Dvanajstega julija ob 18. uri je Tadej Jereb vozil motor s 60 kilometri na uro, a je vseeno ob nogo. Njegovo življenje je nekaj časa viselo na nitki. Pričevanje, kako lahko rutinska vožnja v hipu spremeni usodo.
Peljal sem se z morja, iz Portoroža domov, iz Rižane proti Črnemu Kalu, in na ovinku za Buzet se je pojavil gospod, ki se je pripeljal iz Črnega Kala, in sem ga videl. Zaviral sem. Hitrost ni bila velika. Nisem niti imel takega dneva, da bi ne vem kaj počel na cesti. Videl sem, da me je opazil, pa sem pomislil: dodaš plin in pelješ naprej, da boš šel mimo, nakar se je on premislil in mi zaprl pot. S prednjim delom vozila je zapeljal do polovice pasu. Tam se je ustavil. Pomislil sem, da bo počakal, a ni – šel je še naprej in zgodilo se je ...
Kdo ti je priskočil na pomoč?
Najprej so prišli trije mimoidoči: Zdenka Ožinger Hrovat iz Ljubljane, Karmen Hosar iz Lukovice pri Brezovici in Gorazd Cvelbar iz Šmarjeških Toplic, ki so mi nudili prvo pomoč, držali gazo in mi ustavili kri. Vsem se tudi javno najlepše zahvaljujem, pa tudi policistu Borutu Drevenšku s škofijske policijske postaje, ki me je našel na ovinku, ker so mu verjetno iz helikopterja javili, kje se je zgodila nesreča. Precej mi je pomagal tudi zdravnik reševalec, doktor Hajdinjak iz Izole. Poklical je helikopter, ki me je odpeljal v UKC Ljubljana. Hvala vsem.
Poškodbe?
Razen izgube noge ni bilo drugih večjih poškodb hrbtenice ali glave ... Prestal sem pet oziroma šest operacij; najhujša je bila prva, pri kateri so mi odrezali nogo, saj je bila čisto raztrgana. Arterija je bila presekana in izgubil sem veliko krvi. Poškodb se nisem niti zavedal. Čeprav sem bil ves čas pri zavesti, nisem dojemal ... En dan sem bil v komi. Najprej sem bil na intenzivni negi in zdaj sem skoraj dva meseca tukaj, na travmatološkem oddelku UKC Ljubljana. Tu ni težkega ali hudega, ampak prej sem se veliko gibal. Samo ležati, biti pri miru je zame ubijajoče. Vsake tri dni imam preiskave ...
Kako se bo tvoje življenje spremenilo?
Devet let sem delal pri Porscheju, dve leti pa pri Toyoti kot avtoličar. Delal bom to, kar sem do zdaj. Ker bom dobil protezo, se bom pa nekoliko počasneje gibal. Še nekaj časa bo trajala tudi rehabilitacija.
Kako sta starša doživela tvojo nesrečo?
Skrbelo ju je, ali bom sploh preživel. Toliko krvi sem izgubil, da sta se zelo bala. Bil sem na meji. Ampak v nesreči sem imel tudi veliko sreče: imel sem ljudi, ki so priskočili na pomoč; policisti in zdravniki so tu zelo pomembni.
Kaj pravijo prijatelji?
Obiskujejo me, vsi so veseli, da sem živ. Veseli jih, da se dobro držim, da ne razmišljam o neumnostih, kot je samomor ali kaj podobnega, ker hitro postaneš nesrečen in sam sebe obsojaš ... Jaz sem se s tem, kar se je zgodilo, sprijaznil. Tu ne vidim nič spornega. V bolnišnici bom še nekaj časa, potem grem v Sočo (v inštitut za rehabilitacijo, op. p.), da se navadim hoditi.
|
"Vedno je bil motor. Nekomu, ki ga to ne privlači, težko razložiš, kakšno
uživanje je to in kakšen občutek svobode." © Boštjan Tacol
|
S to protezo res ne. S kakšno drugo, boljšo, bi pa šlo, ampak stane od 20 do 70 tisoč evrov.
Kje pa je motor?
Sameva pri stricu. Najbrž ga bom prodal, nisem pristaš razbitih motorjev.
Torej ne moreš reči ljudem "Nikar na motor"?
Vsak, ki je bil kdaj motorist ali pa se je kdaj peljal, pa se je razlomil, bi – če ni umrl – šel nazaj na motor.
Kaj ti je dajal ta občutek na motorju?
Adrenalin, ko se sprostiš. Z avtom tega ne moreš doživeti – tudi če imaš zelo hitrega, tega ne občutiš. Ko greš z motorjem mimo avta, letiš!
Tvoj nasvet za voznike?
Motorist je hiter; vozniki avtomobilov morajo biti pozornejši in pravilno oceniti razdaljo. Tudi motoristi ne smejo divjati, ampak tudi če se pelješ sto ali 120 kilometrov na uro, si hitrejši od tistega, ki pelje s 60 kilometri na uro. Posebno stari ljudje ali pa že celo starejši od 50 let motoristov ne opazijo, sploh ne gledajo. Motoristi so dostikrat sami krivi, dostikrat pa so tudi drugi. Vsi udeleženci v prometu morajo biti previdnejši, kot so.
Ali avtošole naredijo dovolj?
V avtošolah opozarjajo na nevarno prehitevanje, v šoli se učiš po šolsko, kakor ti pravijo, ko pa greš v promet, voziš, kakor znaš. Takrat svoje sposobnosti uveljavljaš na cesti ali na pisti. Niti motoristi niso vsi enaki: kakšen si da duška, ampak imajo motoristi tudi mirna obdobja, ko se mirno pelješ, pa se vseeno zgodi nesreča ... Vsi morate oziroma moramo biti pazljivi; motoristov je vse več in na cesti je gneča. Ljudje naj vozijo po pameti. Naj ne delajo neumnosti. Naj se dobro prepričajo, preden bi pospešili ali začeli prehitevati. Jaz sem se velikokrat prepričal, pa vidim, da se vseeno nisem dovolj!
Tridesetega septembra imaš rojstni dan. Boš praznoval doma?
Doma ali v kakšni gostilni, če ne bom v bolnišnici ali v Soči. Praznoval bom dva rojstna dneva: 30. september in 12. julij, ko sem se še enkrat rodil. Obstajajo dobri ljudje, moraš pa imeti tudi srečo. V nesreči sem imel veliko sreče!
Kako se je pravzaprav začelo? Kako dolgo si vozil motor in od kod strast do vožnje? Zakaj te je motor privlačil?
Motor sem si želel od nekdaj. Tukaj sem se videl. Najprej ga je imel sosed, pred nekaj leti pa je motor prodajal kolega in sem ga hotel kupiti. Doma sem “fehtal” za denar. Ko sem prosil očeta, je odvrnil, naj si ga kupim sam – in sem ga. Tako se je začelo. Hotel sem imeti težak motor, hotel sem peljati ljudi, videti, kakšna je hitrost in kakšne vse lastnosti vožnje z motorjem.
Katere so bile tvoje najljubše poti?
To so vedno trase do Portoroža in nazaj do Ljubljane, do Ilirske Bistrice, v Divačo, čez Ribnico, kjer cesta ni tako prometna. Čez Črni Vrh nazaj do Logatca, v Tolmin, Idrijo ... Občutki so fenomenalni, dokler se ne zgodi nesreča.
