Slovenija > Komentarji in kolumne
22 ogledov

Ko junaki grozijo z odstopom

Šolstvo je tako kot praktično cela država v primežu različnih interesov in ni ga junaka, ki bi stvari prijel naravnost za roge.

Matej Košir (Foto: Žurnal24) | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Če ministrica za šolstvo napove varčevalne ukrepe in v isti sapi doda, da bo odstopila, če bodo (dodatne) zahteve po rezanju stroškov tako visoke, da šolstvo ne bi moglo delovati, potem je bolje, da kar odstopi. V prvi vrsti, ker bi morala kot članica neke vlade videti širšo sliko in v drugi, ker iz njene napovedi izhaja, da je njena sposobnost vodenja resorja pogojena z višino sredstev iz proračuna. Poenostavljeno, vsak lahko vodi ministrstvo, če ima neomejena sredstva, ko pa je z manj potrebno ustvariti več, pa junaki poniknejo. Ministrica se je torej zadeve lotila povsem iz napačnega konca. Šolstvo je tako kot praktično cela država v primežu različnih interesov in ni ga junaka, ki bi stvari prijel tam, kjer bi jih moral. A kdo v tej državi ve koliko nas je stala devetletka? Koliko stroškov uvedbe še danes nosijo šole? Javni razpisi? Kdo opravlja nadzor nad izvajalci? Zakaj se občine pobijajo med seboj zaradi šolskih okolišev? In zakaj je nemogoče združevati šole, v katerih je premalo otrok? Vsaj nekaj odgovorov na ta vprašanja in ne bi varčevali pri učni pomoči in šolah v naravi.

Vsak mesec sem od mame ravnateljice slišal kakšno zgodbico kaj vse so ji ponujali, če bi pri njih naročila to ali drugo potrebščino, brušenje parketa, kurilno olje … Koliko denarja ponikne skozi ta vrata? Devetletka … Kot se še vedno zdi, smo z njo dobili večje, lepše in dražje prostore, ne pa vsebine. Samokritični učitelji tarnajo nad tem, da ni nobene vertikalne kontrole nad različnimi stopnjami izobraževanj. Še vedno se pritožujejo nad neusklajenostjo osnovne in srednjih šol. Nad  nejasnimi kriteriji, nad nejasnostjo namena testiranj, pri katerih se človek vpraša ali država testira otroke ali učitelje.

Varčevanje je po besedah ministrice bumerang dogovora s sindikati. Denar je pač nekje potrebno vzeti. Seveda, ker se tako sindikati kot država ukvarjata zgolj z vprašanjem, kaj je dobro ali slabo za učitelje. Nihče se pa ne vpraša, kaj je dobro za otroke. in to definitivno ni linearno zniževanje stroškov. Država bi dogovor s sindikati lahko izkoristila sebi v prid, če bi ga vzela kot povod za sistemsko reševanje težav. Ne da se ukvarja z učno pomočjo, bi morala nadaljevati z diferenciacijo. Ampak tokrat pri učiteljih. Imamo sposobne ne eni strani, ki bi jih morali stimulirati, imamo pa tudi ogromno nesposobnih in osebnostno povsem neprimernih ljudi za pedagoški poklic. Ravnatelji ne morejo narediti selekcije, ampak se prilagajajo sistemu, v katerem je za normalno delovanje potrebno goljufati z urami za polno obremenjenost, z urami za učno pomoč in tako naprej. Standarde namreč postavlja država, od tega koliko šol bomo imeli, do tega koliko in v kakšnih prostorih bodo sedeli otroci. Torej tudi o tem koliko učiteljev imamo. In če so ti, recimo jim standardi o stenah, logično povezani s standardi o vsebini, celo soodvisni, kar bi morali biti, potem sem sam kot oče z nekega drugega planeta. 

Ravno danes sem poslušal neko mamo, ki je bentila nad pritiski na njenega otroka, ki se v tretjem razredu praktično uči vse dneve. Razredničarko mu zamenjajo vsakih nekaj mesecev in vsaka ima v istem sistemu povsem drugačne zahteve. In povrhu vsega še ne zna odgovoriti zakaj, v čem je smisel nalaganja podatkov v mlade možgane, ki bi morali razvijati logične spretnosti in zakaj na sosednji šoli vsi otroci niso psihični bolniki kot je to primer v njenem primeru.  Kako lahko starši zaupajo takšnemu sistemu, ki v bistvu ni sistem, ampak je seštevek nekih individualnih prijemov. Seštevek različnih pedagoških delavcev, ki jih sindikati, država in ravnatelji vsi mečejo v isti koš. V nek sistem po sili.

Starši načeloma ne vemo kaj se dogaja v razredih, koliko znanja in predvsem kakšnega znanja vsrkajo mladi možgani. Večina ne ve kaj je diferenciacija, če se vrnemo k statistiki. Starše moti opisno ocenjevanje, ker ga ne razumejo. Najbolj pa jih motijo visoki stroški in težke torbe. Torej nekaj, kar spet nima veze z vsebino. In tako smo prišli do bistva. Da se dejansko vsi odmikamo od bistva, ki je prihodnost naših otrok. Ne stroški, ne varčevanje, ne stene, ne sindikati, ampak vsebina.

Komentarjev 3
  • mb 08:05 14.januar 2015.

    ti se pa res en tepec

  • Alcomp 06:29 14.januar 2015.

    Ali se jim res gre za te glasove na volitvah, da je to več vredno kot ureditev države. Naj začne rezat plače učiteljem, vsem, ki so nad minimalcem na minimalca, več si itak ne zaslužijo za polovični delovni čas in ...prikaži več 9 mesecev dela na leto. Kdor se s tem ne strinja naj gre pa drugam delat, kjer bo več zaslužil, nezaposlenih pedagogov je več kot zadosti za zavodu.

  • mirko 23:40 13.januar 2015.

    V srednji elektro tehnični šoli sem imel dvakrat več ur predavanja iz družboslovja, kot predavanja strokovnih predmetov elektro tehnike. Verjamem da je še slika danes podobna, kot je bila pri meni pred dvajsetimi leti. Kdo je za to kriv ? ...prikaži več Vsi. Eni bolj drugi manj. Tudi jaz, ker nisem bil takrat bolj glasen z kritikami.