Slovenija
42453 ogledov

Dvoletnik: Oče ga je tako tepel, da ni mogel več jokati

Nasilje Profimedia Simbolična fotografija.
"Čez nekaj časa otrok ni zmogel niti jokati. Slišala sem samo njegovo hlipanje in še to je pod udarci potihnilo," nam je opisala mati ...

Kljub temu, da so številne raziskave dokazale, kako škodljivo je nasilje za otroka, to mnogi starši še vedno počnejo tudi v Sloveniji. Glede na raziskavo "Mladina 98", ki jo je izvedel Center za socialno psihologijo in študijo mladine na Fakulteti za družbene vede, je 21,8 odstotka učenk in učencev osmih razredov slovenskih osnovnih šol označilo nasilje v njihovih družinah za resen problem.

V slovenski empirični raziskavi o nasilju v družini iz leta 2005 je nasilje v družini osebno doživelo 23,7 odstotka respondentov, od tega kar 73 odstotkov v otroštvu. Največkrat je šlo za psihično in fizično nasilje, redkeje za ekonomsko in spolno nasilje. Kar 73 odstotkov staršev pa je v raziskavi Zveze prijateljev mladine Slovenije menilo, da je blažje telesno kaznovanje otrok vzgojno upravičeno.

Nasilje v družini Nasilje nad otroki Zdravje Nasilje nad otroki spremeni razvoj njihovih možganov

Izpoved matere

Sandra (pravo ime je znano uredništvu) je želela z bralci Žurnala24.si deliti svojo stisko in kako so se z otroki uspeli rešiti nasilnega očeta. Na tak način želi pomagati še kakšni drugi družini z nasveti in pri poti iz nasilja. Z njeno zgodbo so nas sprva seznanili na Zvezi prijateljev mladine Slovenije Ljubljana Moste-Polje, kjer poznajo njeno zgodbo in so v preteklosti pomagali njej in otrokoma.

Hude težave z nasiljem nad otrokom so se začele, ko je bil njen prvi sinček star komaj dve leti. Tedaj je prvič videla "izbruh jeze"  tedanjega moža.

"Oče je bil v kuhinji, otrok v dnevni sobi. Med tema dvema sobama je bila polovična stena. Otrok je bil na poti k meni in mi je želel nekaj povedati, vendar ga nisem takoj razumela. Bivši mož je šel proti njemu. Še preden sem uspela ugotoviti, kaj otrok želi, ga je bivši mož začel udarjati, na zadnjem delu glave, hrbta in rokah," je opisala grozljivo dogajanje. Kljub njenim besedam ga ni prenehal udarjati, tepež pa je trajal dlje časa, morda celo deset minut.

"Bivši mož ni reagiral na moje besede, zato sem poskušala otroka fizično rešiti izpod udarcev takratnega moža. Takrat mi je začel groziti, da bo udaril tudi mene," pripoveduje Sandra. To jo je ustavilo, saj je imela rizično nosečnost in bi se morda udarec končal tragično za nerojenega otroka.

Po končanem tepežu od bivšega moža ni dobila niti odgovora, zakaj ga je otrok razjezil.

Izbruhi jeze vse pogostejši

Po tem dogodku so bili po Sandrinem pripovedovanju očetovi izbruhi jeze pogosti. Včasih večkrat na teden, tudi dvakrat na dan, včasih je več dni bilo mirno. Trajanje nasilja in intenziteta pa se je hitro večala. Kmalu so se začeli tako hudi izbruhi jeze, da je oče tepel otroka toliko časa, da je bil otrok močno izčrpan: "Na začetku me je klical na pomoč, po tem pa ni zmogel več artikulirati besede “mama”, ampak je lahko samo še jokal. Moj bivši partner pa ga je še kar tepel. Po nekaj časa otrok ni zmogel niti jokati. Slišala sem samo njegovo hlipanje in še to je pod udarci potihnilo."

Včasih je po Sandrinem pripovedovanju otroka zvlekel v sosednjo sobo, Sandri ni dovolil poleg. Po nekaj minutah je odšel iz sobe. Ko je bilo možno, je Sandra odšla v sobo k otroku, ki je spal in ga ni mogla zbuditi po več ur. Oče je sicer nad otrokom izvajal tudi druge oblike nasilja, kot je na primer mrzel tuš.

Prenehal se je smejati

Otrok, ki se je do takrat razvijal normalno, je začel po besedah Sandre nazadovati na vseh pomembnih področjih, kot so govor, motorika gibov, navajanje na toaleto. Tedaj je dobil tudi nekakšne ‘napade’, ki so bili podobni epileptičnim, vendar so se razlikovali od ‘pravih’ epileptičnih napadov. Kasneje je tudi diagnoza ovrgla sum na epilepsijo. Sandra pojasnjuje, da je otrok v tem času izgubil zanimanje za svet okoli sebe: "Od otroka, ki se je pogosto smejal, je postal otrok, ko nisem videla enega samega nasmeška po več tednov."

Ko smo jo vprašali, kdaj so se na splošno začele težave v družini, je priznala, da so se začele mnogo let pred prvim izbruhom jeze. Tedaj pa ni uspela prepoznati očitnih znakov nasilja, bodisi fizično, psihično bodisi ekonomsko nasilje.

"Bivši mož je preko let nasilje postopoma stopnjeval, jaz pa sem postajala vse bolj tolerantna za njegovo ravnanje in s tem postajala žrtev njegove zlorabe. To je preko let preraslo do stopnje, ko nisem mogla pomagati niti otroku niti sebi. Medtem pa sem s tesnobo pričakovala rojstvo drugega otroka, ki bo rojen v družino, zaznamovano z nasiljem, " se spominja.

Po rojstvu drugega otroka se je počutila fizično dovolj močno, da se odseli. "Tedaj sem mislila, da bom rešila otroka s selitvijo, a je bivši mož začel groziti, da bo otroka ubil, če se odselim," pravi.

Kljub temu, da jo je oče otrok nadzoroval, je z otrokoma uspela pobegniti v varno hišo, a se je tedaj pravi pekel po njenih besedah komaj začel. Leta se je namreč borila, da bi imela otroka vsaj nadzorovane stike z očetom, a so po njenih besedah "lokalne avtoritete" ugodile raje očetu otrok.

"Od vsega začetka je bil na razgovorih osebno prisoten direktor lokalnega centra za socialno delo, ki je predlagal vse več nenadzorovanih kontakov med otrokoma in bivšim možem. Kadarkoli sem nasprotovala, je direktor rekel, da bo na sodišče poslal dopis za predodelitev otrok očetu. Rekel je tudi, da nimam utemeljenega razloga za preprečevanje stikov," se spominja Sandra.

Po dveh letih so bili stiki določeni s sodno poravnavo, tako kot je predlagal direktor Centra za socialno delo: dva dni v tednu in polovico počitnic pri očetu.

Modrice na licih, hrbtu ...

Oče je tako izvajal nasilje nad otrokoma tudi v naslednjih letih po razvezi. "Glede na stanje otrok sklepam, da je izvajal nasilje nad otrokoma ob skoraj vseh stikih. V začetku je otrok prišel nazaj z modricami na ličkih, hrbtu ... Ko sem o modricah obvestila policijo, je bivši partner začel nasilno kaznovati otroka za njegovo poročanje," opisuje in dodaja, da je oče otroka ustrahoval in kaznoval do te mere, da je petletni otrok za nekaj let prenehal govoriti o sebi.

"Po prijavi dogodka je začel uporabljati bolj sofisticirane oblike nasilja, kot je na primer vodenje njegove rokice v obraz. Pri tem je ogrožal življenje otrok, spodbujal jih je k igri na tirnicah in jih nato pogosto pustil sama v okolici železnice."

Sandra pravi, da so lokalne institucije - center za socialno delo, policija in sodišče - zavračali vse dokaze o nasilju. Po njenih besedah se niso ozirali na poročanje otroka, poročanje predstavnika CSD, ki je pokrival regijo varne hiše, poročanje terapevtov, ki so več let vodili otroka, zdravnika, humanitarne organizacije, specializirane za žrtve nasilja, izjave šole ...

"Otrok je bil od svojega četrtega leta diagnosticiran s postravmatskim stresnim sindromom, vendar se ni nobena insititucija pozanimala, kaj povzroča travmo. Institucije, ki so poročale o sumu nasilja, so bile vsa leta ignorirane v postopkih sodišč in policije," pripoveduje.

Sandra še dodaja, da se sinček pod hudim pritiskom nasilne zlorabe ni mogel razvijati in njegovega vedenja ni bilo mogoče nadzirati. Z otrokom so bile težave v šoli, bil je tudi nasilen do ostalih otrok ter tako menjal šole in institucije.

"Vsa ta leta si je oče prizadeval ‘dokazati’, da smo vsi trije, otroka in jaz, psihični bolniki. Na našo veliko srečo, terapevti, ki so bili večinoma iz Ljubljane, niso bili pristranski, pač pa so njihova poročila odražala dejansko stanje. Na zahtevo bivšega moža smo vsi trije bili pod dolgotrajno raziskavo diagnostikov za mentalno zdravje," se spominja Sandra. Ti niso odkrili anomalije pri nikomur, pač pa so potrdili posttravmatski stresni sindrom pri otroku.

Prognoza nekaterih terapevtov je bila tudi, da bosta otroka živela po institucijah za osebe s posebnimi potrebami, tudi ko bosta odrasla.

Želim poudariti, da nam je v Sloveniji pomagalo veliko ljudi, za kar sem jim neizmerno hvaležna tudi dandanes, zaradi njihove pomoči smo uspeli preživeti, vendar tudi pomoč mnogih ljudi ni pomagala. Škoda, ki so jo nasilni oče in državni birokrati delali otrokoma, je bila prevelika in je ni bilo mogoče kompenzirati.
Sandra

Po letih so postale okoliščine za Sandro in otroka tako nevzdržne, da je nelegalno prekinila stike otrok z očetom. "Kmalu so se začele grožnje z zaporom. Dve leti smo živeli v negotovosti, vpeti v različne sodne postopke in v strahu pričakovali dan, ko nas bodo insitucije ločile z uporabo represivnih sredstev," pripoveduje.

Civilno sodišče je zahtevalo nenadzorovane stike z očetom, Sandri pa je grozila zaporna kazen. Center za socialno delo ji je grozil z odvzemom otroka, vse skupaj je trajalo dve leti. "V tem času je imel oče enkrat z otrokoma nenadzorovane stike, a se jih je spet nasilno lotil. Takrat so mimoidoči rešili otroka. Center za socialno delo je spremenil mnenje in predlagal ukinitve stikov, vendar sodišča in policija niso reagirali na njegovo spremenjeno mnenje," opisuje.

Odšli so v Anglijo

Nekega poletja, več kot sedem let po ločitvi, so se usedli na letalo za Anglijo.

Prvotni vir informacij o njeni gesti je bil internet, kjer je Sandra iskala možne rešitve in našla več morebitnih destinacij, kot so Avstralija, Kanada ali Anglija. Nekega dne se ji je nasmehnila sreča in je govorila z gospo, ki je imela osebne izkušnje s potovanjem v Anglijo. "Tedaj sem bila prvič pozorna na pomembno dejstvo, da se lahko svobodno gibljemo po vsej Evropi. Kasneje sem ugotovila, da je svoboda gibanja temeljna človekova pravica tudi kar zadeva selitve," opisuje.

Tedaj si je zaželela, da bi postala Anglija njihovo začasno zatočišče. Mnogi so jo sicer strašili, da jih bodo angleški represivni organi vrnili v Slovenijo. Kljub temu so se odpeljali v Anglijo in tam najeli stanovanje.

Otroka sta šla v šolo in Sandra v službo, vsi skupj pa so ostali v Angliji. Tam so jim prijazni učitelji in sošolci pomagali z jezikom, otroka pa v šoli nista imela več težav z nasiljem.

Po letu in pol je Slovenija poslala za njo tiralico. Ko pa so v proces vpleteni tudi otroci, v Angliji vedno najprej raziščejo, kako takšen ukrep vpliva na otroke. "Pri tem Anglija ne dela nikakršnih razlik med angleškimi otroci in tujimi. Kar sem uspela izkusiti je, da imajo močen čut za pravičnost in se močno potrudijo, da naredijo obširne raziskave. Tako so angleški legalni organi raziskali tudi naš primer. Na moje veliko presenečenje so angleške legalne avtoritete odločile sodno zaščititi otroke, za kar sem jim iskreno hvaležna," pojasnjuje.

Otroka sta kljub začetnim težavam z angleškim jezikom zdaj zgledna in pridna učenca, otroka obiskujeta šolo z veseljem. "Pri tem je pomembno poudariti, da ti rezulati niso namenjeni ‘bahanju’, kaj sta otroka dosegla. Pač pa želim prispevati k razumevanju, v kakšni meri nasilje vpliva na razvoj otroka. Iz otrok, katerih prihodnost je bila predvidena na omejitev življenja v institucijah, sta postala otroka, ki sta se bila sposobna naučiti tujega jezika ter sistema in doseči solidne rezultate," je ponosna.

Odkar smo dobili sodno zaščito od Anglije, moje življenje poteka mnogo bolj umirjeno. V večini smo uspeli omiliti hude posledica, ki jih dolgoletno nasilje prinese v življenje.
Sandra

Kako prepoznati nasilneža

"Ljudem, ki se odločajo za skupno življenje, bi svetovala, naj bodo pozorni na začetne znake nasilja, kot je izolacija od prijateljev, prekomerno nadziranje in omejevanje vsakodnevnega življenja, nasilne ‘igrice’, razvrednotenje tvojih moralnih norm in ciljev," našteva Sandra.

Pravi, da je preventiva boljša kot kurativa. "Če ste v dilemi, ali je vaš partner nasilen ali ne, svetujem pogovor z osebo, ki ima izkušnje s področja nasilja. Prepričana sem, da bi vas predstavniki nekaterih humanitarnih organizacij velkodušno sprejeli na razgovor in pomagali, če prosite zanj," pravi.

Če se nad vami že izvaja nasilje, bi vam morala pomagati policija ali center za socialno delo.

Če načrtujete ločitev, pa Sandra svetuje, da razmislite o varnosthin ukrepih za varen odhod: "Jeza naslineža takrat naraste in postane bolj nevarna kot pred tem."

Na splošno sem v Sloveniji pogrešala, da nismo dovolj govorili o nasilju in mehanizmu, ki je podoben večini nasilnežem. Ozaveščenje ljudi, tudi preko medijev, bi nedvomno koristilo žrtvam. Jaz bi spodbujala vse žrtve naj jim ne bo nerodno govoriti o nasilju; edini ljudje, ki se lahko sramujejo nasilja - in bi pričakovala, da jih bo družba sodila-, naj bi bili nasilneži in njihovi podporniki. V nobenem primeru naj to ne bi bile žrtve družinskega nasilja, kot se to nemalokrat zgodi.
Sandra

anja.scuka@zurnal24.si

Komentarjev 28
  • GodBlessYou 23:02 09.april 2018.

    Kazensko ovadili oba starša! Očeta zaradi fizičnega nasilja- kazen, vsaj pet let dela v zavodu z otroki s posebnimi potrebami. Mamo zaradi psihičnega trpinčenja ter opustitve skrbi nad otrokom. Sramota da se to dogaja. Ne dopuščamo nasilja, nikogar ne zagovarjam, ...prikaži več a Bog pomagaj, mama ZATAJILA SI ME, na celi črti.

  • damjan007 15:01 08.april 2018.

    Tega debila bi tako nabutal, da tudi zastokat ne bi mogel. Slabič! Tak, ki se izživlja nad nemočnimi ne sme živet med nami!!

  • renata26 13:18 08.april 2018.

    Mislim kje je ta mama mela glavo ko je prvic to naredu, kaj ti ni jasno da cakas.... Absurdno res.... Bogi otroci!