V Sloveniji se je končala nenavadna pravna saga, v kateri je moški, ki je pred rojstvom otroka priznal očetovstvo, šele po več letih v sodnem postopku začel dvomiti o tem, da je on resnično otrokov oče. Sodišče je sprva zavrnilo tožbo matere, ki je želela izpodbijati njegovo očetovstvo, a je nato moški sam prevzel njeno stališče in si prizadeval za izvedbo DNK testa.
A ker mu sodišča tega niso omogočila, se je obrnil na ustavno sodišče – ki pa je njegovo pritožbo zavrglo. Odločilo je, da za njegovo pritožbo ni pravnega interesa.
Resnice (uradno) ne bo izvedel nikoli
Mati deklice je v imenu otroka vložila tožbo za izpodbijanje očetovstva in predlagala, da se status domnevnega očeta razveljavi. Oče se je z DNK testom strinjal, mati pa mu je odločno nasprotovala. Kasneje je izvedbi testa nasprotovala tudi mladoletna hčerka. Pritožnik je na več načinov skušal doseči sodno odredbo za analizo, a neuspešno – takrat veljavna zakonodaja prisilnih ukrepov proti volji stranke ni dovoljevala.
Sodišče je na podlagi drugih dokazov (pričanja, dopisi, nejasna stališča matere) presodilo, da je bila tožba vložena z drugim ciljem – najverjetneje za onemogočanje stikov med hčerko in očetom. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar je pravno gledano pomenilo 'zmago' pritožnika.
A med postopkom je pritožnik – ki dotlej očetovstva ni nikoli postavljal pod vprašaj – začel dvomiti o tem, ali je res biološki oče. Vse bolj si je prizadeval, da bi se izvedel DNK test, ki bi to razjasnil, a je bila pot do tega takrat že zaprta z vidika pravnih možnosti. Poudarjal je, da je sodišče z zavrnitvijo izvedbe testa kršilo njegovo pravico do materialne resnice in ustreznega pravnega varstva.
Ustavno sodišče pa je odločilo, da pritožnik za odločanje nima pravnega interesa. Sodni postopek je bil končan v njegovo korist, zato odločitev Ustavnega sodišča ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja. Gre le za dejanski interes (željo po razjasnitvi očetovstva), ki pa ne pomeni pravno varovane koristi.
Ustavno sodišče je opozorilo, da bi pritožnik lahko že prej (tudi po spremembi zakonodaje) sam sprožil postopek za izpodbijanje svojega priznanja očetovstva – a tega ni storil. Namesto tega je skušal doseči, da se v postopku, ki ga je sprožila mati, izvede dokaz, ki bi morebiti podpiral prav njeno tožbo. Tako se je znašel v nenavadni pravni situaciji: pritožil se je, čeprav je tožbo pravno gledano dobil.
Torej tudi če dejansko ni fotr, bo otrok po njemu dedoval? Torej se mat in hči nočeta odpovedati dediščini? Nerazumljivo!
Pa razumi, ... ludi jebe zbunjenog...