Nekateri izmed tistih, ki se odločijo za to, da življenjske poti ne bodo nadaljevali skupaj, krizo prebrodijo razumno, pokončno in s čim manjšo žrtvijo za otroke. A po mojih izkušnjah iz prakse so takšni žal v manjšini. Večina je čustveno nezrelih do te mere, da začnejo na situacijo gledati iz zornega kota ega in užaljenosti.
Eden izmed glavnih indikatorjev emocionalne zrelosti je, kako se partnerja lotita pravnega dela razveze. Razumna partnerja se bosta najverjetneje odločila za sporazumni dogovor o razdelitvi skupnega premoženja, prav tako bosta poskrbela za to, da bodo njuni otroci še naprej deležni čustvene podpore in topline obeh staršev. Tisti emocionalno nezreli pa bodo hiteli v pravne bitke, v dokazovanje svojega prav in v pranje umazanega perila.
Kako se deli skupno premoženje?
Najpogostejši kamen spotike sprtih partnerjev je delež na skupnem premoženju. Eden od njih je prepričan, da ima pravico do večjega deleža, ker prejema višje dohodke, ker ima visokošolsko izobrazbo, ker ima podjetje, drugi se s tem ne strinja, ker je prepričan, da je postoril več za gospodinjstvo in da je bolje skrbel za otroke. Tu so še različna vlaganja, darila sorodnikov, problemi z nevpisom enega od zakoncev kot skupnega lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo ipd.
Zato je najprej dobro poznati ključ, po katerem se deli skupno premoženje. Pri delitvi skupnega premoženja se sicer šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju se ne upošteva.
V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.
Od skupnega premoženja je treba ločiti posebno premoženje vsakega od zakoncev. Do tega drugi zakonec nima načelno nobenih pravic, razen če je v tako premoženje vlagal ali kako drugače skrbel zanj. Sicer pa velja, da je posebno premoženje vsakega od zakoncev tisto, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze (je takrat že imel svoje lastno stanovanje), ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze (denimo v obliki dediščine ali darila).
V primeru, če pa zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, pa se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini njegove terjatve in o njenem zavarovanju.
Če zakonec recimo vlaga svoj prispevek v gospodarsko družbo ali v drugo pravno osebo ali v podjetje samostojnega podjetnika, ki predstavlja posebno premoženje drugega zakonca, zakonca s pogodbo določita obliko udeležbe zakonca, ki vlaga svoj prispevek.
Kar zadeva skupne obveznosti zakoncev – to so tiste, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine, velja, da zanje odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju.
Zakonec lahko sicer od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.
Nečedne poslovne prakse
Pri razvezah, ki spominjajo na pranje umazanega perila, pa se pogosto pojavljajo nečedne poslovne prakse. Ena izmed takih je, da eden od partnerjev ni iskren glede premoženja, ki ga ima, tako, da ga denimo skriva v tujini. Tu se pojavlja vprašanje, ali ima država sploh kakšne vzvode, da pride do takega premoženja?
V primeru, če gre recimo za denarna sredstva na bančnih računih v tujini, obstajajo glede tega kar učinkoviti vzvodi. FURS namreč vse podatke o finančnih računih bank in hranilnic, ki jih imajo slovenski rezidenti v tujini, prejema avtomatično na podlagi izmenjave informacij.
Gre za kar 120 držav, zato je skrivanje premoženja na tujih računih precej oteženo. FURS pridobi tudi podatke o stanju na računu ali o vrednosti računa. V primeru kateregakoli depozitnega računa (poslovni, čekovni, varčevalni račun ipd.) prejme tudi podatek o skupnem bruto znesku obresti, vplačanih in pripisanih na finančni račun med koledarskim letom.
Prav tako niso povsem osamljeni primeri, pri katerih eden od partnerjev, za katerega je splošno znano, da je služil dobro, trdi, da ob razvezi nima nobenega premoženja. Tu je položaj zahtevnejši, saj je uspeh pri iskanju premoženja v večini primerov odvisen od spretnosti in vztrajnosti oškodovanega partnerja. Priporočljivo je, da se v take postopke pritegne pravnika ali odvetnika, včasih tudi detektiva.
Pravni strokovnjaki, še posebej tisti, ki se ukvarjajo s finančnim in davčnim pravom, imajo namreč precej znanja glede zakonitega oziroma nezakonitega razpolaganja s premoženjem (denimo s pranjem denarja), medtem ko imajo detektivi precej pooblastil in tudi izkušenj pri iskanju skritega premoženja (lahko denimo vpogledajo v podatke glede zaposlitve, glede lastništva premičnin in nepremičnin, glede finančnega premoženja (denimo vrednostnih papirjev), glede lastništva podjetij doma in v tujini ipd.).
Je komunikacija prek elektronske pošte lahko dokaz?
Naj ob koncu navedem še en zanimiv primer. Eden od zakoncev uradno ni prejemal nobenih dohodkov, dobival je celo socialno podporo. Ko so se odnosi med njima poslabšali, sta zakonca komunicirala le še preko WhatsAppa in elektronske pošte.
V trenutku arogance se je eden od njiju pohvalil, da ima 250.000 evrov gotovine, za katero nihče ne ve. Pojavilo se je vprašanje, ali lahko izigrani partner elektronsko pošto in WhatsApp sporočila uporabi tudi kot argument oziroma kot dokaz pri delitvi skupnega premoženja?
Odgovor je da, a tak argument vseeno ni dovolj trden, ne predstavlja namreč ustreznega dokaza, ki bi potrdil, da tako premoženje dejansko tudi obstaja. V pravdi je namreč uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, v skladu s katerim lahko sodišče samo odloči, katere dokaze bo upoštevalo, katerih pa ne. Partner bo denimo lahko trdil, da se je samo šalil, da je "nakladal" ipd. Ne da bi tovrstno premoženje dejansko "našli" (denimo s pomočjo detektiva), je zelo vprašljivo, da si bo stranka lahko pomagala s tako komunikacijo.
Mag. Boštjan J. Turk
