V tem pogovoru je mogoče prepoznati del izkrivljenega odnosa države in državljanov do odgovorne mobilnosti. Ubiranje bližnjic, ki ne vodijo nikamor. Razen v še hujše probleme.
Potemkinove vasi zelene mobilnosti
Kaj si želi povprečni slovenski voznik, če ga danes anketirate med točenjem na bencinski postaji? Poceni in varno vožnjo brez zastojev, seveda. Brez dostopne mobilnosti si ni mogoče predstavljati današnjega, niti jutrišnjega sveta. In Robert Golob želi ostati na oblasti do leta 2030. V tem času se v Evropi obeta revolucija glede mobilnosti stotine milijonov ljudi. Če pa pogledate načrte nove slovenske koalicije, bomo na vlaku sprememb očitno sedeli v zadnjem živinskem vagonu.
Slovenska realnost leta 2022 je namreč takšna: če po svetovni "Giro" promociji danes z brezemisijskim avtom obiščete Soško dolino kot "vrhunsko zeleno destinacijo," ki jo je že pred korono obiskalo po 300.000 ljudi na leto, boste v celotni dolini od Tolmina do Bovca naleteli na vsega deset (10!) javnih priključnih mest za električno polnjenje (vir: Plug Share). Pri tem vas čakajo najmanj štirje medsebojno izključujoči načini plačevanja za energijo. Eden od priključkov je celo CCS za 50 kW "ultrahitro polnjenje," ki to ni, a stoji znotraj ograjenega dvorišča privatnega podjetja. To je po izteku delovnega časa in čez vikend zaklenjeno …
Slovencem, ki capljamo daleč zadaj z registracijami novodobnih vozil, se nam zdi takšno stanje morda še smešno in trenutno vzdržno, tujim obiskovalcem s teslami in ID-ji, ki so se odločili pri nas pustiti dragoceni prosti čas in veliko denarja, pa prav gotovo ne. In Posočje ni najbolj zakoten del naše države.
Naj nam bo všeč ali ne, mobilnost se na evropskem nivoju spreminja z vse hitrejšimi koraki, kriza z energenti spremembe spravlja v dir. Leto 2030 je meja, ko boste v Evropi izredno težko še kupili nov avto na bencin, kaj šele dizel. Današnje cene za liter "fosilca" se nam bodo takrat zdele smešne. To je natančno čez dva načrtovana Golobova mandata. Pospešeno vlaganje v hrbtenično omrežje, v polnilno infrastrukturo in v pravično spodbujanje drugačnih potovalnih navad bi moralo biti v naslednjem obdobju torej vitalnega pomena in na vrhu koalicijskih obljub. Od tega je odvisna mobilnost ljudi in delovanje posameznih panog. Pa razvoj zdravja in narave tudi.
Koalicijski program so očitno pisali ljudje, ki nimajo prav veliko stika s slovenskim podeželjem in njegovimi logističnimi posebnostmi. Spadajo verjetno med tisto polovico državljanov, ki žive v mestnem okolju, najverjetneje Ljubljani. V prestolnici se da preživeti le s kolesom, mesečno karto in naročnino na car-sharing, drugje pač ne! Čez osem let bo to še kako očitno.
Kje so šele zaveze, kako konkretno pomagati slovenski avtoindustriji pri prilagajanju na način, ki bi jo skupaj s šolskim sistemom uvrstil med globalne zmagovalce tranzicije.
Uničena življenja volivcev, izgubljene milijarde
Drugo področje, kjer je se država še naprej dela slepo in gluho, je problematika cestne varnosti. Pa je še kako pomembna, saj Slovenija zaradi neposrednih ali posrednih stroškov prometnih nesreč vsako leto izgubi skoraj tri odstotke BDP. Tri odstotke! Za vso obrambo s plačami vojakov vred dajemo en odstotek BDP. Za Levico tako zlovešči boxerji (katerih nakup je pred leti začela leva vlada!) so v primerjavi z izgubljenimi milijardami drobiž. Prometna varnost v nasprotju z oklepniki ni našla mesta v koalicijski pogodbi, niti po očitnem hudem zdrsu v zadnjih dveh letih in nedoseganju zastavljenih ciljev.
Tretjino najhujših tragedij povzročijo pijani vozniki. Alkoholne ključavnice, ki so eden ključnih ukrepov iz načrta Evropske komisije v boju proti najbolj nevarnim povratnikom, je obljubljal že Vrtovčev pred-predhodnik, pa jih še nismo dočakali. Pa kaj bi se čudili v državi, kjer se državni sekretar med nabiranjem dobrodelnih prispevkov nabit kot mina vozi med ostalimi ljudmi, vse kar se zgodi, pa je njegova degradacija v poslanca. Kdor pije in vozi, je še vedno junak. Vozniško mu država tako ali tako vrne skoraj še preden se strezni.
Ena od idealnih priložnosti, da bi se stvari na področju cestne varnosti zastavile na novo, je desetletni nacionalni načrt prometne varnosti, ki ga mora država še letos sprejeti za naslednje obdobje 2023-2032. O njem nismo slišali še ničesar, nobenih evalvacij, pobud in vključevanja širše strokovne javnosti, kaj šele, da bi bil vsaj z eno besedo omenjen v pogodb.
Upravljati državo ni mačji kašelj. Še posebej, če te vsaj malo vodijo interesi splošnega in enakopravnega družbenega razvoja, ne pa le interesi najglasnejših stricev iz ozadja. Lep primer je bivši minister za infrastrukturo in njegov odnos do cestnega prometa. Resor je dobil po sili razmer in ne kot strokovnjak. Zato je za javnost raje speljal skozi nekaj všečnih projektov, kot je elektronska vinjeta, delno poenotenje in pocenitev vozovnic v javnem prometu ali pa stroškovno popolnoma neupravičen odsek podravske tretje osi, kjer - glej zlomka - velika večina županov prihaja iz istega političnega gnezda.
V zmrzovalniku pa je minister pustil cel kup prav tako pomembnih, a za politične točke manj všečnih in za poslovne partnerje nedobičkonosnih okostnjakov. Zmrzovalnik bo očitno na polno obratoval še naprej. A enkrat bo treba zatisniti nos in ga odpreti. Dlje kot bo trajalo, bolj bo smrdelo.
Nova ministra, notranja Tatjana Bobnar in infrastrukturni Bojan Kumer, sta sicer v prvih nastopih napovedala, da se ne bojita izzivov in se zavedata ključnih težav. Njuna težava pa je, da nista politika. Precej bolj pomembno bo, kaj porečejo strankarski preračunljivci, ki so ju tja postavili. Jima bodo kmalu porezali krila?
Če vam še vedno ni jasno zakaj so državljani tako množično volili Goloba namesto Janše, naj vas razsvetlim. Zaradi odnosa do državljanov, volilcev. Zato, ker je prejšnja vlada delala v korist le nekaterih (svojih) namesto večine državljanov. Zato ker je… ...prikaži več prejšnja vlada govorila eno, delala drugo. Ker so žalili tiste, ki mislijo, čutijo, želijo živeti drugače. Ker so mislili, da lahko delajo kar hočejo, da so nad vsemi ostalimi in zakoni zanje ne veljajo.
Zakaj je to prva koalicijska pogodba v zgodovini države s katero se tako podrobno ukvarjamo? Človek bi mislil, da so njena določila zavezujoča za vse državljane.
Google zdaj plačuje od 99 do 140 dolarjev na uro za spletno delo od doma. Moja zadnja plača je znašala 18.537 $ od tega lahkega in preprostega dela. To je neverjetno in dobički so neverjetni. ........>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝐂𝐚𝐬𝐡𝐝𝐨𝐰.𝐂𝐨𝐦