"Ko je posameznik zaradi prometne nesreče nenadoma prikovan na posteljo, računa na okrevanje in verjame, da bo vse dobro. Pri mlajših poškodovancih obstaja celo pravilo, da s svojo energijo, zaupanjem in optimizmom na začetku podcenjujejo svoje težave, saj si govorijo, da zmorejo, da se bodo potrudili in prebrodili poškodbo. Šele s časom so soočeni z resnostjo poškodbe in takrat so najbolj potrebni pomoči," zatrjuje psihologinja dr. Vesna Radonjič - Miholič, strokovna sodelavka zavoda Varna pot, zaposlena na URI - Soča.
Vesna Radonjič - MiholičNajtežje prizadeti posamezniki nas lahko največ naučijo o volji do življenja.
Miholičeva poudarja, da manjši odstotek poškodovanih kljub vsem naporom nikoli ne doseže prejšnje ravni. "Ena izmed najbolj problematičnih skupin mlajših so tisti, ki so po poškodbi razmeroma hitro gibalno okrevali, ob vrnitvi v šolo pa se soočijo s posledicami – motnja koncentracije, mentalna utrujenost … To so stvari, ki mlade vznemirijo, zato se lahko začnejo resne težave v šoli."
Vesna Radonjič - MihočličPred sabo imam fanta, ki so mu napovedovali, da ne bo mogel vstati z vozička, zdaj pa hodi in je pred diplomo na fakulteti. To je dosegel v petih letih. V najtežjih trenutkih je vanj verjela le mati in optimizem se je obrestoval.
Najbližji bolj preplašeni kot poškodovanci
Psihologinja izpostavlja, da morajo svojci zbrati dovolj poguma, se soočiti s poškodovancem in doumeti, kaj točno posameznik doživlja. "Najbližji smo ob nesreči bližnjega izjemno prizadeti. Breme poškodbe nosijo praktično vsi, ki so na kakršenkoli način povezani s poškodovancem." S stavkom vse bo dobro po besedah Miholičeve zagotovo ni nič narobe, vendar pa je najpomembnejša bližina in podpora, ki jo nudimo poškodovancu.
"Poškodovancu lahko bližnji najbolj pomagajo tako, da mu dajejo občutek, da ni nikoli sam in da bodo skupaj prebrodili tudi najhujše težave."
"Nesreč ne povzročajo slabi ljudje"
Nekdo je živel normalno, povprečno življenje, nato pa je splet okoliščin pripeljal do tega, da je bil v nesreči udeležen kot povzročitelj. "Takim ljudem rečem, naj poskušajo živeti naprej. Treba je poiskati svetle točke njihovega življenja. Prometna nesreča nekomu vzame življenje, nekoga trajno poškoduje, svojci so prizadeti, povzročitelj izgubi voljo do življenja."
Zelo sem proti krvavim oglaševalskim akcijam, saj me to bolj šokira kot vzgaja. Naša naloga je, da eden drugega vzgajamo in opozarjamo. Če pustimo prijatelja pijanega za volan, prevzamemo del odgovornosti, meni Miholičeva.
Javnost želi povzročitelja največkrat linčati. Poudariti je treba, da imajo tudi povzročitelji družine. "Spomnim se fanta, ki je povzročil nesrečo, v kateri je bilo več žrtev. Njegova družina je nakupovala pred uradnim odprtjem, saj so se bali meščanov."
Dolgi sodni procesi trgajo kraste
Nerazumno dolgi procesi ljudem ne pustijo, da bi zacelili boleče rane in boleče kraste se vedno znova trgajo. Od sodnega procesa vsi pričakujemo neko pravičnost, ki pa je ni. Kazen je pomembna kot družbena sankcija, ne poda pa nikakršnega moralnega zadoščenja.
"Ne vem, kaj je dosti, kaj je malo, ampak glavno, da je končano," psihologinja po dolgem sodnem procesu citira besede očeta, ki je v nesreči izgubil sina. "Naloga pravosodja je, da poskrbi za hitre sodne procese, saj bi tako tudi skrajšali poslavljanje od človeka, ki je preminil v nesreči."
