Zdravje > Otrok
746 ogledov

Nasilje nad otroki spremeni razvoj njihovih možganov

Nasilje v družini Profimedias
Nasilje otroke ne zaznamuje le v obliki modric ali zlomov. Ti se zacelijo, lahko pa pri otroku nastanejo nepovratne spremembe, saj se mu zaradi nasilja drugače razvijejo možgani. Posledično se otrok ne bo mogel akademsko, socialno in čustveno razviti v enaki meri kot njegovi vrstniki, ki niso bili deležni nasilja, pravi pediatrinja Tina Bregant.

Pri otroku, ki je izkusil veliko nasilja, se spremenjeni delovanje njegovih možganov, deli možganov se celo fizično spremenijo, prav tako se spremeni delovanje vegetativnega živčevja - to je živčevje, ki uravnava življenjsko pomembne funkcije organizma, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak, prebava in presnova.

Pri stresu se v telesu aktivirajo hipotalamus, hipofiza in nadledvična žleza, ki izločajo hormone in nam pomagajo spopasti se s stresom. Ob dolgotrajnem stresu pa se lahko nadledvična žleza izčrpa, kar pomeni, da ne pomaga več ob stresu, tudi pri minimalnem ne.

Hkrati pa se spremeni delovanje hormonskih receptorjev in ti otroci imajo v primerjavi s tistimi, ki niso v stalnem stresu, stalno povišane bazalne vrednosti hormona kortizola. Njihov stresni odgovor ni podoben našemu - lahko je preveč vzdražen, na dolgi rok pa ponavadi te vrednosti stresnih hormonov niti ne porastejo dovolj.

Pri takšnih otrocih se spremeni delovanje avtonomnega živčevja. Na dolgi rok to vpliva na srčno frekvenco in dihanje. Zanje so značilni panični napadi, napadi razbijanja srca, včasih so pridružene tudi prebavne težave. Hormona noradrenalin in adrenalin ne delujeta tako, kot bi sicer. Vse to se odraža z raznimi čustvenimi stanji, kot so oblivanja, potne dlani, pretirana nagnjenost k jokavosti in hitra vznemirjenost.

Kaj to pomeni za vsakdanje življenje

Nekaj delov možganov se tudi fizično spremeni. Denimo hipokampus, ki je ena ključnih struktur za pomnjenje, ima pa tudi veliko receptorjev za stres, se ob dolgotrajnem stresu zmanjša.

"Lahko pomislite, kaj to pomeni za sposobnost pomnjenja, za akademski uspeh in tudi za vsakdanje življenje. To je izjemno slaba popotnica," opozarja Bregantova. Poleg tega telo med stresom ne počne stvari, ki niso ključne za preživetje. Za preživetje ni nujno učenje, ni toliko pomembna imunska kompetenca, kot je pomembno, da nam dobro deluje srce in pljuča ter nam mišice omogočajo, da pobegnemo s kraja stresa.

Zaradi dolgotrajnega stresa se tudi spremeni delovanje povezav med hipokampusom in predelom možganov, ki je zadolžen za čustva. Ta pri nekaterih postane celo večji, kar pomeni ,da postanemo razdražljivi. Spremenijo se tudi povezave med čelnim režnjem možganov in drugimi možganskimi strukturami, kar spremeni delovanje izvršilnih funkcij in lahko vodi do motenj pozornosti. Lahko imamo težave z nadzorom našega vedenja in to vodi v slabšo prilagojenost na življenjske izzive, ki smo jih deležni.

Dolgotrajen stres, zlasti nasilje, lahko deluje na spremenjeno delovanje hormona, ki je ključen za navezanost ljudi - med materjo in dojenčkom, pa tudi med partnerji, saj se denimo sprosti po spolnem odnosu. "V kritičnih razvojnih obdobij, ko so možgani otrok najbolj dovzetni za te vplive, nasilje spremeni njihove možgane tako trajno, da ti otroci izjemno težko ali pa se celo ne zmorejo več navezati na ostale ljudi, ne zmorejo sočutja, ne počutijo se del naše skupnosti," opozarja Bregantova.

Ne le telesno nasilje

Tudi psihično nasilje na možganih pušča posledice, vendar pa je psihično nasilje nekoliko bolj subtilno, pravi Bregantova. Ob tem dodaja, da je presenetljivo, koliko odraslih živi med nami, ki so imeli izkušnjo nasilja, a danes dobro funkcionirajo. "A ko pogledamo populacijo bolj podrobno, vidimo, da je nasilje pustilo posledice," trdi.

Če se je nasilje zgodilo v kritičnem obdobju za vzpostavitev odnosa, v zgodnejšem obdobju življenja, bomo lahko celo življenje imeli težave z vzpostavljanjem odnosa. Takšne spremembe možganov so nepovratne. Če se je nasilje dogajajo pozneje, bodo te posledice manjše in jih je možno popraviti.

"Vedenjska in psihoterapija pomagata spremeniti vedenje, ampak za učinkovito psihoterapijo ne bo zadoščal en obisk, potrebnih bo veliko, dolgotrajno, tudi finančno zelo zahtevno zdravljenje nečesa, kar je povsem nepotrebno in nesprejemljivo v družbi."

Nepovratne spremembe možganov se pojavijo predvsem, če otrok, ki je bil žrtev nasilja, ni bil deležen t. i. korektiva. To je ljubeč odnos z drugo osebo, denimo članom širše družine učiteljico, zdravstvenim osebjem itd.

Tako izgubimo lastnega otroka

Seveda en manjši udarec še ne pusti takšnih posledic na otroku, da bi bil zaznamovan za celo življenje. "A ravno zaradi tega, ker ne moremo postaviti jasne meje, je najbolj varno postaviti mejo na ničelno stopnjo. To pomeni nobeno nasilje," pravi Bregantova.

Starši praviloma želijo svojim otrokom dobro in jim nočejo škodovati, pogosto je telesno nasilje izraz neke lastne nemoči.

"To lahko razumemo, ne pomeni pa, da odobravamo. Ko si prvič popustil lastnim mehanizmom in si dopustil, da si otroka klofnil, ali se boš lahko naslednjič zadržal? Zelo težko verjetno," meni Bregantova.

Tudi ko govorimo o manjšem nasilju, denimo udarec po prstih, se Bregantova sprašuje, ali to res vodi v spremembo vedenja otroka ali v strah? Takšno vedenje staršev namreč lahko pri otroku vzbudi ali uporništvo in bo otrok na skrivaj nadaljeval s takim vedenjem, ali pa strah.

"Ali bo na dolgi rok sploh kaj spremenilo, razen slabega odnosa z meni ljubo osebo in razočaranja nad tem, da je tisti, ki ga imam najbolj rad, pri meni povzročil bolečino? In na ta način smo izgubili otroka," meni Bregantova.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.