne bi prijavil na zavod za pokojninsko in socialno zavarovanje. Ni pa bilo vse idealno.
So bile pravice kdaj tudi kršene?
Precej manj. Prihajalo je na primer do premestitev na druga delovna mesta s ciljem zniževanja plače. Bojevali smo se za zagotovitev minimalnih nastanitvenih in prehranjevalnih standardov na gradbiščih. Ni bilo tako kot danes, da jih deset živi v enem stanovanju. Osnovno vodilo je bilo, ali ima delavec klobuk in vilice. Sem pa vedno opozarjal, da je vsaka pravica za enega lahko krivica za drugega.
Razmere se zaostrujejo.
Zdaj je boj za ljubi kruhek, kot bi dejal Menart. Delavci so izgubili pravico do delovnega mesta, večina jih dela za določen čas. Veliko več je šikaniranja na delovnem mestu. Delavci ne čutijo več pripadnosti podjetju, razen v primeru gazel, ki so nastale iz nič, uspele in znajo ceniti dobro delo. Danes so v pogodbah razni nevzdržni pogoji. Na primer da ženske ne smejo zanositi.
Vloga sindikatov nekdaj?
Sindikati smo se manj čutili v svojem okolju, smo pa sodelovali pri oblikovanju zakonov.
|
Po besedah Čiriča so imeli delavci v socializmu več pravic kot danes. © Iztok Golob |
Kakšna je vloga sindikata danes?
Bolj poudarjena, več je anomalij, bolj so nujni. Liberalni kapitalizem se še zdaleč ni izkazal za tako dobrega, kot so ga nekateri prikazovali.
So sindikalisti danes uspešni?
Relativno vprašanje. Vprašajmo se, kaj če jih ne bi bilo. Sindikalisti morajo biti, ker jih delavci potrebujejo bolj kot v socializmu.
Ali dobro opravljajo svoje delo?
Potrebovali bi več enotnosti, še posebno med reprezentativnimi sindikati.
Kaj pomeni prvi maj danes?
Poštenim delavcem še vedno pomeni vzor, ker spoštujejo zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do nekaterih osnovnih pravic, zapisanih v deklaraciji.
Ali izgublja na pomenu?
Glede na prejšnje čase izgublja. Včasih smo čakali, kdaj nas bo budnica spravila pokonci, državniki so se radi udeleževali praznovanj. Zgodovinska dejstva se preprosto ne poudarjajo zadosti. Vse več je hinavšine.
|
Počilo bo takrat, ko bo delavec izgubil prav vse. Tudi klobuk in vilice. Rafael Čirič
|
|
Seveda, kot vsako leto. Rad se udeležujem praznovanja, da čutim, kako delavci dihajo, in se lahko z njimi pogovorim.
Kakšen lep spomin?
Spominjam se prihoda Tita. Mislim, da je bilo leta 1975. Vladala je evforija. Ljudje so drli na Jošt. Prostovoljno. Iz radovednosti. Nihče jih ni silil. Zdaj poskušajo prikazati, da so bili vrhovni politiki včasih vsiljeni, pa ni res.
Kakšni so občutki?
So še kar umirjeni, neko socialno varnost še čutimo od države. Je pa res, da je bilo včasih za večino dobro in za manjšino slabo, danes pa so razmere ravno obratne. Včasih smo morali po dobrine čez mejo, danes pa vse bolj na Rdeči križ.
Bo počilo?
Ta je pa prehuda. Počilo bo takrat, ko bo delavec izgubil prav vse. Tudi klobuk in vilice. Potem nima izgubiti več ničesar. Za zdaj razmere še niso take. Smo pa del globalnega sveta, zato se kriza odraža tudi pri nas.
