Procesija prižganih sveč se vije po Gradcu, avstrijskem mestu, kjer se ljudje rožnatih lic in zmrznjenih rok grejejo ob kuhanem vinu. S spomini na nekdanje običaje želijo rešiti Jezuščka pred rdeče-belo nevarnostjo na dveh nogah, ki je nekdaj miren božični duh spremenila v komercialno zlo in potrošništvo.
Avstrijski "Christkind"
Številne generacije v Avstriji so od leta 1870 na božični večer zaslišale zvonove, nato pa jim je Jezušček oziroma Christkind, kakor mu pravijo Avstrijci, okrasil drevesce in prinesel darilo. Vse to je bilo del vsakoletne božične tradicije, pri kateri je bil poudarek na miru, družini in domu, ki so za Avstrijce še danes izjemnega pomena.
Slovenski Jezušček
Po starih šegah in navadah pa ne hrepenijo le naši sosedje, pač pa tudi starejši ljudje pri nas, ki so se kot otroci v krogu družine pripravljali na božič, iz papirja izdelovali jasli in nabirali mah. Kot je za Žurnal24 povedala Helena Ložar Podlogar, strokovnjakinja za raziskovanje šeg, so jasli postavili veliko pred božičem, in sicer brez Jezuščka. Tega so v jasli postavili na božični večer. Okrašene novoletne jelke, kakršno poznamo danes, niso imeli. "V Prekmurju je v kotu nad jaslimi visela smrečica, obrnjena z vrhom navzdol ali navzgor. Smrečica ni bila okrašena," je povedala Ložar Podlogarjeva in dodala, da tudi darila niso bila tako razkošna kot danes. "Obdarovanje ob božiču je bilo pri nas drugotnega pomena, pojavilo se je kasneje, pri nas je nosil Miklavž, v Prekmurju Lucija." Navadno so se obdarovali z navadnim sadjem, tudi rokavice so dobili v dar.
Prepovedan božič
Danes se je božič preselil tudi na ulice, medtem ko je bil dolgo časa prepovedan. "Bolj srečni smo bili nekoč, čeprav je bil božič v javnosti prepovedan. Bili smo skupaj z družino, v tišini ali ob pesmi, odšli smo k polnočnici. Danes nimaš nobenega miru, kamorkoli greš," je razočarana Ložar Podlogarjeva, ki si želi, da bi se stari božični duh vnovič vselil v hiše.
