Slovenija
54159 ogledov

Ko sem imela 15 let, so atek prišli v mojo sobo in me “naredili za ženo”

stara gospa upokojenci upokojenka revščina ostareli ostarela
1/3
Profimedia
"Ko sem bila stara 18 let, sem se začela debeliti. Mama so takoj vedeli, kaj in kako. Šli sva k zdravniku, da mi je povedal, da sem noseča. Z mamo nisva vedeli kako naprej. Atek so jo vsakič pretepli, če je kaj želela reči."

Jaz sem Gabi, Gabrijela. Atek so vedno rekli, da imam angelsko ime. Doma smo imeli medičarno. To je lectarija. Imeli so jo že deda, pa njegov deda. Mesili smo medeno testo za srca, konjičke, deklice. Ata so mesili na mašino, mama pa so valjali, krasili, sušili. Rada sem imela našo delavnico, vedno je dišalo.

Dve sva bili, dvojčici. Gabrijela in Marija. Enaki sva bili, čisto. Ampak Marija je umrla pri 12-ih, neko bolezen je imela. Je hitro šlo. Najprej je bila vedno bolj suha, vedno manj sva si bili podobni. Potem je imela kraste na koži, modrice. Lasje so ji izpadli. Veliko je bruhala. Takrat sem spala z njo, jo objemala, da bi ji bilo boljše. Nekega dne so jo peljali v bolnico, pa ni nikoli prišla nazaj.

Atek je potem začel piti, veliko je začel razbijati. Mama so naredili veliko lectovo srce za Marijo, cele noči so ga delali. S sliko, da bi viselo v glavnem prostoru za spomin. Atek so tisti dan veliko popili, srce so razbili na kose, vrgli so ga v mamo. En kos ji je odneslo v oko, nikoli ni več dobro videla.

Od takrat se nista imela več enako rada. Mama so pogosto jokali. Ko sem imela 15 let, so atek prišli v mojo sobo in me “naredili za ženo”. Smrdeli so po tobaku, po žganju. Bolelo me je, še bolj pa duša.

Atek so me “delali za ženo” ob nedeljah. Mama so vedeli, vedno bolj so jokali. Zboleli so na živcih, so rekli zdravniki “histerija neurosa”. Dvakrat so jo peljali v norišnico, v tem času so me atek imeli za ženo vsaki dan. Medičarno smo prodali, atek so služili potem z “kšeftanjem”.

stara gospa upokojenci upokojenka revščina ostareli ostarela | Avtor: Profimedia Profimedia
Ko sem bila stara 18 let, sem se začela debeliti. Mama so takoj vedeli, kaj in kako. Šli sva k zdravniku, da mi je povedal, da sem noseča. Z mamo nisva vedeli kako naprej. Atek so jo vsakič pretepli, če je kaj želela reči.

Ko sem imela že pravi “lamp” so atek znoreli. Pretepli so me, zelo močno. Po trebuhu. Mama so kričali v sosednji sobi. Ko je bilo konec, sem čutila kri po nogah. Dete je odplavalo ... moje dete.

Takrat sem šla od doma. Mama so mi pomagali spakirat čez nekaj dni, ko sem lahko hodila. Dali so mi svoj medaljon, pa lectovo srce in me poljubili, me spremili na postajo. Še denar so doma pobrali, pa nekaj stvari, hrane. Atek so bili takrat na “kšeftu”. Naslednji dan so šli v Savo, preden so atek prišli domov. Moja dobra mati. Zdaj so pri Mariji.

V Ljubljani sem bila strežnica, malo tu in malo tam. Niso me nikjer vzeli, atek so mi tako nogo zlomili, da 'krumplam'. Pa sem šla na vas, za čistilko v šolo.

stara gospa upokojenci upokojenka revščina ostareli ostarela | Avtor: Profimedia Profimedia

Pri 22 me je vzel hišnik, bil je 43 star, vedno je rekel, da naj bom srečna, da me je sploh vzel. Nisem imela sreče. Nisem mu mogla roditi otroka. Očitno so me atek preveč poškodovali. Mož je imel rad druge, veliko je hodil okrog. Potem pa je pri 60-ih šel s 'kelnarco'. Pustil mi je dolgove za hiško, pa pri sosedih velike dolgove.

Poleg službe sem morala še to odplačevati. Včasih mi je ostalo le par tolarjev za hrano. Delala sem venčke za novembra, pa za praznike, pa otroke sem “mirkala”. Potem pa je prišla penzija. 35 evrov.

Nihče mi več ne da dodatnega dela, jih imam pa že 79. Za otroke sem prestara, ne vidim pa več plesti venčkov.

Okrog hiške imam vrt. Zdaj sadim kamilice, žajbelj, meto. To potem sušim in delam čaje. Nič ne zaslužim, ljudje ne pijejo več. Se pa zamotim. In ko mi zmanjka za hrano, jem cukren čaj namesto kosila. Edino do Marijinega in maminega grobeka bi kdaj šla, 200 km stran. Da jima nesem rože, za kak lectov srček pa nimam denarja. Pa niti lepi niso zdaj, so plastični.

Velikokrat mislim na mamo, bi šla tudi sama v Savo, pa me noge ne nesejo več. Ampak se bom potrudila, ko kamilice odcveto.

______________________________________

P. S.: Gabi se je res namenila v Savo nekega jesenskega večera, “ugvantana”. In res je niso nesle noge. Našli so jo domačini, izgubila je zavest le 500 m od reke. Podhlajena je pristala v bolnišnici za 3 mesece in po odpustu smo jo “posvojili”. Hvala medicinski sestri, ki nas je takrat poklicala iz drugega konca Trojan.

Uredili smo ji varstveni dodatek, pomagali z dolgovi. Sosednja gostilna ji vozi hrano, ona pa jim v zameno pripravlja namizne aranžmajčke.

Za 80. rojstni dan smo z njo obiskali eno izmed lectarn in je izbrala srca za na grobek. Uspelo nam je toliko aktivirati sosede, da so jo zmotivirali in jim pomaga pri okraševanju cerkve, pomaga v društvu upokojencev. Za #projektVida je pripravila paketke domačih čajev. Noro dišijo! 💜

Gabi smo pomagali pri skoraj vsem. Le tega, kar je naredil “atek”, ne moremo izbrisati, kot ne dejstva, da ne bo nikoli imela svojih otrok. Pa čeprav si še toliko želimo.

Koliko Gabi se skriva v ženičkah na avtobusu?
Poglej okrog sebe. Morda pa je Gabi v “oni čudaški teti” iz sosednje hiše.

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

Komentarjev 9
  • primoz22 09:23 03.november 2019.

    ok pridem

  • Janez 08:19 03.november 2019.

    Menim, da je prav, da ste se lotilo tega projekta in da objavljate zgodbe starostnikov in jim tudi pomagate! Hvala!!

  • bebo2 00:44 03.november 2019.

    Ne razumem zakaj ga ni prijavila niti ona niti njegova žena?