Je pač tako, da znajo o sistemu, v katerem živimo, in kreativnih rešitvah za izhod iz krize več od poslancev povedati podpogodbeni delavci Luke Koper, ki razmišljajo o delavskih kooperativah in pravičnem deljenju dohodkov, brezdomci, ki premišljujejo o ljudskih kuhinjah za vse, brezposelni študenti, ki poskušajo graditi prehransko samooskrbo. Vsi tisti, ki so odrinjeni na družbeni rob, ki se vse bolj širi, medtem ko se politiki vedejo, kot da teh ljudi ni. Izobrazbi navkljub.
Drznost. V Sloveniji je izobrazba sicer pogosto psovka, češ, kaj teoretiki vedo o življenju. Mene bolj strašijo tisti, ki v imenu (neoliberalnih) teorij državo upravljajo tako, da pozabijo, da smo država ljudje. Tisti, ki ob napovedih nižanja davkov nikomur ne povedo, da to pomeni tudi manj zdravstvene oskrbe, manj brezplačnega šolstva in manj sociale.
Zgolj osupli smo lahko nad strašljivo enotnostjo konsenza med političnimi strankami, ki vse po vrsti ponujajo le zategovanje pasov. Naših. Situacija je huda; to je ljudem, ki ne morejo plačevati računov in ostajajo brez služb, še predobro jasno. A zdaj je čas za kreativne rešitve. In teh idej med politiki ni.
