Slovenija > Intervjuji
2553 ogledov

"Ujeti smo v predstave drugih o naših telesih in o naših identitetah"

1/5
Kakšno je življenje transspolnih oseb v Sloveniji, sta nam v intervjuju za naš medij zaupala soustanovitelja Zavoda TransAkcija.

"Slovenska družba vse, kar ni striktno normativno, torej katoliško, belo, cisspolno (op.a. predstavlja ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto), heteroseksualno, prikaže kot odklon v družbi, ki ni niti omembe vreden," odkrito pove direktor in ustanovitelj Zavoda TranskAcija Linn Julian Koletnik, ko se skupaj s soustanoviteljem ­_ico Evanom Grmom dobimo v centru urbane kulture Kino Šiška. Ta je dober primer, kako bi naša družba morala delovati. Čeprav se tam vsako leto predstavijo številni avtorji iz različnih ozadij, žanrov, prav vsi dobijo glas, da lahko sebe in svojo delo prikažejo. Da so lahko to, kar si želijo biti in ne to, kar bi družba od njih želela oz. pričakovala, da so.

 | Avtor:
Moja tokratna sogovornika sta transspolni nebinarni osebi, kar pomeni, da se ne počutita z identitetami izključno v okviru binarnega spolnega sistema, torej moški-ženska. S temi odraščamo vse od malih nog. Zase in od ostalih pričakujeta, da zanju uporabljajo zaimek on/they oziroma on_a/they. Od družbe si ne želita posebne obravnave, temveč zgolj, da se odražajo tudi njune potrebe. "Ljudje, ki imajo normativne osebne okoliščine, sploh ne vidijo in ne morejo začutiti, da je sistem narejen (zgolj) za njih," razlaga direktor zavoda.

Kdaj ste začutili spolno disforijo oz. to da je vaš biološki spol za vas moteč?

Linn Julian: Tako kot marsikatera trans oseba sem se znotraj LGBTQ+ skupnosti najprej identificiral kot nekaj drugega; primarno kot lezbijka. Tudi če bi v tistem času že slišal za termin trans, dvomim, da bi se nemudoma tako identificiral, saj gre to za zelo dolgotrajen in kompleksen proces. Veliko let sem se torej identificiral kot lezbijka, nato pa vedno bolj začel prevpraševati in raziskovati svoj spol. V tujini sem nato povsem naključno spoznal nebinarne ljudi, ki so se mi predstavili pod zaimkom 'they'. Takrat se mi je vse moje povpraševanje spola in svoje lezbičnosti končno razjasnilo. Kot da sem dobil odgovore, ki jih v Sloveniji do takrat še nisem prejel. V tistih letih sem živel v tujini in stran od umeščenosti v slovenščino raziskoval sebe. V angleščini je namreč dosti lažje, saj gre za spolno bolj nevtralen jezik. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem se nato javno izpostavil kot nebinarna in/ali trans oseba.

S kakšnimi občutki ste se takrat soočali?

Linn Julian: Temu obdobju ne morem pripisati zgolj enega občutka. Nekomu, ki tega ni doživel in si ne more predstavljati, v najenostavnejši različici razložim, da se ne počutiš ti ti. Da se zavedaš, da nekaj ni čisto na svojem mestu, ampak nimaš niti besed niti konceptov, ki bi znali to razložiti. Če v družbi, šoli, službi in v medijih ne vidiš refleksije, kdo si, torej drugih oseb, ki so ti podobne, se v sebi tudi sam težko umestiš. Vsi namreč potrebujemo vidnost in povezovanje s sebi podobnimi ljudmi. Gre za neke vrste tujost v sebi, zagotovo pa ne ujetost, ki se rada pojavlja, a je zelo stereotipna predstava o transspolnosti. Ujeti smo v predstave drugih o naših telesih in o naših identitetah.

Evan: Vsaka trans oz. nebinarna oseba ima svojo individualno izkušnjo, ki jo je nemogoče predstaviti kot univerzalno. V medijih so najbolj znani primeri medicinske tranzicije, kjer je oseba deležna operacij in hormonov. Zase ne čutim potrebe po tem, sem pa na primer spremenil_a ime, ki mi je bilo preveč žensko. Uporabljam tudi mešane zaimke, čeprav je v slovenščini to dosti težje, saj smo drugače navajeni. Ne želim si biti na primer gospa oz. punca. Podobno kot Linn sem nebinarna oseba. Dokler ne veš, da nekaj sploh obstaja, si težko tisto. Ko enkrat sprevidiš, da je poleg binarnega sistema, ki ti je tako tuj in se ne čutiš del njega, še nek drug, se počutiš bolj svobodno. Pred tem sem se venomer povpraševal_a: 'Kaj je to ženska? Kaj je v meni tisto, zaradi česar se počutim žensko?' Hkrati pa sem se počutil_a daleč od, karkoli že to v družbi je, moško. Ko sem deset let nazaj spoznal_a, da spol ni nujno binaren in obstajajo ljudje, ki so nebinarni, mi je bilo lažje. Gotovo mi moje telo ni bilo vedno všeč, posebej v puberteti, nikoli pa se nisem počutil_a ujeto oz. da trpim. Na vsakem koraku smo ujeti v tej binarnosti, ki te ne vidi, ne priznava.

Ali otrokov spol res lahko vpliva na kakovost materinega življenja? Norme Zdravje Spola ne določajo genitalije

Linn Julian: Pri telesu gre predvsem za to, da je družba naučena in vztraja v tem, da telesom pripisuje izključno en spol. Prsi pomenijo ženska, vagina pomeni ženska … Ko rečeš, da imaš spolno disforijo, te moti, ker te zaradi določenega telesnega dela nekdo drug bere drugače, kot se ti počutiš. To razložiti ljudem je zelo kompleksno. Trans osebe v družbi nismo ravno najbolje sprejete, čeprav srčno upam, da bomo vedno bolj. Ljudem je lažje razumeti nekoga, ki trpi in nato z njim vzpostaviti empatijo. Še posebej, če naj bi to trpljenje vodilo v tranzicijo, s pomočjo katere se naj bi človek 'normaliziral' in tako fizično ter identitetno postal enak podobi večine ljudi, torej cisspolnih oseb. To ni edina realnost trans oseb oz. ni realnost vseh trans oseb. Trans osebe ne želimo biti prikazane kot trpeče, ampak raznolike, polne samoraziskovanja in moči.

Gre za neke vrste tujost v sebi, zagotovo pa ne ujetost, ki se rado pojavlja, a je zelo stereotipna predstava o transspolnosti. Ujeti smo v predstave drugih o naših telesih in o naših identitetah.

Linn Julian Koletnik

Evan: Medijsko je najbolj znana izkušnja, ko medicinsko potrdiš spol, npr. Salome. S tem ni nič narobe, problem je, ker se v medijih prikazuje zgolj to izkušnjo. Ljudje dobijo popačeno predstavo, saj v vsakdanjem življenju morda ne poznajo nobene trans osebe.

V Sloveniji se mi zdi transspolnost še vedno precej tabuizirana, posebej če primerjamo z nekaterimi drugimi evropskimi državami. Se motim?

 | Avtor:
Linn Julian: Težko bi potegnil črto in rekel, v teh državah je tabu, v teh pa ni. Je pa Mladina pred kratkim objavila rezultate dolgoletne raziskave, ki kažejo, da je v Sloveniji trenutno največ sovražnega govora, usmerjenega proti članom LGBTQ+ skupnosti. To me popolnoma nič ne preseneča, saj se ta čas soočamo z vzponom desnice in tradicionalizma. Ne morem pa izpostaviti točno določene države, kjer so te zadeve ustrezno urejene.

Nekateri si predstavljajo, da je v določenih državah raj, a gre za zmotno prepričanje. Čisto odvisno seveda, kakšna trans oseba si. Če si morda trans oseba, ki je transmaskulina, bele polti in ima službo, je nekomu res mogoče raj. Če pa si trans ženska, ki je spolna delavka, ali begunka, hendikepirana, je situacija verjetno drugačna. Treba je vedeti, da smo mi poleg tega, da smo trans osebe, tudi še vse tisto, kar so vsi ostali. Ne stojim za tem, da rečemo, tam je super, tu je grozno.

Pa še vedno, transspolnost redko najde prostor v javnem diskurzu.

Linn Julian: Ko sem se leta 2014 vrnil v Slovenijo in preden smo ustanovili zavod, sem na dobesedno vseh forumih in spletnih straneh napisal, da si želim spoznati trans osebe in z njimi deliti svojo izkušnjo. Odziva je bilo takrat zelo malo.

Sedaj pa se dogaja neke vrste bum, saj se veliko ljudi razkriva, obstajajo manjše podskupine. Veliko je tudi mladoletnih trans oseb, ki k nam na pogovor pridejo v spremstvu staršev. Tega še pred nekaj leti ni bilo. V mislih je treba imeti, da se te stvari spreminajo zelo počasi. Veliko stvari se je že spremenilo, ne pa dovolj.

Evan: Odkar delujemo, opažamo, da je več medijske pokritosti, in da je več poskusov spoštljivega poročanja, obravnavanja. Opažamo, da so se začeli uporabljati pravi izrazi, česar še pred nekaj leti ni bilo. Poslušam radio in slišim: 'Nebinarna oseba,' in sem čisto presenečen_a, seveda pozitivno. Vendar gre vse zelo počasi. Tudi če je en korak naprej, bosta mogoče že jutri dva koraka nazaj.

Elliot Page Magazin Oskarjevka priznala, da je transspolna

Kot ste že omenili, je odstotek sovražnega govora do članov LGBTQ+ skupnosti danes izredno visok. So ljudje do vas nespoštljivi, morda celo fizično nasilni tudi na ulici, javnih površinah?

Evan: To nam je skupno in se nam dogaja na dnevni bazi. Velik problem je že prej omenjeno pravno (ne)priznavanje spola. Če ni nimaš osebnega dokumenta, ki sovpada s tvojim izgledom, imaš na vsakem koraku težave. Prihaja do diskriminacije, saj so te postopki zelo kompleksni. Oseba morda izgleda čisto drugače kot na dokumentu in ima zato težave pri najbolj vsakdanjih opravilih. Uradna oseba recimo reče: 'Ne, gospa, vaš mož mora priti.' In potem mu moraš pojasniti, da si ti sam tista oseba. Težave pa niso zgolj na sistemski ravni ampak tudi na družbeni. Ko na primer nakupuješ v moškem oddelku, na sebi čutiš poglede.

Ljubljana izpoved Slovenke Slovenija "Ko gremo skupaj ven, so v nas venomer usmerjeni pogledi in šepetanje"

Linn Julian: Tovrstnih dogodkov je toliko, da jih želim čim prej potlačiti. Kljub letom takih izkušenj te še vedno zaboli. V večini primerov gre sicer za psihično oz. verbalno nasilje. Na spletu je itak vsak najbolj pogumen. Na ulici pa gre večinoma za zasmehovanje, grde poglede, šepetanja. Fizično nasilje je večinoma bolj izjema, kar pa še ne pomeni, da tega pri nas ni. V letu 2019 so se zgodili trije večji napadi; najprej je bil s kamni napaden prostor društva DIH, proti koncu leta so napadli še klub Tiffany, ko so se ljudje uspeli skriti v notranjost. Prav tako so posamezniki fizično napadli geja, ki je moral iti na več operacij in je več mesecev prebil v bolnišnici. Je pa res, da ljudje o teh napadih raje molčijo, tako da nimamo dejanskega vpogleda. Če si del manjšine, se trudiš nasilje normalizirati. To je strategija preživetja, pa čeprav se grozno sliši. Če boš imel vsakič, ko se ti bo kaj zgodilo, strto srce, boš le stežka preživel. Ludje ne zaupajo v policijo in ostale državne institucije, ki naj bi skrbele za varstvo pred diskriminacijo, zato teh dogodkov ne prijavljajo. Tudi sebi je težko priznati, da sploh doživljaš nasilje.

Kaj na sistemski ravni bi se moralo čim prej spremeniti?

šolski otroci v spremstvu prečkajo cesto | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Evan: Izpostavil_a bi izobraževanje. Že od vrtca, osnovne šole, srednje šole, vse do fakultete odraščamo z binarnimi predstavami, ker ni pravilne reprezentacije. Učbeniki so povsem zastareli, hkrati pa se tako ščitijo pred kakršnimi koli LGBT vsebinami. To je izhodišče, iz katerega izhajajo drugi problemi. Učbeniki ne prikazujejo raznolike družine, raznolikih parov, kar danes je realnost. Predstavljeni so zgolj hetero pari, zato se kot otrok težje poistovetiš. Posebej biologija in prikaz spolov sta pri nas zelo rigidna.

Ko se pogovarjamo z mladimi, upamo, da se sedaj poučuje drugače, a na žalost izvemo, da se ni veliko spremenilo. Tudi, ko se pojavijo vprašanja na to temo, so učitelji v veliki zadregi. Učiteljem in svetovalnim delavcem je prepuščeno, ali želijo to temo vpeljati v šole. Kar se poskuša na različne načine; kot so delavnice in izobraževanja za učitelje. Drugače bo, ko se bo spremenil izobraževalni sistem in odnos sam. Otroke je treba vse od vrtca vzgajati v duhu privoljenja in sprejemanja. To ti na nadaljnji življenjski poti pomaga, da si do ljudi, bodisi drugačne vere, usmerjenosti, nacionalnosti, bolj odprt.

Linn Julian: Slovenska družba vse, kar ni striktno normativno, torej katoliško, belo, cisspolno, heteroseksualno, prikaže kot odklon v družbi, ki ni omembe vreden.

Evan: Na paradi v juniju je bilo res lepo videti toliko mladih, veliko jih je prišlo tudi k nam na stojnice. Veliko več kot v preteklih letih.

Ozaveščenost je torej zlasti med mladimi boljša?

To drži, vendar ne pomeni, da ni vrstniškega nasilja. Pozna se, da je internet naredil svoje. Lepo je, da se obrnejo na nas in dobijo podporo, ki je sicer niso vedno deležni.

Kako veliko vlogo pri tem igra družina, kajne?

družina, kreg | Avtor: Profimedia Profimedia
Linn Julian: Izjemno. Posebej pri mladih, ki so finančno in materialno še vedno odvisni od svojih staršev. Družina zna biti velik problem. Letos smo izvedli raziskavo na temo 'coming out-a', eno izmed vprašanj se je glasilo: 'Komu se vam ja najtežje razkriti?' in 'Rekacija koga vas je najbolj strah?'. 30 odstotkov vprašanih je odgovorilo: družina in ožji družinski člani. Ne znam si predstavljati, kaj pomeni biti starš, a se mi zdi nedoumljiva brezpogojno ljubezen, zapakirana v milijon pogojev. Iz tega izhajajo mnoge stiske. Številnim, ki se jim uspe osamosvojiti, uspe najti svojo izbrano družino in si ustvarijo nove odnose.

Kakšen je po navadi odziv staršev?

Linn Julian: Čisto odvisno, zato težko posplošujemo. Starši, ki pristopijo do nas, saj vedo, da nas otroci obiskujejo, so že super. Ogromno otrok si želi, da bi bili tudi njihovi starši taki in bi bili pripravljeni poslušati. Pri njih gre za totalno zanikanje, morda finančno, verbalno in fizično nasilje.

Evan: Potem pa vidimo dobre primere in takrat si želimo, da bi bili vsi starši taki. Ni pomembno, da kot starš vse razumeš, pomembno pa je, da otroka podpiraš in poslušaš. Ti primeri, ko se starši trudijo uporabljati novo ime, pravilne zaimke, nas sprašujejo za nasvete, so zelo ganljivi. Mi_e smo jim v podporo, da so lahko oni v podporo svojim otrokom. Res pa je, da so taki starši bolj izjema kot pravilo. Početje nerazumevajočih staršev lahko vodi v velike duševne stiske.

Zivljenje 27.02.14, trebuh, nosecnost  foto: shutterstock Svetovalnica Zdravje Potrditev spola in biološki otroci

To potrjujejo izsledki vaše raziskave iz leta 2019, ki so pokazali, da ima več kot polovica transspolnih oseb težave v duševnem zdravju. Številke so zares visoke. Kaj menita, da je razlog?

Linn julian: To, da ljudje niso sprejeti. Vsi sistemi te izločajo oz. niso namenjeni tudi tebi in ne samo tebi. Marsikdo misli, da LGBT osebe želimo, da je za nas nekaj posebej narejeno, a želimo zgolj to, da se odražajo tudi naše potrebe. Ljudje, ki imajo normativne osebne okoliščine, sploh ne vidijo in ne morejo začutiti, da je sistem narejen (zgolj)za njih. In če se moraš celo doma skrivati, se ne čudim, da je stanje tako, kot je. Duševno stanje trans oseb je izjemno slabo.

Depresija | Avtor: Profimedia Profimedia
LGBT informacij in znanja se ne dojema kot strokovnega, pač pa kot nekaj, kar lahko sam izbereš. Ne govorimo zgolj o LGBT-ju, temveč tudi ostalih manjšinskih tematikah v Sloveniji. Če me zadeva zanima, se bom informiral, če pa sem proti, to ni družbeno sankcionirano. S tem zgolj odražam svoje mnenje. Tak pristop je popolnoma zgrešen, saj ne moreš zanikati nekogaršnji obstoj.

Ni nujno, da ga razumeš, moraš pa ga sprejeti kot sočloveka, sodržavljana. Na tem področju smo kar globoko v breznu teme. Treba je bolje urediti zdravstveni dostop do storitev, vezanih s tranzicijo. Eden izmed ključnih je tudi pravno priznanje spola.

Kdaj pričakujeta, da se bodo te stvari uredile?

Linn Julian: Ne upam niti odgovoriti na to vprašanje.

Ste na državo naslovili predloge za izboljšave?

Evan: Ko imamo možnost kaj povedati, to seveda naredimo. Vendar teh možnosti ni veliko. V Evropi ima sedaj samoopredelitev sprejetih osem držav, tako je zelo jasno, kakšna praksa in zakon za pravno potrditev spola bi bila ustrezna. Nujna je zgolj še politična volja, ki bi spremembe uvedla.

Pred dvema letoma ste naredili raziskavo na temo življenja transspolnih oseb v Sloveniji, v kateri je sodelovalo 113 oseb. Verjetno je dejanska številka trenutno živečih transspolnih oseb dosti višja, kajne?

Linn Julian: Ta številka je veliko, veliko višja. Treba je imeti v mislih, da vzorec ni reprezentativen, saj so bile te osebe, bodisi v stiku z nami bodisi so prišle v stik z nami in našo raziskavo preko interneta. Letos, ko smo delali raziskavo o razkritju usmerjenosti, je sodelovalo 477 ljudi, od tega jih je na podvprašanje, če se opredeljujejo kot transspolna oseba, pritrdilno odgovorilo 119. Nobeno društvo nima odgovora na to vprašanje, saj nimamo dosega. Veliko od njih verjetno niti ne ve, da obstaja naš zavod. Zato se odgovor na to vprašanje glasi: številke ne vemo, vendar je ta veliko višja, kot mislimo.

Ni nujno, da ga razumeš, moraš pa ga sprejeti kot sočloveka, sodržavljana. Na tem področju smo kar globoko v nekem breznu teme. 

Julian Linn Koletnik

V podpornih programih imamo vključene osebe, stare od 11 pa vse do 50 let in več. Starostno zelo širok razpon oseb. V zadnjih letih opažamo izjemen porast mladih, ki se obračajo na nas, veliko med njimi je tudi mladoletnih. To, da si trans, odkriješ v različnih letih. Zato trditev, da do tega spoznanja prideš zgolj v mladih letih, ne drži. Odvisno je od različnih dejavnikov v posameznikovem življenju.