Slovenija > Komentarji in kolumne
178 ogledov

Oprostite, meni se na britof ne mudi!

Črni julij na slovenskih cestah. Le nekaj dni zatem, ko so se pristojni kitili s priznanjem Evropskega sveta za varnost prometa, v katerem nas potrepljajo za naš napredek glede varnosti v prometu, šok. Vozniki in voznice, čas je, da bi predse nastavili ogledalo in da bi se zgledovali po državah, kjer je na cestah opaziti tudi rikše, ne pa avte za nekaj deset tisočakov.


barbara barbič | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
V 16-tih dneh je na slovenskih cestah ugasnilo kar 21 življenj, lani v enakem obdobju tri. Ljudi takšne vrste novic silno vznemirijo. Če se mene vpraša, še veliko premalo!

Sem ena izmed tako imenovanih dnevnih migrantov, dnevno z avtomobilom naredim tudi 150 kilometrov in več. Ja, seveda, na teh svojih dnevnih poteh se velikorat razjezim na državo in pristojne, ki ne zakrpajo lukenj na cestah, ki ne poskrbijo za več avtocestnih kilometrov, ki ne poskrbijo za večjo varnost na cestah. Strinjam se, ob zadnjih dogodkih bi se morali vrstiti krizni sestanki, pristojni bi morali prekinjati dopuste in predstaviti ukrepe, ki jih bodo potegnili v smeri večje varnosti.

Po drugi strani pa, dragi moji sovozniki in sovoznice, ko sedemo za volan, smo sami. Z nami za volanom ni države, ni ministrstva, ni agencije! Tisti dan, ko je slovensko javnost razburila huda nesreča na primorski avtocesti, sem se ob šestih zjutraj peljala proti Ljubljani. Kos poti opravim po avtocesti, kos po regionalni. Na slednji se je za mano znašel voznik belega BMW-ja, ki je dvakrat za las ušel hudemu trku; najprej se je odločil prehitevati na popolnoma nepreglednem delu, prehiteval je takorekoč v ovinek, le nekaj kilometrov zatem se je za prehitevanje odločil na sicer ravnejšem odseku, vendar v "škarje". Nasproti vozečega je moral opaziti. Trku se je izognil za las.

Kam se mu je mudilo? V službo? V porodnišnico? Okej, to bi še nekako razumela, vendar izgledalo je, da se mu predvsem mudi na britof. In na britof se očitno mudi številnim slovenskim voznikom in voznicam.

Kdo je kralj?

Številni, ki to berete, ste gotovo kdaj opazovali prometno kulturo v drugje po svetu; v Italiji, Turčiji, arabskih, azijskih, morda tudi ameriških državah. Medtem ko so Italijani predvsem glasni, ko so Turki brez vozniških izpitov (sami so mi povedali, da jih kakih 40 odstotkov ne opravi testov), ko so Arabci (vsaj tam, kjer sem sama potovala) nestrpni, človek pravo prometno nirvano doživi v Aziji. Takšne so vsaj moje izkušnje.

Ne, ne govorim o prometnih kaosih, zamaških, glasnem hupanju, brez katerih ne gre v milijonskih azijskih mestih. Govorim o odnosu, ki ga imajo do šibkejših v prometu. Do pešcev, do kolesarjev, do motoristov, do tako imenovanih tuk-tukarjev ali rikšarjev.

Ho Chi Minh City | Avtor: Barbara Barbič Barbara Barbič
Preden sem pred leti odpotovala v Vietnam, so me nekateri prijatelji iz Slovenije, ki so tam že bili, opozorili na promet v Ho Chi Minh Cityju, nekdanjem Saigonu.  Ko sem odgovarjala, da sem že doživela promet v Aziji, so sledili samo prizanesljivi nasmeški. Imeli so prav! Tudi če je popotnik že doživel azijski promet, je tisti tam še za nekaj stopenj hujši.

Skozi mesto se valijo reke motorčkov, na katerih hkrati sedijo tudi štirje, pet potnikov, skratka cele družine, ali pa s seboj prevažajo kletke za prašiče, kokoši, gradbeni material in podobno. Semaforjev praktično ne upoštevajo. Prvi dan v tem azijskem milijonskem mestu sem za prečkanje cest potrebovala skoraj pol ure.

Nisem niti opazila, da sem bila ob enem takšnem poskusu prava tarča posmeha gruče mladenk, ki so prizanesljivo in ljubkimi nasmehi opazovale moje početje. Pristopile so k meni in me podučile, da je pri njih pešec kralj. “ Saj bodo pazili nate, daj, pridi! ” Sprva še precej negotovo, vendar opogumljena z njihovim zgledom, sem prečkala cesto ne glede na to, da ta ni bila prazna oziroma da so se v mojo smer vozili številni motorčki. Vsi so pravočasno ustavili. Pešec je kralj. Šibkejši je kralj.

Ho Chi Minh City | Avtor: Barbara Barbič Barbara Barbič

Ho Chi Minh City | Avtor: Barbara Barbič Barbara Barbič

Se vam to zdi, dragi moji slovenski vozniki in voznice znanstvena fantastika? Verjamem … Pri nas je pač kralj tisti, ki ima dražjo mašino in več konjev. In ni je države, ministrstva, agencije, ki bo skrbela za našo varnost namesto – v prvi vrsti – nas samih. Za premik v naših glavah smo odgovorni le mi. In če se vam mudi na britof, oprostite, meni se ne! In prepričana sem, da veliki večini uporabnikov slovenskih cest tudi ne! Zato ne čakajte(mo), da bo država in ministrstvo in agencija naredila tisti premik v glavi namesto vas(nas)!

barbara.barbic@zurnal24.si

Komentarjev 1
  • Xerxes 23:16 21.julij 2015.

    Spoštovana ga Barbič, ves celoten komentar me spominja na kup nametanega in narezanega sadja. Nekaj, kar tako, samo da je. Ko se boste prvič peljala z avtom po Ljubljani, boste lahko opazila kolesarje, ki s polno hitrostjo ne da bi ...prikaži več pogledali vozijo skozi križišče in to iz napačne strani, pešce ki sploh ne pogledajo ko stopijo na cesto, matere ki ne glede na rdečo luč na semaforju z otroki ali vozički prečkajo cesto... Vse to opazim vsak dan in nekajkrat na kratki poti skozi mesto. Varnost v prometu ni zgolj represija nad vozniki, ampak spoštovanje predpisov vseh udeležencev. Žal je zaradi finančnih razlogov vsa represija usmerjena zgolj na prekoračitve hitrosti in voznike. Kamionarjem in avtobusarjem si policija ne upa nič, saj bodo drugače takoj blokieali ceste, pešci pa so očitno jedro volilne baze.Za varnost se najbolj poskrbi tako, da vsak pazi nase in na svoja dejanja, ne pa da zgolj obsoja druge in v drugih išče napake.Površnost vašega pisanja žal tako prehaja š