Nisveta Lovec, mati samohranilka treh slovenskih državljanovje bila izbrisana. Dolga leta se je bojevala za spodobno življenje svojih otrok. Tukaj je njena zgodba.
V času osamosvojitve sem slišala za to ponudbo ljudem iz drugih republik bivše Jugoslavije, ki so delali v Sloveniji. Takrat sem se ločevala in mi razmere niso dovolile, da bi razmišljala o državljanstvu. Takrat nisem dobila najemne pogodbe za stanovanje, kar je bil edini pogoj za državljanstvo, ki ga nisem izpolnjevala. Stanodajalec se ni strinjal s tem, da bi me prijavil. Potem ko me je sodišče določilo za zakonito zastopnico otrok, ki so mi bili dodeljeni, sem v Sloveniji ostala kot tujec misleč, da imam stalno bivanje. Tega sem uredila takoj ko sem konec 70. let, dobila redno službo v Semenarni. Odjavila sem se iz Kladuše in prijavila na Makovi v Ljubljani. Tako kot so ob osamosvojitvi javili, da lahko vzamemo državljanstva, bi lahko hkrati povedali, da bodo tisti, ki le-tega ne vzamejo, izbrisani iz registra stalnega prebivališča. Če bi država to sporočila bi vsakdo, ki ni hotel ali mogel dobiti državljanstva - urejal svoje bivanje. Ni ni bilo rečeno in zato nismo niti vedeli, da bomo izbrisani.
Kako ste sploh izvedeli, da ste izbrisani?
Po naključju! Leta 1993, ko so bili otroci še v osnovni šoli in je bilo treba urejati prehrano, so mi zahtevali potrdilo, da živim v skupnem gospodinjstvu z otroci. Ko sem šla na Mačkovo po to potrdilo, mi je uradnica vzela osebno izkaznico, je prerezala in zavpila vame, da kaj iščem v Sloveniji s to izkaznico, da to ni moja izkaznica, kaj sploh iščem tukaj. Bila sem šokirana! Nisem vedela kaj naj rečem. Vedela sem le, da je tukaj nekaj hudo narobe, saj sem imela stalno bivanje in je bila izkaznica veljavna do leta 2000! Rekla sem le, da moram urediti pravice za moje otroke, ki so slovenski državljani, jaz sem pa s stalnim bivanjem. ˝Nimate vi nobenega stalnega bivanja, vi ste izbrisani˝, je dejala. ˝Kdo pa je to naredil in po kakšnih zakonih˝, sem vprašala. ˝Ne ugovarjajte, ker bom poklicala policijo in boste šli čez mejo!, je odvrnila uradnica. Šla sem ven s težkim obupom, kar kurja pot se mi naredi, ko se tega spomnem.
Kaj ste potem storili?
Šla sem domov vedoč, da moram skrbeti za otroke, da jih moram preživljati, da pa ne morem ni za njih narediti. Na uradu za tujce so mi povedali: ˝Gospa, vi ste izbrisani, lahko se prijavite kot begunka˝. Kako naj bom begunka, če 15 let delam v Sloveniji in kako kot begunka lahko skrbim za otroke slovenske državljane? ˝Gospa, potem si lahko uredite turistično vizo!˝ čez mejo nisem mogla, da bi se znova prijavila v Bosni. Odločila sem se, da na ˝črno˝ ni ne bom storila. Ostala sem živeti v težkih razmerah. Z moje strani otroci niso imeli ni. Nisem mogla razpolagati z bančnim raučnom. Imela sem sreo v nesreči in sem obdržala službo. Niso vedeli, da sem izbrisana. Ta plača mi je rešila življenje. Komaj sem poravnavala stroške za stanovanje, kje še za hrano in ostale reči, ki so jih otroci potrebovali.
Od državljanke do izbrisane in nazaj |
|
Trpljenje. Nisveta Lovec je v Slovenijo prišla iz Velike Kladuše (BiH) leta 1977. Kot 18-letnica je želela sama skrbeti zase. Zaljubila se je v Štajerca, se poročila in z njim dobila tri otroke. Ob osamsvojitvi se je ločevala. Da je izbrisana je izvedela, ko je kot samohranilka potrebovala potrdilo, da z otroci živi v skupnem gospodinjstvu. To je bil pogoj, da otroci (slovenski državljani) prejmejo socialno pomoč, ki jim je pripadala. Na papirju, saj Nisveta kot njihova skrbnica za državo dolga leta ni obstajala. |
Da, stanovanje je bilo v lasti ministrstva za obrambo, ker je mož delal kot mizar, civilna oseba pri vojski. Plačevala sem položnice za stanovanje in ostale stroške ter vzdrževala otroke s težko muko. To je bila katastrofa. Nisem mogla uveljavljati socialne pomoči za šolanje. Mene kot mati izbrisano so me obravnavali kot da sem v družini neobstoječa. To je bila huda kršitev otrokovih pravic. Za njih nisem mogla dvigniti rojstnega lista ne drugih dokumentov.
Kako so otroci to doživljali? Pri čem se so bili prikrajšani?
Otroci so vedeli, da ne morem skrbeti za njih kot je treba, niso pa vedeli, zakaj, da nimam dokumentov. V moji družini je prišlo do razsula. Bili so prikrajšani za preživnine. Prva štiri leta po ločitvi je bil bivši mož brez službe, kasneje pa je plačeval le minimum določen ob ločitvi, ki je znašal štiri-pet tisoč tolarjev, ko bi moral plačevati 50 tisoč tolarjev za vse tri otroke. Preživnine nisem mogla izterjati, kar je on izkoristil ˝gužvo˝. Vsi so mislili, da je moja krivda, da jaz noem skrbeti za otroke, kar je bilo zelo krivino.
A ste ves čas bili sami z otroci?
Ne, pozneje sem začela živeti v izvezakonski zvezi z drugim partnerjem, ki mi je pomagal, da sem otrokom dala malo več jesti. Žal je tudi on bil izbrisan in z delom na črno ni mogel dohitevati vseh stroškov, ki smo jih imeli. Skupaj sva leta 1999 dobila hčerkico. Hotela sva na Mačkovi vpisati očetovstvo, a sva bila zavrnjena, ker nisva imela dokumentov. Poslali so nas na bosansko veleposlaništvo, kjer so nas tudi zavrnili, ker nisva imela veljavnih bosanskih potnih listov s slovenskimi vizami - se pravi dovoljenjem za bivanje v Sloveniji. S tem bi dokazali, kje živimo. Otrok ni bil vpisan nikjer - ne v Bosni in ne v Sloveniji. Bil je apatrid!
Sorodniki vam niso mogli poslati dokumentov iz Bosne?
Tam je bila vojna. Poleg tega, je bilo takrat treba za novi potni list odšteti tudi 300 takratnih nemških mark, jaz pa nisem imela niti 100 mark na mesec! Kako naj otrokom vzamem kruh, mleko in krompir za tri mesece? Finančno je to bilo zame nemogoče. Zdelo se mi je krivično, da si na novo urejam bivanje, če mi bivanje pripada - kot sem ga imela na dan 26.2. 1992.
Ali ste se med sabo izbrisani pogovarjali?
Takrat nihče ni vedel drug za drugega, kaj se dogaja. Sedem let se o tem ni ni govorilo o tem, nihče si ni upal ni reči. Celo moj partner mi ni povedal, da je bil sam izbrisan! On je bil v času osamosvojitve do 1993 preko slovenskega podjetja v Iraku, na delu in ni mogel vložiti prošnje za državljanstvo. Ko se je vrnil nazaj je ugotovil, da je njegova takratna izvenzakonska partnerica državljanstvo uredila zase in otroka, zanj pa ni mogla, ker nista bila poročena. Ko je umrla za rakom, sva si iz obupa hotela pomagat, saj je tudi njegov otrok, kot moja tri, imel slovensko državljanstvo. Tudi njega je zelo prizadelo, ko ni v register stalnih prebivalcev mogel vpisati najine punčke. To je bil eden hujših udarcev. Zelo mi je hudo (jok, op.a.). Odmaknil se je od vseh nas, tri leta ga nismo videli, zbolel je za rakom. Lani smo se srečali, ni imel denarja za otroka, ni mogel plačevati ali kaj dati otroku; od njega nisem niti zahtevala nič, ker sem vedela kako težke so razmere. Tragično.
Razsodba ustavnega sodišča je vendarle nekaj spremenilla.
Seveda, najprej sem leta 2002 dobila stalno bivanje in osebno za tujce, za četrtega otroka pa EMŠO številko, saj otrok ni imel rojstnega lista in EMŠO številke brez katere nismo mogli uvljevljati porodniškega dopusta, ni mogla na zdravstveno komisijo zaradi astme...Ostala sem brez službe, ker nisem mogla zapustiti bolnega otroka, ki ni imel drugega varstva. Kasneje sem dobila državljanstvo, celo najemno pogodbo, ki mi jo je še leta 1992 bilo dolžno dati ministrtsvo za obrambo. Hoteli so me izseliti iz stanovanja in so me tožili, a sem spor na sodišču dobila, ker sem dokazala, da sem ves čas jaz plačevala položnice za stanovanje, dolgove pa je naredil nekdanji mož.
Kaj vidite ko se ozrete nazaj?
Grozovita izkušnja, ki me je, mislim, bolj prizadela kot bi me vojna v Bosni. Vojna je vojna, ampak tukaj mi je včasih bilo življenje hujše kot v vojni. Če te ustrelijo, se vsaj ve, kdo je bil umrli. Tukaj živim, pa me ni. Ne morem dokazat, da sem mati lastnega otroka. Ne morem čez mejo, ne morem se gibat nikamor. Kaj če bi padla v roke policiji? Če bi morala otroke zapustiti?
Premišljujete o odškodnini?
Iskreno, provzročena škoda je eno, drugo je, da krivec, ki je to zagrešil, mora odgovarjati.
Kaj bi sporočili uradnici z Mačkove?
Ne vem. Tega ne bi naredila, če bi vedela za kaj se gre. Delala je po navodilih, vsak se bori za svojo službo. Njej je oproščeno, ampak gospodu Debeljaku, ki je poslal depešo, da nam uničijo dokumente, je treba soditi po pravici boga ali zakonov.
