“Te brošure (o vrednotenju nepremičnin, op. p.) verjetno nihče ne bo prebral do konca in mu je ni treba.” Tako je včeraj na brifingu za novinarje dejal generalni direktor Geodetske uprave RS (Gurs) Aleš Seliškar. Zakaj jih potem sploh potrebujemo v takšnem obsegu? Če je uporabnih deset strani od 40, potem je Gurs neracionalno zapravil 135 tisoč evrov od 180 tisočakov, ki jih je namenil za tisk in poštnino. Čeprav Seliškar trdi, da je enoletna zamuda pri pošiljanju obvestil o poskusni vrednosti nepremičnin nastala prav zaradi težav pri zagotavljanju denarja, pa je, če sodimo po načinu, kako evre zapravljajo, videti, da se iz proračunskih rezerv vse preveč preprosto stekajo na Gursov račun. Upajmo, da so druge milijone zapravili za tiste stvari, ki so bile potrebne – tako obsežne brošure več kot jasno niso bile.
Izkoristek. Kljub milijonski ceni pa bo Gursova baza podatkov v pomoč marsikateremu državnemu organu. Seliškar je dejal, da si bodo z njo lahko pomagali tudi pri statističnem uradu, ki bo s tem privarčeval kar nekaj davkoplačevalskih evrov. Mi pa opominjamo na uporabnost s strani davčne uprave (Durs). S križanjem baz (upajmo, da je to mogoče z že obstoječim informacijskim sistemom) je mogoče razkrinkati denimo morebitne oddajalce nepremičnin na črno. To bi za državo pomenilo več pobranih davščin, torej manjši minus v državni blagajni, kar pa prinaša manj pritiskov na državljane. Durs in Gurs, prosim, čim prej povežita baze.
16
ogledov
Luč na koncu Gursovega predora
Kljub porabljenim 16 milijonom bi lahko bila Gursova baza za državno blagajno zelo donosna.
