Slovenija
129 ogledov

"... In potem je ženin nevesti odrezal obleko ..."

Poročna fotografija Alenka Peterlin
Spomladi se začenja "sezona" porok; od leta 2010 v Sloveniji vsako leto pred matičarja stopi od šest do sedem tisoč parov. Kolikor jih je, toliko je različnih zgodb za njimi, vsem pa je skupno to, da v posebnih albumih ponosno hranijo poročne fotografije. Za fotografe je ta postala izziv in kot takšnega jo dojema tudi dolenjska fotografinja Alenka Peterlin.

"Včasih so ljudje poroke fotografirali sami, morda se je par oglasil le v foto studiu, kjer so posneli nekaj portretov. Nihče ni dokumentiral recimo priprav pri nevesti doma, zabave, nihče tega pomembnega dne v skupnem življenju para ni zvezal v knjigo," ob poročni fotografiji kot taki razmišlja fotografinja Alenka Peterlin.

Poročna fotografinja je postala skoraj "slučajno" Ko sta bili hčerki majhni, je bila ob odsotnosti njunega očeta Boruta Peterlina čez teden z njima, več časa za delo pa je imela ob koncu tedna. "Potrebno opremo sva imela in kar nekako samo se je ponujalo, da sem se lotila fotografiranja porok. S fotografijo sem tako rekoč živela in delala ves čas. Na Naravoslovno tehnični fakulteti sem diplomirala iz fotografije (camera obscura). Fotografija je bila od nekdaj tudi Borutova strast, zato je ogromno truda in energije vlagal vanjo. Živeli smo z njo. Kmalu sem se naučila prepoznati dobro fotografijo. Vedela sem v kaj se spuščam in kakašnih rezultatov si želim."

Pravi, da jo je, še kot neizkušeno poročno fotografinjo najel par, ki bi si lahko privoščil kateregakoli fotografa na trgu. "Za posel se je dogovoril Borut in na nek način sem bila vržena v vodo. Par je naročil osem knjig, ki sem jih vse ročno zvezala sama. Tečaj knjigoveštva sem opravila v Londonu in knjigoveštvo je še vedno nekaj, kar rada počnem, a mi za to primankuje časa. S to prvo poroko sem imela ogromno dela, a sem bila zelo ponosna na končne izdelke," svoje začetke, pred osmimi leti opisuje Peterlinova.

Od porok s traktorji do poroke istospolnega para

Poročna fotografija se naglo spreminja. "Osebno sem včasih več energije vlagala v portretne poročne fotografije. Na začetku sem s seboj nosila vso studijsko opremo. Pridobivala sem izkušnje, pilila znanje, zdaj večinoma dovolim naravni svetlobi, da riše zgodbe. Ves čas pa lovim trenutke, čustva, recimo pogled staršev na ženina in nevesto ob izmenjavi prstanov. Danes se ne bojim več, da ne bi ujela očitnega, res iščem širšo zgodbo in hkrati bolj detaljno."

Poročna fotografinja je vesela sodelovanja para, pravi, da njuno zgodbo fotografsko gradi od njunih želja naprej. Poroke - čeravno imajo vse skupni imenovalec - so si v resnici precej različne. "Lani sem denimo fotografirala kmečko poroko, kjer je vsa vas okrasila svoje traktorje, nevesta se je s pričo pripeljala na traktorski kibli in pospremili so jo del poti. Vsa vas je dihala za to poroko, tako ženinovi kot nevestini svatje so pripravili običaje, značilne zanje. Všeč so mi poroke z vsebino, kjer je pomembna globina, zgodba, običaji. Velikokrat se zgodba razvije malo drugače od pričakovane, ko se zgodijo posvetila ali pokloni in presenečenja ožjih svatov in prič. Obožujem tudi otroke na porokah."



Fotografirala je motoristično poroko, poroko, kjer so se svatje vozili z avtobusom in se nato presedli v starodobne diane, poroko para, ki se ukvarja s konjerejo in so v zgodbo vključili tudi to njuno dejavnost. "Rada vključim kraje in elemente, ki so paru v resnici blizu. Zgodba je še toliko bolj pomembna, če ima par le civilno poroko, ta obred je v osnovi zelo suhoparen, dogajanje, okrog katerega gradita svoj dan, pa ga obogati."

Dobrodošli so tudi nepredvidljivi trenutki, na katere mora biti poročni fotograf pripravljen. "Spomnim se poroke, ko je 3-letna deklica nosila blazinico s prstani; ko je stopila na belo preprogo, je pogledala to blazinico, jo postavila na tla, legla, glavo naslonila nanjo in rekla, da bo 'ajala'. Takšni trenutki sprostijo vse prisotne, zgodbi pa dajo poseben lesk," smeje pravi Peterlinova in doda poroko, na katero je oče neveste slednjo pripeljal pred cerkev. Bila je povsem nasmejana. "Ko jo je pripeljal k ženinu, mu je poln zanosa in sreče rekel: 'Vidiš, kako se danes smeji? Glej, da se bo tako smejala do konca življenja!' Na videz preprost stavek, a smo vsi prepoznali njegovo vrednost."



Poročna fotografinja Alenka Peterlin ima na spisku poroke številnih parov, za katere je fotografsko obeležila njun pomemben dan, tudi istospolnega. "Ženina sta bila iz Brazilije, eden od niju je diplomat, drugi pa novinar. Poročila sta se v ljubljanskem hotelu, pod zastavo svoje države in z njihovimi običaji. Izredno simpatična poroka, razkošna, a pravzaprav zelo podobna ostalim s seveda veliko udeležbo svatov iz tujine. Zdaj živita na Tajskem, a sem, tako kot z veliko večino ostalih mojih parov, tudi z njima v občasnem kontaktu."

Priprave in izvedba

Poroke, kakršne se lotevajo današnji pari, običajno zahtevajo podrobne priprave, v katere je zelo dobro, da je vključen tudi fotograf, poudari Peterlinova. Sama s pripravo na fotografiranje začenja že tedne, mesece pred dogodkom, ko par vpraša po osnovnih podatkih. Na osnovi teh informacij jima na nek način vnaprej sestavi zgodbo poročnega dne, ki se začne s pripravami doma.

"Vedno fotografiram tudi te priprave. Prav je, da ima par obeležen začetek in konec njunega dne, poleg tega pa se me na ta način - v domačem okolju - vsi nekako navadijo. V cerkvi ali pri civilnem obredu me tako skoraj ne opazijo več." Peterlinova poudari, da sama ni ena izmed fotografov, ki bi avtomatično predlagala lepe okoliše, ki ponujajo "standardno" kuliso.

"Mi naredimo fotografije na tisti lokaciji, ki paru pomeni nekaj posebnega. Na moji spletni strani je zgodba para, ki se je na poročni dan ustavil na nogometnem igrišču; nevesta je v svoji poročni obleki stopila v gol in branila ženinov strel. Kljub temu da je deževalo, je to storila, na ljubo svojemu ženinu, ki mu nogomet ogromno pomeni. Podobno je bilo s parom, s katerim smo portretne fotografije delali na golf igrišču. Tisti dan se je nevestina obleka, pod katero je nosila sijajne gumnjaste škornje, tako umazala, da ji jo je ženin pred slavjem del odrezal."



Peterlinova je prepričana, da bi morala biti stil in motivika poročne fotografije predvsem blizu paru, ki se poroči, kar seveda zahteva precej dobro poznavanje posameznega para. "Za portretiranja ne potrebujemo več kot pol ure; nisem zagovornica shootingov, ki bi trajali po cele ure. Ustavili smo se tudi že na pokopališču, kamor je par odnesel rože pokojnim staršem. Trudim se, da vse opravim spontano in tekoče, da ne obremenjujem para."

Pri svojem delu opazuje pare, ki so izredno predani, ki zelo uživajo v tem dnevu, takorekoč dihajo s svati, se imajo res lepo. "Taki pari so tudi meni za vzor. Včasih, skrita za fotoaparat, spustim tudi kakšno solzo. Veliko je čustvenih trenutkov in ogromno smeha."

Alenka Peterlin se, tako kot večina slovenskih poročnih fotografov, loteva tudi drugih projektov. Uživa v družinskem portretiranju, profesinalno portretira naročnike za poslovne namene, z veseljem fotografira koncerte priljubljenih skupin, fotografira hrano, interier ... "V vsaki od teh vej fotografije zelo uživam, z dobro fotgrafijo se notranje hranim. Fotografija, pod katero se podpišem, je tako del mene, kot tudi del naročnika."

Na poroki naredi včasih 2.500 fotografij. Za knjigo jih porabi 250 do 300, par poleg tega dobi še okrog 500 obdelanih fotografij, kratek foto film in po želji foto knjigo. Cene poročnih fotografov v Sloveniji se gibajo od nekaj sto evrov pa tudi do dva tisočaka in več. Ponudba je raznolika.

Za vzor, pravi, bi si vzela uspešnega slovenskega poročnega fotografa Sama Rovana, ki fotografira in predava v tujini, za svoje delo je prejel že številne nagrade. "On si upa. Drzen je. Brez težav stoji za fotografijo, na kateri recimo ženin in nevesta velika en centimeter na 30-centimeterskem platnu, kar grafično deluje izjemno. On ne dela fotk na 'prvo žogo'. Osebno si morda želim pri sebi, da bi imela več te drznosti. Saj jo imam in na spletni strani si upam pokazat tisto, kar je meni osebno top, v knjige pa morda še vedno vključujem bolj 'pričakovane' fotografije. A vedno ustvarjam razmerje, ki mi je blizu. Pod katerega se s veseljem podpišem. Vedno pa spoštujem želje naročnika."

Smejte se!

Še nekaj povsem praktičnih namigov, ki bi jih izkušena fotografinja Alenka Peterlin prenesla na bodoče maldoporočence, ne glede na to, katerega fotografa si bodo izbrali.

Smejta se. Izkazujta si naklonjenost; podobno naklonjenost in pozornost pokažita tudi bližnjim svatom ter pričama. Pomemben je odnos med vami vsemi. Četudi brez besed, pogledi, nasmehi, spoštovanje, štejejo in na fotografiji se to zelo vidi.

Po končanem obredu, ko vaju bodo zasipavali z rižem, se ne skrivajta. Čeprav je to naraven gib, ko ti pol kilograma riža leti proti obrazu. Pogumno naprej, nič hudega ne bo, da fotograf lahko ujame vajine izraze.

Če je možnost, vključite starše. Neprecenljivi so trenutki, ko oče pogleda ženina v oči, mu močno stisne roko, mu morda nameni par besed, potem pa mu za vedno preda svojo hči.

Če ima par svoje otroke ali pa je tesno povezan z drugimi, so le ti biser na poroki. Najbolj spontani, najbolj posrečeni. Nemalokrat nasmejijo do solz. In kar se mene tiče, ni nič moteče, da ves čas obreda otrok sedi pri starših, če je to zanj pomembno. Tudi ta vez bo za vedno ostala zabeležena na fotografijah. Je pa hkrati dobro, da imajo čisto mali otroci neko varstvo, ki ga poznajo mu zaupajo, in ki mu ne bo hudo, če bo zamudil kak del dogajanja na poroki.

Kolikor se da strnita, obrede in poroko, da svatje ne čakajo preveč, da boste na koncu dneva, ko pride čas za pravo zabavo, še vsi dovolj spočiti in sproščeni, da boste neobremenjeno rajali do jutra.

barbara.barbic@zurnal24.si

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.