Slovenija
13299 ogledov

"Čutili in razmišljali bomo, kot da je vse isto, v resnici pa ne bo"

Andraž Zorko
1/3
Anže Petkovšek Andraž Zorko
"Čez določen čas postane normalno, kar počnemo zdaj in tako ne bomo več zaznavali, da je to v primerjavi s časi pred epidemijo, drugače. Čutili in razmišljali bomo, kot da je vse isto, v resnici pa ne bo. To je ta nova normalnost, ki je v resnici neka iluzija," o življenju po koronakrizi pravi Andraž Zorko, soustanovitelj družbe Valicon in oče raziskave Nova normalnost, ki jo družba izvaja vse od začetka epidemije.

Ko sem pred letom dni delala prvi intervju na temo koronavirusa, mi je sogovornik rekel, da bomo morali virus sprejeti, ponotranjiti in se z njim naučiti živeti. Kako daleč smo?
Mislim, da smo od tega še kar oddaljeni. Sprejeti, živeti z njim, ne samo zdravstveno, ampak tudi družbeno z vsemi posledicami, ki jih je virus prinesel, z vsemi novimi navadami, priporočili, ki so prišla v navado, to je naša nova realnost. Najbolj očitne navade naše nove realnosti so pogoj PCT, maska v zaprtih prostorih, razkuževanje rok. Vendar imajo že s tem nekateri še težave.

Še vedno prevladuje upanje, da se bo nekega dne to končalo. To je posledica tega, da je zadnji tak dogodek zelo oddaljen, živih prič španske gripe skoraj ni. Večje epidemije konec 50-ih, 60-ih se tega prostora niso dotaknile. Skratka, nobene izkušnje, nobenih živih prič ni, kaj taka epidemija pomeni. Epidemija traja dve, tri leta potem pa virus, kot je ta, ne gre kar vstran. To ni virus, ki je prišel sem na počitnice, prišel je sem živet in tega ljudje ne dojamejo. Zelo daleč smo še od tega, da bi virus ponotranjili. 

Vaša zadnja raziskava kaže na izboljšanje osebnega občutka in na to, da ljudje menijo, da se življenje vrača v stare tirnice. Kaj pa sploh so stare tirnice?
Da bi lahko govorili o starih tirnicah, bo trajalo precej dlje, kot si predstavljamo. Mogoče več kot dve ali tri leta. Konec koncev je leto in četrt minilo pa smo še vedno globoko v epidemiji.

S podatki, ki jih merimo, ugotavljamo trend vračanja v neko normalnost, a ta nova normalnost je še daleč od tiste pred epidemijo. Če se bo nadaljeval trend izboljševanja epidemiološke slike, lahko pridemo do rezultatov, ki bi pomenili konec epidemije septembra, ko pa se lahko spet zgodi nov obrat. Torej nismo dosegli niti lanskega junija, kaj šele časov prej. Ker to krizno stanje traja toliko časa, je vprašanje, koliko tistega od prej, bo ostalo.

Ostale pa bodo navade, ki smo jih osvojili med epidemijo. Vsak pri sebi lahko oceni, koliko manjkrat v primerjavi z obdobjem prej, je bil v lokalu, odkar so spet odprti. Obdobja prej se počasi ne bomo več spomnili. Človekovi možgani funkcionirajo tako, da ohranijo spomin na zadnji dogodek. Čez določen čas postane normalno, kar počnemo zdaj in tako ne bomo več zaznavali, da je to v primerjavi s časi pred epidemijo, drugače. Čutili in razmišljali bomo, kot da je vse isto, v resnici pa ne bo. To je ta nova normalnost, ki je v resnici neka iluzija. 

Andraž Zorko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

"Bojim se, da ena večjih posledic ni le upad prihodka, ampak, da bomo izgubili raznolikost oziroma raznovrstnost ponudbe. Tudi iz turističnega vidika. Da bi vse to oživelo, bo trajalo. In če nečesa ni, se spremeni navada, poiščejo se alternative."

Kako se bo ta nova normalnost najbolj razlikovala od stare?
Veliko sprememb je v navadah, ki smo jih osvojili kot potrošniki. Zaradi mask, razkuževanja, omejitev, vrst pred trgovinami in s tem povezanimi neprijetnostmi, se je velik del nakupov preselil na splet in kar lep del nakupov bo tam ostal. Na spletu se je v času lockdowna kupovalo predvsem tehnične izdelke, elektroniko, igrače, avtomobilske izdelke, živil ne. Kar nekaj ljudi je to osvojilo in ugotovili so, da tudi zunaj kriznih razmer obstajajo določene prednosti.

To je samo en tak primer. Vprašanje pa je globlje, koliko bo to vplivalo na medosebne odnose, kako se bo poznala socialna odtujenost, koliko teh odnosov se bo vrnilo na prejšnjo raven, koliko pa jih bo ostalo na distanci, a ne zaradi bojazni pred širitvijo virusa, ampak zato, ker smo se tako navadili. 

Ker smo izgubili veliko stikov?
Ne samo, ker smo izgubili stike, osvojili smo nove načine, ki so sprejemljivi in popolnoma ekvivalentni prejšnjim. Za nekoga je postalo sprejemljivo, da se raje pogovarja po telefonu ali pa preko zooma, kot da se fizično premakne, sploh, če je s tem povezana kakšna prometna zagata.

Tudi ljudje, ki imajo težave z osebnim stikom, so odkrili, da obstajajo drugi načini. To smo odkrili tudi pri naših fokusnih skupinah, ko smo takoj z zaprtjem javnega življenja prešli na izvajanje na daljavo. Sprva smo imeli zadržke, ali bo izvedljivo. Ne samo da je šlo, ugotovili smo, da ima tudi določene prednosti, da se ljudje, ki so po naravi bolj introvertirani, bistveno bolj odprejo kot se, ko so v prostoru z drugimi ljudmi. Zaradi tega učinka jih izvajamo na daljavo tudi zdaj, ko je že možna fizična prisotnost. Verjetno je pri osebnih odnosih podobno.

Za tiste, ki imajo težave, te poti prej niso bile niti tako dostopne, niti niso veljale za sprejemljive. Zdaj, ko imamo vsi izkušnjo z njimi, pa so postale sprejemljive. To lahko primerjamo s pojavom tako imenovanih diskontarjev, Hoferja in Lidla, v času gospodarske krize 2010/11. Veliko ljudi, ki je imelo sicer zadržek do teh trgovin, je zaradi okoliščin prestopilo njihov prag in ugotovilo, da so tam stvari prav tako dobre, da so kakšne celo boljše. In to je ostalo. In tudi po tej epidemiji bo tako. Bistveno pa je to, kar sem že omenil: sčasoma ne bomo več vedeli, kaj sploh je bila prejšnja normalnost. In to je ta nova normalnost. 

Spreminjajo se tudi navade glede prehranjevanja v restavracijah, obiskovanja lokalov. Tudi tisti, ki so imeli stalno klientelo poročajo o bistveno manj gostih.
Točno tako. Do neke mere pa so se spremenile tudi časovno prostorske poti. Osvojili smo delo na daljavo in nekateri bodo pri tem ostali. To pomeni, da se ne giblješ več po ustaljeni poti, ne greš mimo ustaljenih lokalov.

Za situacije, ki so bile včasih izziv, recimo gneča na cesti, zdaj obstaja rešitev: greš domov prej in doma nadaljuješ delo. Morda ne boš delal cel dan od doma, ampak samo del, morda ne vsak dan, ampak samo del tedna. Kakor koli pa delo od doma posega v ustaljene časovno prostorske poti, na katerih ne prideš več v stik z določenimi ljudmi, lokali, storitvami in tako naprej. To bo ostalo.
In nenazadnje, ta kriza je zelo prizadela ponudbo na področju gostinstva, veliko malih lokalov ni preživelo. Preživeli so samo tisti večji, najmanjši, unikatni, butični, nišni ponudniki, niso. Bojim se, da ena večjih posledic ni le upad prihodka, ampak, da bomo izgubili raznolikost oziroma raznovrstnost ponudbe. Tudi iz turističnega vidika. Da bi vse to oživelo, bo trajalo. In če nečesa ni, se spremeni navada, poiščejo se alternative.

Kakšne bodo posledice za turizem?
Turizem ima srečo, da ni storitev, ki se zgodi spontano, ampak ga načrtujemo vse leto. Povratek po tej poti bo bistveno blažji, saj ljudje komaj čakajo, da nekam grejo. Večja nevarnost je rigidnost pri omejevanju dejavnosti. Svoje bo naredil tudi pogoj PCT. Za marsikoga, ki ni P in ni C, zna biti to težava. 

V zadnji raziskavi smo ugotovili, da je razlog pri tistih, ki se nameravajo cepiti, v 15 odstotkih ta, da bodo lahko potovali in se neomejeno gibali. Tudi tisti, ki odgovarjajo, da se bodo "verjetno" cepili, vse bolj pogosto omenjajo pogoj PCT in prehod meje. Marsikdo, ki danes reče, ne bom se cepil, se bo testiral, bo po tem, ko bo moral to početi zelo pogosto, ugotovil, da se je bolj enostavno cepiti. 

Andraž Zorko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Vaše ankete kažejo, da so ljudje na začetku epidemije začeli nadpovprečno veliko spremljati medije. Kakšni so trendi dobro leto kasneje?
V prvem valu lansko leto smo opazili bistveno večjo medijsko potrošnjo na vseh medijih. Jasno, bili smo doma, prostega časa je bilo več, koronavirus je bila tema, ki nas je vse zanimala. Zdaj spremljamo, v kolikšni meri ljudje spremljajo novice v zvezi s koronavirusom in je to še vedno nad povprečjem, se pa v skladu z indikatorji vračanja v novo normalnost, nekoliko zmanjšuje. Še vedno je indeks +40, kar pomeni, da imamo za štirideset odstotnih točk več tistih, ki spremljajo redno novice o koronavirusu kot vseh ostalih. 

Kaj pa spremljajo, kje iščejo vire informacij?
Ja, to je dobro vprašanje. Pred časom smo preverjali, katere medije najpogosteje spremljajo prav z namenom informiranja o koronavirusu. Na prvih treh mestih so televizije, spletni portali in Facebook. Facebook ima najvišji delež spremljanja "redno", celo višjega kot televizija in spletni portali. In tam tudi kaže iskati razlog za stvari, ki ne grejo v smer, ki bi si jih ali vlada ali mi kot družba želeli. 

Teorije zarote?
Ne gre le za teorije zarote, te so v resnici stvar zelo majhnega dela ljudi, gre pa za raznorazne urbane mite, nepreverjene informacije, rekla-kazala izkušnje. Večji problem kot teorije zarot, ki je tudi bistveno bolj množičen, so nepreverjene informacije, klasične govorice, ki se plemenitijo z vsakim preskokom. Kot virus na neki način, samo virus naj bi zvodenel, pri govoricah pa je ravno obratno. 

Ali je realno pričakovati 60-, 70-odstotno precepljenost populacije v Sloveniji?
Je. Naša zadnja ocena ta konec tedna je pokazala, da je seštevek že realizirane in izražene namere za cepljenje, višji od 60 odstotkov.

Imamo tudi formulo, s katero določamo minimalno in maksimalno dosegljivo precepljenost. Minimalni doseg precepljenosti je 60 odstotkov. Tukaj upoštevamo vse, ki so se že cepili in vse, ki pravijo, da se bodo zagotovo cepili. Dve tretjini sta tistih, ki pravijo "verjetno da" in polovica tistih, ki pravijo, da danes še "verjetno ne". Tudi vse te štejemo v minimalno precepljenost, saj prihaja do povratnega halo učinka. 

Ko se cepljenje širi po aktivni populaciji, se širi pozitivna izkušnja. Na začetku so prevladovali strahovi. Negativni učinki, ki so zelo redki, so bili izpostavljeni nesorazmerno pogosteje in intenzivneje kot ostalo. Ko se bo cepljenje razširilo, bo s sabo prineslo pozitivno izkušnjo in bo te, ki še oklevajo, prepričalo v to. Tudi pogoj PCT in počitnice bodo naredili svoje. Verjamem, da je minimalna, 60-odstotna precepljenost dosegljiva, slej ko prej tudi 70-odstotna. 

Maksimalno ocenjena precepljenost v populaciji 18-75 pa je trenutno 80 odstotkov. Iz te ocene v statistiki padejo tisti, ki pravijo "zagotovo se ne bom cepil". Teh je relativno veliko, 20 odstotkov populacije. Ta delež se ne spreminja. V zadnjem tednu se iz bazena "verjetno da", počasi premikajo v "zagotovo da" in v "že realizirano", delež zagotovo ne pa se ne premakne. 

"Anticepilcev je okoli štiri do pet odstotkov celotne populacije, to so tisti, ki popolnoma zavračajo cepljenje, ker so prepričani v njegovo škodljivost in teorije o čipih. Vsi ostali pa imajo nek človeški strah in pri večini je težava pomanjkanje pravih informacij. Dokler bo Facebook glavni vir informacij, imamo problem."

Kaj so razlogi, ki jih proti cepljenju navajajo tisti, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili?
V bistveno večji meri kot tisti, ki oklevajo, izpostavljajo, da gre za eksperimentalna cepiva, da cepivom ne zaupajo. Zanje je značilen odgovor, ki ga drugje ne opazimo, da korona ne obstaja. Odgovor, ki ga zaznamo tudi pri tistih, ki pravijo verjetno ne: imam dober imunski sistem, sem zdrav, nisem rizična skupina. Se pravi, da gre za neko prepričanje o osebni nedotakljivosti, nad katerim še ne prevlada racionalni razlog, da se moramo cepiti, da virus čim bolj izkoreninimo, ne pa le zaradi sebe.

Ima 20 odstotkov, ki odgovarjajo, da se zagotovo ne bodo cepili, smisel nagovarjati? Na kakšen način bi se jih dalo prepričati?
Mi smo ocenili, da so izgubljeni. Na kratki rok se jih ne da prepričati, ker tako zelo verjamejo v razne razlage v zvezi s cepivi, od urbanih mitov do teorij zarot. Vsak protiargument samo potrdi njegovo prepričanje. To je začaran krog. 

Ukvarjati se je treba s temi, ki oklevajo in imajo popolnoma človeške zadržke. Strah pred vbodom, strah pred cepivi. Moramo vedeti, da je bila večina populacije nazadnje cepljene v otroštvu. Odrasli s tem nimamo nedavne izkušnje. S temi ljudmi se je treba pogovarjati. Zelo narobe pa se mi zdi, da se jih skuša stigmatizirati kot anticepilce, ker to niso.

Anticepilcev je okoli štiri do pet odstotkov celotne populacije, to so tisti, ki popolnoma zavračajo cepljenje, ker so prepričani v njegovo škodljivost in teorije o čipih. Vsi ostali pa imajo nek človeški strah in pri večini je težava pomanjkanje pravih informacij. Dokler bo Facebook glavni vir informacij, imamo problem. Problem je, da nimamo sistematičnega informiranja. Na strani cepimose.si je lep nabor pogostih vprašanj in odgovorov, razdelani so vsi urbani miti. Koliko ljudi pa pride tja? Nihče jih tja ne usmeri. Nekdo, ki je zadržan do cepljenja, ne bo šel na cepimose.si, ampak bo šel na Facebook preverit, kaj mislijo njegovi prijatelji. To je jedro problema. 

V času epidemije smo bili veliko več doma kot po navadi, s partnerji, svojci. Kako je to vplivalo na medsebojne odnose? Je več porok, ločitev, rojstev?
Tega mi v anketah ne sprašujemo, bo pa SURS pokazal, kakšen je odboj pri teh statistikah. Pri porokah zagotovo je, pri ločitvah prav tako, kot se poroke niso mogle izvajati, so se tudi ločitve v težji meri. Od odvetnikov, ki se ukvarjajo z ločitvami, pa smo slišali, da imajo več povpraševanja. Zagotovo je del ljudi spoznal sebe na način, na kakršnega se prej ni poznal. Dolgotrajnejše bivanje za štirimi zidovi absolutno povzroča spremembe. Vsi tisti, ki so bili vajeni živeti na način, da je dom predstavljal spalnico in hladilnik, so se soočili s spremembo. Tisti, ki so bili prej vajeni biti skupaj, so to razumeli kot priložnost, da preživijo skupaj še več kvalitetnega časa.

Tudi mi imamo neke vrste univerzalni temeljni dohodek, ampak samo za določen del populacije. Vendar to ne bo šlo v nedogled in vprašanje je, kako se bo nekdo, ki že eno leto ni delal, vrnil, če se sploh bo?

Koronavirus je torej tako kot slabe, prinesel tudi pozitivne spremembe?
Če pogledamo odgovore na vprašanja, kako bi danes ocenili vašo kakovost življenja v primerjavi s pred epidemijo, precej velik delež ocenjuje, da je slabša, kot je bila. To pa verjetno vključuje vse, ne le medosebne odnose, tudi druge posledice.

Ta epidemija oziroma njene posledice so zelo asimetrične, to ves čas poudarjamo. Začelo se je s samim virusom, ki je zelo asimetričen po tem, kako prizadene določene dele populacije. Določene skupine so bile res izpostavljene, določene nedotakljive. Ta asimetrija se prenaša na vse začenši z gospodarstvom, kjer smo imeli določene segmente, ki so bili zelo prizadeti. Prej sva govorila o gostinstvu, turizmu, vse osebne storitve, kulturna produkcija, prireditve, glasbena produkcija. Tukaj je bil res šok.

Na drugi strani pa so posli, ki so cveteli. Spletna trgovina, dostave, storitve, ki so nadomeščale običajne. Spet asimetrija. V resnici se to ne bo končalo. Te posledice bodo dolgoročne.

Gostinci že poročajo, da težko dobijo osebje, ker so se ti ljudje zaposlili nekje drugje. Menja se struktura, kdo kje dela in kaj dela. Vprašanje je, kaj bo jeseni, ker ne bo 90-odstotne precepljenosti, ki bi bila pogoj, da se epidemija ustavi. Obstaja tudi verjetnost, da se pojavi nov sev, na katerega cepiva ne bodo delovala.

Še ena okoliščina pa je svetovno tiskanje denarja, še vedno nekatera gospodarstva živijo na tem dopingu. Gre za socialistični pristop, ko država dodeljuje denar po potrebi. Iz solidarnostnega vidika je to super, ampak kaj bo, ko se to ustavi? Kaj bo z vsemi temi ljudmi, ki so se v tem času tega navadili?

Tudi mi imamo neke vrste univerzalni temeljni dohodek, ampak samo za določen del populacije. Vendar to ne bo šlo v nedogled in vprašanje je, kako se bo nekdo, ki že eno leto ni delal, vrnil, če se sploh bo? Ali se ima kam vrniti? Tukaj bo na plano spet prišla asimetrija, ko bo določen del populacije živel bolje, kot je živel prej, velik del bo živel enako dobro, manjši del pa bo živel slabše. Spreminja se družbena struktura, ljudje prihajajo iz enega sloja v drug sloj. To je kar globoka sprememba v družbi, ki bo vplivala na medosebne odnose, seveda. Od najmanjših otrok navzgor.

Hkrati z epidemijo se dogaja četrta industrijska revolucija, razvoj umetne inteligence, novih tehnologij, ki bistveno vplivajo na spreminjanje družbe in spreminjanje medsebojnih odnosov. Kakšen zagon je bil v času epidemije?
To so okoliščine, ki smo jih zaznavali že prej, ta epidemija pa je pospešila proces digitalizacije, kjer koli je bilo možno. Nenazadnje, če pogledam samo naše podjetje. Osvojili smo delo od doma, ugotovili, da bomo v neki meri nadaljevali s tem tudi v prihodnje, ugotovili, da ne potrebujemo več tako velike pisarne, da imamo orodja, ki spreminjajo tudi naravo našega posla in za sabo potegnejo posledice, ko za določene ljudi, ki so delali part-time, ni več dela. Vse anketiranje, vse osebne interakcije smo prenesli v digitalne oblike. 

Razred nepotrebnih ljudi se torej širi ...
Tako je. To je trend že od prej, ampak epidemija je v določenih panogah to zelo pospešila. 

Andraž Zorko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Prej sva govorila o precejšnjih denarnih pomočeh, ki jih v času epidemije zagotavlja država, kljub temu pa v anketah beležite veliko nezadovoljstvo z vlado Janeza Janše. 
To je treba razumeti v širšem kontekstu velikega nezaupanja v politične sisteme v Sloveniji, ki ga beležimo od leta 2012. Takrat smo začeli z raziskavo Ogledalo Slovenije, kjer merimo zaupanje v institucije, organizacije in poklice in deli političnega podsistema so od vsega začetka na dnu. Državni zbor, predsednik, vlada, stranke koalicije, opozicije, ne glede na to, kdo je v kakšnem trenutku opozicija ali koalicija. In v tem kontekstu je že uspeh, ko vlada nima stopnje zaupanja -70, pač pa -50.

Ko smo avgusta lani začeli z vprašanjem, kako ocenjujete ukrepanje na področju epidemije, je bila stopnja zaupanja -28, v primerjavi s siceršnjimi izmerjenimi vrednostmi, je bil to dober rezultat. Aktualna vlada je torej v prvem delu epidemije uživala nadpovprečno podporo ne glede na siceršnje zaupanje v vlado. Jeseni pa se je začel strm padec, drugi val je s sabo prinesel veliko nezadovoljstvo, kritike. Zdaj tej vladi na področju epidemije ne zaupa 70 odstotkov ljudi. Kot vse kaže, se to ne bo popravilo.

"Če bi bila na oblasti Šarčeva vlada, bi bilo verjetno bolj sproščeno, bolj spodobno, dvomim pa, da bi bil rezultat, kar se tiče epidemioloških številk, bistveno drugačen, samo občutek bi bil drugačen in mogoče bi cepljenje potekalo drugače."

Kaj pa so konkretni razlogi, prepočasno ukrepanje, prestrogi ukrepi ...?
Glede na rezultate je videti, da je javnost dva do tri tedne prej zaznala potrebo po strožjih ukrepih, kot jih je vlada uvedla. Potem so bili sprejeti ukrepi, za katere javnost meni, da trajajo predolgo. Zgleda, kot da je vlada delovala prepočasi predvsem pa nesistematično. Vemo, da je bilo kar nekaj precej nelogičnih ukrepov, zdaj smo zvedeli, da so bili v neskladju z ustavo. 

Kako bo to vplivalo na dojemanje vlade?
Mislim, da nižje, kot smo prišli, ne moremo več, ker ta vlada ima zdaj le še natančno toliko podpore, kot imata stranki SDS in NSi. Nižje od tega ne gre, kar koli se zgodi, samo utrjuje to nizko stopnjo in preprečuje, da bi se lahko še kdaj vrnila nazaj. 

Ali lahko koronakriza odnese vlado Janeza Janše?
Če bi jo lahko, bi jo že. To vlado lahko odnese samo 46 poslancev v državnem zboru. 

Če bi bile zdaj predčasne volitve, bi se spet znašli v pat poziciji, ko stranke ne bi mogle sestaviti koalicije?
Ne vem, če res. Ključno vprašanje za naslednje volitve je, ali bo vse to nezadovoljstvo, nezaupanje, razočaranja, predvsem pa jeza, ki jo je ta vlada povzročila v določenih družbenih skupinah, in seznam je vsak dan daljši, aktiviralo volivce. Po vsej logiki bi moralo aktivirati tiste volivce, ki so 2018 ostali doma.

Mislim, da je leta 2018 prišlo do določenega absentizma levo od sredine, ker v novi stranki Marjana Šarca niso videli take odrešitve, kot so jo prej videli v Cerarju, Jankoviću ali celo Pahorju 2008. To se je odrazilo v razpršitvi glasov na levi sredini, kjer ni bilo dominantne stranke in kar nekaj jih je ostalo doma. Če bo ta ponudba na levi strani ista, ne vidim razloga, zakaj bi se kar koli spremenilo, razen, če bo učinkoval faktor jeze.

So pa indikativni protesti, če primerjamo prve proteste 1988, koliko ljudi je bilo na trgu in koliko ljudi je volilo Demos, ali pa vstajniško leto 2012, ko je bilo na vrhuncu na protestih okoli 20 tisoč ljudi in koliko sta dobili stranki, ki sta iz tega gibanja izšli, stranka SMC in Levica. Razmerje je ves čas 20 volivcev na enega protestnika. Na zadnjih protestih je bilo zagotovo 20 tisoč ljudi, morda celo 25 tisoč in morda jih bo na naslednjih protestih 30 tisoč. To pa je že velika masa ljudi. 

Kako bi potekala epidemija, če bi na vladi ostal Marjan Šarec? Bi to krizo peljala bistveno drugače kot Janševa vlada?

Zagotovo. Janševa vlada je imela old school avtoritativni pristop, veliko palice in malo korenčka, prepovedi, grožnje, opozorila. Potrebovali so eno leto, da so osvojili besedi prosim in hvala, to je prišlo šele z ministrom Poklukarjem. On je bil prvi, ki se je državljanom zahvalil, oziroma jih prosil, naj upoštevajo ukrepe. 

Treba pa je vlado ocenjevati s perspektive začetkov. Ko je Janša prevzel oblast, je bila to za marsikoga odrešitev, ne glede na to, da je vodenje prevzela oseba oziroma stranka, ki ima daleč največjo stopnjo zavračanja. Prejšnja vlada je bila manjšinska, ni imela opore v državnem svetu. Za spopad z epidemijo ni bila opremljena v smislu politične moči ne kompetenc.

Seveda ne moremo vedeti, kaj bi bilo, zagotovo pa bi bili ukrepi bistveno bolj spodobni, princip bi bil bolj sproščen.

Vprašanje pa je, koliko bi bilo kontra vedenja, ki se pojavi kasneje. Aktualna vlada je potegnila veliko potez, ki so spodbujale nerazumevanje, nestrinjanje, jezo, gnev. Vsakega zaprtja ima enkrat človek dosti, ne glede na to, katera vlada je na oblasti. Ta vlada je še pospešila to kontra vedenje in so se ljudje, ki so proti vladi, manj odgovorno obnašali. Preveč je bila tudi poudarjena ogroženost samo starejše populacije, kar se danes pozna pri cepljenju. Prevladalo je mnenje, da virus ogroža samo starejše, populacija mlajša od 40 let pa je prepričana v nedotakljivost. 

Če bi torej bila na oblasti Šarčeva vlada, bi bilo verjetno bolj sproščeno, bolj spodobno, dvomim pa, da bi bil rezultat, kar se tiče epidemioloških številk, bistveno drugačen, samo občutek bi bil drugačen in mogoče bi cepljenje potekalo drugače. 

Mnogi vidijo epidemijo kot priložnost za "reset". Kaj menite vi?
Takoj na začetku sem ta virus poimenoval korekcijski virus. Kot prebivalec planeta, predstavnik vrste homo sapiens sapiens, gledam na viruse kot na korekcijo celotnega ekosistema, predvsem pa naše civilizacije. Virusi so vedno korigirali razvoj, kdo ve, kaj bi bilo, če jih ne bi bilo, morda nas sploh ne bi bilo. Najverjetneje ne.

Mislim, da sem koronavirus precenil v njegovi korekcijski moči, spet pa je vsaj v določenem delu populacije vzbudil čut za sočloveka, solidarnost, drugače gledamo na medosebne odnose. Kot sem omenil, enim je bilo težko biti doma, drugi pa smo odkrili neko vrednost, da nam je zdaj skoraj žal. Bilo je težko delati in hkrati imeti šolajoče otroke, a smo ugotovili, da smo veliko več skupaj kot prej, kar se pozna v odnosih. 

To je korekcijski virus, ki bo imel na dolgi rok pozitivne posledice. Vprašanje je le, če imamo dovolj potrpežljivost, da jih bomo doživeli. 

 
Komentarjev 22
  • Isabel_Moore 11:51 08.junij 2021.

    S pren0snim računalnikom zaslužim veliko denarja (168 do 250 USD / uro). Prvi mesec sem prejel ček za 24568 ameriških dolarjev. To spletno delo je preprosto in razumljivo, Pojdite na spodnje spletno mesto in začnite ......... >>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑭𝒂𝒔𝒕𝑪𝒂𝒔𝒉7.𝐜𝐨𝐦

  • Dusan21 21:56 06.junij 2021.

    Mi lahko Zorko pove, kdo ga plačule, da s tako lahkoto vozi novinarje scat.....STA biseri novinarstva

  • Ender3 17:59 06.junij 2021.

    Vsi komentarji niso vredni kozarca hladne vode. ?