Slovenija
1984 ogledov

Kaj bo po covidu-19 treba storiti na področju dolgotrajne oskrbe

invalid Shutterstock
Da je možnosti za dolgotrajno oskrbo več, trdijo strokovnjaki, so pa nekatere v Sloveniji precej bolj razširjene kljub smernicam, ki jih predvideva država. Najmanj urejeno področje predstavljajo mlajši od 65 let, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, saj zanje institucionalne namestitve sploh niso predvidene.

Pilotne projekte sofinancira Evropska unija

Možnosti za dolgotrajno oskrbo so tudi znotraj skupnosti. V občini Krško trenutno poteka pilotni projekt integrirane oskrbe Most, ki se poleg Krškega uspešno izvaja tudi v Celju in Dravogradu. Za izvedbo projekta so prijavitelji dobili 1,7 milijona evrov, pri čemer 80 % prispeva Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, 20 % pa Republika Slovenija.

V občini Krško se sicer organizirana pomoč na domu izvaja že od leta 1991, tako da projekt predstavlja nekakšno nadgradnjo že oblikovanega sistema, v katerem so nove storitve za uporabnike v času trajanja projekta brezplačne in namenjene vsem pomoči potrebnim.

"Prehiteva nas demografija"

Carmen Rajer, vodja projekta, pravi, da imajo trenutno zaposlenih že 6 tehnikov zdravstvene nege. "Projekt je v okolju zelo dobro prepoznan in sprejet, je pa dejstvo, da smo šele zdaj dojeli, kako veliko potreb po tovrstni pomoči je v okolju," poudari.

"To kar smo zadnjih nekaj let reševali s pomočjo na domu, je bil dejansko vrh ledene gore, poleg tega pa nas prehiteva demografija, kot tudi potrebe po takšni pomoči pri mlajših osebah (po poškodbah, kapeh …)."

Carmen Rajer

Za mlade sploh nimamo pripravljenih institucionalnih namestitev

V rizični skupini niso le stari ljudje, opozarja Rajerjeva, temveč tudi mlajši, saj zanje sploh nimamo pripravljenih primernih institucionalnih namestitev v primeru hudih zdravstvenih poslabšanj. V primeru, da niso več zmožni skrbeti sami zase, postanejo odvisni od ponudbe lokalne skupnosti, saj domovi za starejše nameščajo le osebe, starejše od 65 let.

"O navedenem priča tudi to, da je bila naša najmlajša uporabnica stara 24 let, najstarejši uporabnik pa 100 let," razliko v letih izpostavi Rajerjeva. Projekt Most so sicer uspeli podaljšati do konec leta 2020 (prvotno je bil zaključek projekta namreč načrtovan junija 2020), vendar pa se še vedno bojijo, kaj bo po njegovem zaključku. "Nekje na polovici leta bomo morali doreči rešitve za naprej," opozarja sogovornica, ki meni, da je "sistemska rešitev več kot nujna, kajti te odgovornosti ne moremo več nalagati neformalnim oskrbovalcev, ker tega bremena preprosto ne bodo zmogli"

Osnovna oskrba trenutno stane od 488 do 643 evrov na 
mesec. (Foto: Anže Petkovš | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Vse manj mladih se odloča za poklice, kjer je treba pomagati drugim

Rajerjeva opozarja tudi na prihod generacije, "ki ne bo tako teritorialno vezana na svoj dom in bo želela razpreti krila in okusiti življenje na polno". Po njenem je vzgoja zadnjih nekaj let močno poudarjala individualizem otrok in skrb za lastno zdravje in dobro počutje, "ob tem pa se je pozabljalo, da je otroke treba učiti tudi solidarnosti, vzajemne pomoči, sočutja, empatije …"

Opaža tudi, da se vse manj mladih odloča za poklice, pri katerih bi morali pomagati drugim ljudem. "A družba ni preživela, ker je bila individualno naravnana, temveč, ker smo se ljudje znali povezovati, si pomagati," verjame Rajerjeva.

Ne moremo računati le na prostovoljce

Obenem pa doda, da so se tudi službe spremenile, zato imajo ljudje gibljiv delovni čas, veliko potujejo, skrbijo za svoje otroke in starše … "Težava je vsekakor večplastna in zato zahteva večplastne rešitve, nikakor pa ne more biti osnova za oskrbo starejših neformalni oskrbovalec – ta predstavlja le del podpore. Prav tako ne moremo računati na prostovoljce, to so lahko le začasne, manjše rešitve in ne jedro pomoči," poudarja vodja projekta.

"Naš projekt dejansko predstavlja odgovor na to, kako naj bi dolgotrajna oskrba potekala, in sicer na tak način, da ima vsak posameznik oz. družina možnost izbire in pravico do celostne obravnave, kjer v procesu oskrbe sodelujejo kot enakovredni partnerji, ki odločajo o lastnem življenju. Nikakor ne smemo deliti človeka na zdravstvene in socialne storitve, temveč ga moramo sprejeti kot celoto z vsemi posebnostmi, ki nas delajo edinstvene. Vsak si zasluži spoštljiv, enakovreden odnos, ustrezno in pravočasno pomoč ter možnost bivanja v domačem okolju, med ljudmi, ki jih imamo radi in kjer se dobro počutimo."

Carmen Rajer 

Paliativna oskrba: namenjena je bolnikom in svojcem

Čeprav paliativna oskrba ni namenjena dolgotrajni oskrbi, se z njo vseeno večkrat prepleta. Ker se naša družba stara, pravočasno začeta paliativna oskrba pomeni boljšo kakovost življenja do smrti in tudi daljše preživetje. Tipične paliativne bolezni so: napredovale rakave bolezni, večina nevroloških obolenj, popuščanje srca, ledvic in pljuč ter demenca.

Najpogostejša rakava obolenja so pljučni rak, rak na želodcu, rak debelega čreve | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Kaj paliativna oskrba sploh je, razloži dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe: "Paliativna oskrba je celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in pomoč njihovim bližnjim. Zajema obvladovanje telesnih simptomov bolezni, nego, lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih težav. Namen paliativne oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, upoštevajoč vse bolnikove vrednote in potrebe, pomagati svojcem med boleznijo, umiranjem in žalovanjem.”

"Vsi neozdravljivo bolni bi morali imeti dostop do paliativne oskrbe"

A je paliativna oskrba v Sloveniji še vedno tema, ki se ji izogibamo, poudari zdravnica. Odnos do umiranja mora zato po njenem mnenju v naši družbi postati pomembna tema, o kateri se bomo pogovarjali vsi skupaj, odkrito, predvsem pa pravočasno. S tem bo tudi paliativna oskrba dobila ustrezno mesto v zdravstvenem in socialnovarstvenem sistemu.

"Poleg tega bi morali do paliativne oskrbe, ki je ena od temeljnih človekovih pravic, imeti dostop vsi neozdravljivo bolni, ki jo potrebujejo in jo želijo imeti, ter njihovi svojci," dodaja dr. Moltara. V Sloveniji na leto umre okoli 20 tisoč ljudi, v glavnem zaradi kronično neozdravljivih bolezni (srčno-žilna obolenja, rak, pljučne bolezni …) in večina med njimi potrebuje paliativno oskrbo. "Ocene pa kažejo, da organizirano paliativno oskrbo koristi okoli 60 % umirajočih in 80 % bolnikov z napredovalim rakom. Določene storitve paliativne oskrbe v povprečju potrebujeta še dva člana bolnikove družine," dodaja sogovornica. 

Le 20 % zahteva obravnavo v okviru bolnišnice

Poudari tudi pomembnost tega, da paliativna oskrba poteka celostno in neprekinjeno ter v tesnem sodelovanju vseh treh ravni zdravstvenega sistema – torej na primarni, sekundarni in terciarni ravni. "Osnovno paliativno oskrbo lahko odlično nudi izbrani družinski zdravnik skupaj s patronažno sestro, le v 20 % so potrebni postopki, ki zahtevajo obravnavo v okviru bolnišnice," pravi dr. Moltara, ki razloži, da takšno specializirano oskrbo izvajajo posebni paliativni timi v nekaterih inštitucijah, kakršen je Onkološki inštitut, kjer obravnavajo bolj kompleksne primere, ob tem pa skrbijo tudi za izobraževanje in razvoj stroke. 

Osnovni specialistični tim tako sestavljajo zdravnik, medicinska sestra in koordinator z dodatnimi znanji iz paliativne oskrbe, po potrebi pa se vključujejo tudi socialni delavec, klinični psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, dietetik, izvajalec duhovne oskrbe in prostovoljci. "Obseg njihove pomoči je odvisen od potreb bolnika in njegovih bližnjih ter se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Pri izvajanju paliativne oskrbe je nujno potrebno dobro obvladovanje veščin komunikacije," poudari zdravnica.

Skoraj tretjina bolnikov umre v bolnišnici

Na Onkološkem inštitutu Ljubljana se osnovna paliativna oskrba sicer izvaja na vseh kliničnih oddelkih inštituta, na oddelku za akutno paliativno oskrbo (OAPO) pa so obravnavani bolniki, ki potrebujejo specialistično paliativno oskrbo – ko se pojavijo kompleksnejši simptomi ali preplet več težje obvladljivih telesnih, psihičnih, socialnih in duhovnih simptomov.

"Na OAPO v zadnjem obdobju beležimo med 230 do 290 obravnav. Ležalna doba je povprečno sedem dni. Okoli 30 % bolnikov umre v bolnišnici, 55 % doma, ostali drugje. V okviru preostalih dejavnosti (ambulanta za zgodnjo paliativno oskrbo, konziliarna služba ali podpora koordinatorja paliativne oskrbe) dodatno izvedemo še med 400 in 500 svetovanj," zmožnosti opiše sogovornica.  

"Približno 50 % bolnikov z rakom ima obliko bolezni, ki je neozdravljiva. Zato je pomembno, da se država zaveda tega in ustrezno spodbuja tako izobraževanje in razvoj stroke ter zagotovi ustrezno financiranje izvajanja dejavnosti paliativne oskrbe in tako omogoči njeno enakopravno dostopnost."

Dr. Maja Ebert Moltara

Potrebujemo več paliativnih timov

Zakaj je torej paliativna oskrba dobra? "V onkologiji imamo že vrsto dokazov, da zgodnja paliativna oskrba pomaga izboljšati kakovost življenja bolnikov, izboljšana kakovost življenja s paliativno oskrbo pa življenje tudi podaljša," pravi dr. Moltara. Študije očitno kažejo na njeno dobrobit, zato si prizadevajo, da bi čim več bolnikov sprejeli v ambulantah za zgodnjo paliativno oskrbo. In četudi slednjo danes še vedno marsikdo enači z obdobjem umiranja in zadnjimi dnevi življenja, je paliativna oskrba bistveno širša.

Dr. Moltara opozarja, da je za "nadaljnji razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji potrebna vzpostavitev paliativnih timov v vseh slovenskih bolnišnicah oz. podpora obstoječim, kar je tudi eden od prioritetnih ciljev državnega programa obvladovanja raka za ureditev področja paliativne oskrbe za onkološke bolnike". 

Kljub napredku onkologije namreč z naraščanjem incidence raka narašča tudi število bolnikov, ki potrebujejo paliativno oskrbo, kar pa vpliva na porast potreb po strokovnem kadru za izvajanje paliativne oskrbe. 

Sistem je še vedno izrazito institucionalen

Vse pa le ni tako črno, saj se stanje, vsaj po domovih za stare ljudi, spreminja. Inovacije so na tem področju vidne, so z raziskavo zaznali sodelavci na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, Jana Mali, Vito Flaker, Mojca Urek in Andreja Rafaelič. Spreminjajo se metode dela s stanovalci in vključevanje stanovalcev v oblikovanje oskrbe.

Ti niso več le pasivni prejemniki pomoči, temveč aktivno sodelujejo v celotnem procesu oskrbe. Vseeno pa v monografiji Inovacije v dolgotrajni oskrbi: primer domov za stare ljudi raziskovalci tudi sami opozarjajo, da je "sistem kljub dolgi tradiciji prizadevanj za prehod v skupnost še vedno izrazito institucionalen", kar pomeni, da je razširjenih premalo drugih oblik dolgotrajne oskrbe.

Razložijo, da je preoblikovanje tradicionalnih institucionalnih oblik oskrbe starih ljudi v skupnostne splošen politični trend v Evropi, prehod k skupnostnim oblikam oskrbe pa zahtevajo tudi slovenski programski dokumenti, recimo Strategija varstva starejših do 2010 in Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2013-2020.

"Država in lokalne skupnosti v okviru politik socialnega varstva so dolžne zagotavljati razmere, v katerih lahko posamezniki v povezavi z drugimi osebami v družinskem, delovnem in bivalnem okolju ustvarjalno sodelujejo in uresničujejo svoje razvojne možnosti ter s svojo dejavnostjo dosegajo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva z drugimi državljani."

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2013-2020

Ta hip je razmerje med uporabniki institucionalnega varstva in uporabniki skupnostnih oblik storitev 2:1, program pa predvideva razmerje 1:1, ki bi ga lahko dosegli z več dnevnega varstva in posodobitvijo nastanitvenih storitev.

 

 
Komentarjev 1
  • miho 07:22 17.junij 2020.

    Glede na to, da namestitve v institucionalno varstvo za osebe, mlajše od 65 let, niso predvidene, pa me zanima, komu so potem namenjeni posebni socialno varstveni zavodi (Krškemu najbližje Impoljca, Ljubljani najbližje Prizma Ponikve, itd)? Kot berem na spletnih straneh, ...prikaži več so nemenjeni ravno mlajšim od 65 let, ki ne morejo skrbeti sami zase.

Sorodne novice