Slovenija
30664 ogledov

"Jo je malo 'okrog kepe njen dragi'. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolj počasi"

starejša ženska Profimedia
Tisti dan, ko bi mu morala rečt, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel ... ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.

Sem Joži B. Nič pametnega nimam za povedat o sebi. Kmečka deklina z malo redkimi zobmi, pa malo bolj "buckasta". Mama je vedno rekla, da imamo pač take kosti v naši familiji. Tudi ona je bila bolj "buckasta". Ata jo je velikokrat zaradi tega "špikal", da je debelajsa.

Nisem bila neke ravno "kšajtne" glave. Rada sem se potepala, pa kdaj kako uro prešpricala. Sem pa rada imela zemljepis in vse tiste daljne dežele. Takrat so bili tudi drugi časi. Vojna pa to. Takrat res ni bilo "luštno". Ampak so vsi govorili, da tako mora bit. Težek čas je bil to. Še debelajse smo "šlangarce" postale. Delala sem, kar je naneslo. Malo v trgovinah, pa šivala, pa rožne vence pletla. Kaj pa češ, če nisi ravno za šolnika bil?

Moža dolgo nisem dobila, so imeli vedno raje bolj sloke ženščine. Pa sem enega luštnega ujagala, ko sem že čez 24 jih imela, tam v vasi na nedeljskem sejmu. Nov je bil. Na veliko kavo s smetano me je peljal ... sva se smejala, ko sem brke imela od smetane ... nič ni rekel, da sem prebuckasta. So mu bile všeč take bolj "okroglaste" tam zgoraj. Rada sva se videla ... mi je obljubljal, da me naredi za orng ženo. Pa saj veste, da je moškim samo do ene stvari ...

No, pa sem zanosila. Kaj hitro, ko je zvedel, jo je "podurhal". Pravi je bil, ja. Ena usta sem že še nahranila ... dve pa. Pa sem si rekla - Joži, zdaj vsaj ne boš sama.

Antonija se je rodila prej, so rekli, da je "shiranček". So se mi sestre smejale. Taka debelajsa pa zahirančka rodi. Ampak sem jo rada imela ... Toniko mojo. Ljudje so radi govorili, da je "hudičev gajst", pa da se je mati "zgonila", pa "pankrta" rodila.

Bila so to kar gajstna leta. Na začetku je še šlo, ko sem mleko imela, pa je bila še mali "pimžek". Sem jo vzela v skladišče, pa sem šivala, ona pa spala. Za nekaj hrane sva dobili.

Tonika je rastla gor, vsak mesec ji je bil gvant premali. Sva parali in šivali. Rastla je, ko kopriva. Jedla je pa bolj malo. Za varuško nisem imela, soseda pa "pankrta" ni hotela "mirkat". Nekaj sem delala od doma, za par litrov mleka, za kak kos klobase. Ko je šla v šolo, sva neke pakete dobivali. Moko, riž pa žgance. Vsaj lačna ni bila. Ampak je bila v šoli po meni. Ni bila kšajt. Nikakor ni naredila. Komaj je osnovko končala. So rekli, da je počasne pameti.

Sem ji zrihtala šiht pri eni šivilji, tam kjer sem jaz delala. Pa ji ni šlo. Prsti je niso ubogali. Sem jaz dolgo še za njo delala, sem domov nosila, da sem za njo popravila, da je ne bi vrgli. Otrok je le moral jesti. Takrat sva vsaj vsaka svoj paket hrane dobili, pa kako cunjo. Ampak kaj - so se nama režali. So še vedno po vasi govorili, "prav ji je. Pa naj strada, če se je okrog gonila".

šivanje roke šivanka nit | Avtor: Profimedia Profimedia

Ne vem, kje je ujagala tudi ona tega "čuneka". Samo gledala sem, ko se je v lička zredila, 25 jih je imela. Pa v trebuh. Sem ji rekla - Tonika, do zadnjega mu ne povej. Da ne boš pankrta tudi ti mela. Tisti dan, ko bi mu morala rečt, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel ... ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.

Čez par dni sem telegram dobila. V bolnici je bila. Jo je malo "okrog kepe njen dragi", mi je kasneje rekel "dohtar". Tonika moja ... tako mala, drobna je ležala. Modra, vijolična. V očki je imela kri. So pa rešili malo "pankrtico". Vanja, jo je klicala ... Vani.

Vsak dan sem hodila k njima. Tonika je malo govorila. Samo Vani je stiskala k sebi. So rekli, da ima čeljust zlomljeno. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolj počasi. Je vedno rekla "lej, mamka, grda sem". Sem ji govorila, da ni.

Domov smo šle po kakem mesecu. Vani je bila mičkena. Sem jo hranila. Je Tonika spala, spala. Jokala. Moja Tonika.

Vani pa .. Ni preživela zime. Niti za mali nagrobnik nisva imeli. Samo za nageljček ... Pa en bogi križek.

Tonika ni bila nikoli več prava. Ni se smejala. Samo šivat se je naučila. Samo šiva. Pa na grobek hodiva. Sveče so drage. Ampak za Vani ... vedno morajo goret. Da ji je toplo.

Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300 evrov penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350 evrov. Dava za kurjavo, pa vodo, pa smeti, pa neke položnice kakih 300 evrov na mesec. Pa nama ostane ... za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre.

Za arcnije pa ne zapravljava. Jaz pač ne vzamem v lekarni, če je za doplačat. Raje šparam. Si niti pomaranč ne kupim, pa so menda zdrave za stare. Šparam za moj grobek ... ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

2 % upokojencev ne izpolnuje pogojev (niso pridobili pravice do starostne ali invalidske pokojnine) in zato niso upravičeni do minimalno zagotovljene pokojnine, ravno tako ne do socialnih dodatkov. So izbrisani ...

Zanju nam je povedala soseda, ko je opazila, da se nabirajo položnice ...

Joži smo uredili VD. Toniki pa invalidske pogoje. Živeli sta v garsonjeri. Sedaj živita v eno in pol sobnem stanovanju, kjer je dostop z dvigalom, so obratovalni stroški nižji in vsak dan prejemata tople obroke. Po slučaju smo ga našli ... oddajala ga je vnukinja, ki je morala dati babico v dom ...
Tudi zdravstveno zavarovanje imata sedaj ... menjava okolja jima je dobro dela. Najemodajalka pa pravi, da ima sedaj kar 3 babice.
“Gajstni punci” za paketke #projektVida pridno šivata blagnate obeske.

V naslednjem mesecu pa nam bo ob podpori dobrih ljudi le uspelo postaviti tudi lep nagrobnik za malo Vani. Svečke pa smo zamenjali za eko večne lučke.

Pomaranče pa - vsak teden ena vreča ... hvaležnosti se ne da opisati.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam. Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje. Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projektVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1. 11.  2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. S širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.