Petnajstodstotni delež ekokmetij, potrojeno število ekoloških turističnih kmetij, desetina vse
prodane hrane ekoizvora. To so cilji, ki si jih je do leta 2015 zadalo kmetijsko ministrstvo. Kako
nameravajo te cilje doseči, ni povsem jasno, saj ekološki pridelovalci že danes opozarjajo, da jih
država ne spodbuja dovolj.
"Država bi nam lahko namenila več subvencij. Plačila za dve leti nazaj dobivamo šele zdaj, in
to po obrokih," pravi ekološki kmet
Tone Čič, ki pojasnjuje, da morajo pridelovalci ekohrane sami pokriti stroške
pregledov, ki jih izvaja Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu.
"Ekosemena so precej dražja od navadnih, pridelka pa je manj," nam pove Čič. Na kmetijskem
ministrstvu so nam odgovorili, da so plačila ekološkim kmetom višja kot plačila drugim in da bodo
tovrstno kmetovanje še naprej spodbujali. Če se število ekokmetij ne bo stalno povečevalo, bodo
analizirali vzroke in izvedli določene ukrepe.
Ozaveščenost kupcev
Slovenija ima vse naravne in tradicionalne danosti, da postane vzorna država za pridelavo biotske hrane, kar pa je odvisno tudi od ozaveščenosti prebivalstva, je prepričan Komat. To se, kot kaže, že dogaja, saj tako kmetje kot trgovine opažajo povečanje povpraševanja. V ljubljanski trgovini z ekohrano Kalček opažajo, da so njihovi kupci ljudje, ki jih skrbi za zdravje, in pa tisti, ki ekološko zavedno živijo in jedo. Na njihovih policah najdemo tako tuja kot slovenska živila. "Proizvajalcem, ki imajo certifikat, zaupamo, saj so zahteve za njegovo pridobitev stroge in kontrole redne," pravi Bojca Januš iz Kalčka.
Nadzore ekoloških kmetov izvaja več ustanov, inšpekcija kmetijskega ministrstva pa največkrat ugotovi zlorabe oznake eko, ko izdelek brez certifikata oglašujejo kot ekološkega. Inšpekcija odvzem certifikata predlaga inštitutu za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu.
