Kolizej – edina stavba romantičnega historizma
|
Zgodovina. Arhitekt
Josef Benedikt
Withalm je na polovici 19. stoletja mestnim oblastem predlagal gradnjo
večnamenskega objekta, ki bi Ljubljančane rešil nadležne cesarske vojske, saj so morali, kadar je
prečkala mesto, zanjo skrbeti. Leta 1845 so položili temeljni kamen za Kolizej, zgradili pa so ga
leta 1847. Prve večje prenove so bile leta 1905. Leta 1993 ga je skupščina občine Ljubljana
razglasila za spomenik naravne in kulturne dediščine, leta 2004 pa je postal last podjetja Kolizej,
katerega lastnik je Jože Anderlič.
|
Nejasnosti novega zakona
"Če bo študija potrdila, da je objekt v tako slabem stanju, da se ga ne da obnoviti z običajnimi sredstvi, potem bomo v skladu z 31. členom zakona o varstvu kulturne dediščine vključili ministrstvo za kulturo, ki bo moralo odločiti, ali je Kolizej možno rušiti in pri tem zahtevati nadomestni ukrep," je povedal Peskar. "Če bo študija pokazala, da ni v tako slabem stanju, pa je zadeva bolj vprašljiva in bomo morali presoditi, kakšne so možnosti za obnovo," je še dodal.
Nasprotno pa Uroš Grilc, načelnik Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL), meni, da zakon "ne glede na izpolnjevanje navedenega pogoja predvideva, da se dovoli odstranitev spomenika, če se pobudniku s kulturnovarstvenim soglasjem naloži izvedbo izravnalnega ukrepa, ta
Za zabavo nižje vrste – Peter Krečič, ravnatelj Arhitekturnega muzeja Ljubljana
|
Kakšna je danes vrednost Kolizeja?
|
Kolikšna bi lahko bila odškodnina in katere izravnalne ukrepe bi naložili investitorju, Peskar ni vedel povedati, saj je zakon povsem nov in bi šlo za prvi primer take prakse. Tudi Grilc pravi, da bo zanimivo videti, kako bo zakon v tem delu "uresničljiv ali neuresničljiv v praksi".
Po Peskarjevih besedah so sklep komisije poslali tako na MOL kot tudi investitorju (KID). Na MOL ga uradno še niso prejeli, prav tako ne na KID, in bodo zadevo komentirali ta teden. Čakamo tudi na odgovore ministrstva za kulturo.
Mnenja so deljena
"Določba zakona, ki govori o odškodnini ali izravnalnih ukrepih, se mi zdi popolnoma nesprejemljiva, saj je vrednost kulturne dobrine neprecenljivo visoka," meni Leo Šešerko, filozof in član prve slovenske vlade. Pravi, da bi morali proti tej določbi sprožiti ustavno tožbo.
"Zdi se mi tudi smešno, da bi študija pokazala, da je objekt v preslabem stanju za obnovo z običajnimi sredstvi. Z današnjimi tehničnimi sredstvi ni ob primerni investiciji noben poseben problem, da se statično slab objekt utrdi," pravi Šešerko. Meni še, da je Jože Anderlič (lastnik KID) naredil vse, da bi Kolizej čim prej propadel.
Peter Krečič, ravnatelj Arhitekturnega muzeja Ljubljana, se s tem ne strinja: "Izjemno politično voljo in ogromno denarja bi moral imeti nekdo, da bi Kolizej saniral, obnovil in ohranil takega, kot je. In to za nekaj, za kar se postavlja vprašanje, ali si to sploh zasluži." Po njegovem mnenju je bil Kolizej v prvih letih obstoja prostor za zabave nižje vrste in se v njem ni dogajalo nič takega, kar bi upravičevalo napore za njegovo obnovo.
Dvomi tudi o arhitekturni vrednosti Kolizeja: "Kdor trdi, da gre za veliko dragocenost, nima argumentov. Detajli govorijo o vse prej kot ambicioznem objektu in arhitektura se kaže kar najskromneje."