Ko spor stane več kot zmaga

Saša Despot

Nekje na sredini filma glavni protagonist, sicer odvetnik, Oliver Rose, doživi blažji srčni infarkt, odziv njegove žene Barbare na to pa je presenetljivo hladen. To sproži verigo dogodkov, ki pripeljejo do čedalje večjega medsebojnega obtoževanja, nezdravega tekmovanja in na koncu psihopatskega vojskovanja, ki rezultira v uničeni skupni imovini ter predvsem v uničeni psihi obeh nekdaj srečno zaljubljenih zakoncev. 

Kot rdeča nit se v filmu pojavlja Gavin D'Amato (igra ga Danny De Vito, tudi režiser filma), kot odvetnik, ki občasno svetuje obema. Gavin je poln modrih in racionalnih nasvetov, ki pa vedno znova naletijo na gluha ušesa obeh zakoncev. Ko se bitka med zakoncema približuje vrhuncu, Oliverju (ki je tudi njegov prijatelj) svetuje, naj odneha, dokler je še čas, saj, da se ne more enakovredno kosati s pobesnelo Barbarino jezo, ki je zdaj postala popolnoma neobvladljiva. A ga tudi tokrat ne posluša in s tem odpre vrata popolnemu uničenju nekoč cvetočega ljubezenskega razmerja. 

Ob gledanju filma sem pogosto pomislil na nekatere zgodbe, ki se odvijajo pred našimi sodišči in ki jim ni videti ne konca ne kraja. Neredko sem pomislil tudi na svoje stranke, katerim sem dobronamerno in z vso svojo strokovno odgovornostjo svetoval, naj poskušajo svoj spor – če se le da – rešiti izvensodno. 

Po nekaterih podatkih slovenska sodišča trenutno obravnavajo okrog 800.000 zadev, od tega jih je nekaj več kot 100.000 nerešenih. Če to primerjamo s številom prebivalcem, bi lahko takole čez palec ocenili, da ima skoraj vsak drug prebivalec Slovenije na sodišču vsaj eno zadevo. To je seveda grobo posploševanje, saj imajo nekateri subjekti (fizične in pravne osebe) več deset sodnih primerov hkrati, poleg tega je treba postaviti jasno ločnico med pravdnimi in kazenskimi zadevami na eni in nepravdnimi postopki (denimo zapuščinskim postopkom) na drugi strani, ki predstavljajo pomemben delež vseh (tudi nerešenih) sodnih primerov. 

A tudi upoštevajoč te "olajševalne okoliščine", lahko še vedno rečemo, da se nezanemarljivi del državljank in državljanov Slovenije znajde v kakšnem sodnem postopku, kjer bije dolgotrajno (tudi večletno) bitko za svojo domnevno pravico. 

Fotografija je simbolična. Profimedia

Tu se seveda postavita zelo pomembni vprašanji – ali ima to kakšen smisel in, ali se sploh izplača? 

Vsaj na prvo vprašanje bi marsikdo odgovoril pritrdilno. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavna pravica vseh državljanov in prav je, da posameznik, ki je mnenja, da se mu je zgodila krivica poišče kompenzacijo zanjo na sodišču. V ustavi piše tudi to, da smo pravna država, kar pomeni, da lahko državljanke in državljani od branikov zakonov (beri sodišč)  pričakujejo zaščito svojih v zakonu zapisanih pravic.

Odgovor na drugo vprašanje pa je težji in bolj zapleten. Ne posega namreč le na pravno področje, ampak tudi na številna druga. Na finančno in psihološko denimo. Tudi na filozofsko. 

Posameznik, ki meni, da mu je nekdo odvzel kakšno pravico, namreč zelo pogosto odreagira refleksno, pretirano čustveno. Če je sosed sosedu protipravno odvzel štiri kvadratne metre zemlje, prizadeti sosed meni, da to pač ni prav in računa, da bo sodišče poskrbelo, da se mu ta zemlja vrne. Vloži tožbo, ne da bi poskušal z mediacijo, kompromisom. Prizadeti zakonec, ki je veliko vlagal v skupno nepremičnino, meni, da ima vso pravico, da ob razvezi od drugega zakonca terja večji delež na skupnem premoženju. In zoper njega vloži tožbo.

S tem ni "na prvo žogo" nič narobe. Problem pa je v tem, da niti prvi niti drugi ne pomislita, kakšne posledice bi lahko vložena tožba imela na njune druge, morda še pomembnejše "dobrine". Vložen tožbeni zahtevek ima namreč vselej multiplikativne učinke. 
Najprej povzroči kontra refleks tožene stranke. Ta se v večini primerov odzove z odgovorom na tožbo. To pomeni, da bo morala tožeča stranka zdaj najeti odvetnika (če ga ni že prej) in narediti kalkulacijo odvetniških in sodnih stroškov, ki jih bo morala plačati. 
In to ne le za odgovor na tožbo, ampak po vsej verjetnosti tudi za vse nadaljnje pripravljalne vloge, pritožbe in predujme za različne izvedence. Pri tem gre v večini primerov za kar "konkretni" poseg v tožnikov proračun. 

Profimedia

Naslednji učinek vložene tožbe je povezan s časom in s psihofizičnimi napori. Tožeča stranka mora zdaj računati, da bo morala del svojega časa porabiti za posvetovanja s svojim pravnikom oziroma odvetnikom, ter za udeležbo na sodnih obravnavah. 

Nezanemarljiv je tudi učinek na dobro počutje. Drži sicer, da se nekateri ljudje radi pravdajo in da vložene tožbe pri njih morda povzročijo celo ugodno – endorfinsko - reakcijo, a podatki in izkušnje kažejo, da so taki vendarle v manjšini. 

In potem je tudi še znatno povečano tveganje za dolgotrajno porušene medsebojne odnose s toženo stranko in verjetno tudi z njenimi sorodniki in prijatelji. Redki so namreč tisti ljudje, ki lahko na pravdanje gledajo hladnokrvno in profesionalno. Pri večini so vpletene negativne emocije, jeza, sovraštvo, zamere ipd. .

Če vzamemo vse to v zakup, si lahko že precej lažje odgovorimo na vprašanje, ali je sprožitev sodnega postopka zaradi neke storjene krivice, res prava pot? Čas, ki nam je odmerjen za tuzemsko življenje, je namreč omejen, kajne? Mar ni bolj smiselno, da ga namesto za pestovanje negativnih emocij zoper domnevnega sovraga raje porabimo za kompromise, druženje z najdražjimi, za prijetne trenutke, potovanja ipd. In se v primeru spora s sorodnikom ali sosedom raje odločimo, denimo za mediacijo ali za bolj diplomatsko držo? 

Sporočilo filma Vojna zakoncev Rose je natančno tako. In je v bistvu svarilno. Pazite, da vas brezglava jeza in konfliktnost po kakšnem naključju ne bi zapeljala v pekel. No, pravzaprav tu niti ne moremo več govoriti o naključju. 

Mag. Boštjan J. Turk              

dezurni@styria-media.si