Slovenija > Komentarji in kolumne
79 ogledov

Še zadnjič pobožala nacionalni ego

Tina Maze Žurnal24 main
Kako je Tina Maze s pomočjo zelo "neslovenske" lastnosti Slovencem dala veliko razlogov za slavje in veselje.

David Buovski  | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol
Zavrtimo čas za leto dni nazaj. 6. januarja 2016 je Peter Prevc osvojil zlatega orla za zmago na novoletni turneji. Slovenija je pospešeno konzumirala vse podrobnosti okrog prestižnega tekmovanja v našem "nacionalnem športu", za alpsko smučanje si nihče ni vzel preveč časa.

Letošnja novoletna turneja se je končala v petek (Slovenec Jurij Tepeš je celo vodil po prvi seriji), toda zdi se, da je že utonila v pozabo. V soboto je na sceno namreč še zadnjič v tekmovalni karieri stopila Tina Maze in iz sobe (oziroma medijskega prostora) posrkala ves kisik.

S športom sem tako ali drugače povezan že celotno življenje in zavedam se, da imamo pri nas zelo specifičen pogled na športne dosežke. Dovolj je pogledati že na seznam prejemnikov nagrade za športnika leta, ki jo je v večini primerov pobral nekdo, ki je svojo obrt prakticiral na snegu.

Se še spomnite, kako so mnogi gledali prenose teka na smučeh ob uspehih Petre Majdič ? Kdaj ste nazadnje gledali tek na smučeh? Najbrž v Sočiju. Gledali ste ga tedaj, ko je Slovenija v njem zmagovala. Enako je pri skokih. Letos je bilo v Bischofshofnu vsaj desetkrat manj Slovencev kot lani.

Ne gre za ljubezen do športa kot takega, pa naj gre za skoke, tek na smučeh ali alpsko smučanje. Gre za ljubezen do zmag. Slovenija ljubi zimske športe, ker v njih zmaguje. Ker v njih premaguje Nemce, Italijane, Francoze in še nekatere narode, ki jim v drugih, globalno razširjenih športih, ne more parirati zaradi majhnega števila prebivalstva.

In kdo je večkrat pobožal slovenski nacionalni ego kot Tina Maze? Nihče. V svetovnem pokalu je dosegla 26 zmag (na večni lestvici alpskih smučarjev in smučark je s tem na 24. mestu), z olimpijskih iger je prinesla kopico srebra in zlata, okitila se je z naslovom svetovne prvakinje. Po njenih nastopih je Zdravljica slovenska srca polnila s ponosom. Pogled na slovensko zastavo, dvignjeno nad nemško, avstrijsko ali italijansko, je dvigoval samozavest.

Tina Maze je vrhunska športnica, ki bi s svojimi sposobnostmi najbrž lahko blestela v različnih panogah. V svoji zlati dobi je bila vrhunsko fizično pripravljena, psihično stabilna in sposobna unovčiti vsak delček fantastičnega občutka za drsenje po snegu in zavoje, s katerim se je rodila in ga nato razvila. Tina je svoje sposobnosti aplicirala na alpsko smučanje in zadela v polno. Lastnost, ki se meni zdi ključna za njen uspeh (in ki bi ji pomagala v vsakem individualnem športu), pa se skriva v njenem karakterju. V njenem pogosto kritiziranem in problematičnem karakterju.

Korošica se je v določenem trenutku svoje kariere odločila, da bo stvari delala po svoje. Za to je morala porušiti številne mostove in požreti številne žalitve. Ustanovitev lastne ekipe, za povrh še s tujim trenerjem, je bila za mnoge preveč. Bodimo iskreni, če bi imela Tina slovenskega trenerja (in obenem tesnega življenjskega sopotnika), ne pa nekega zgovornega in za slovenski okus pogosto preveč neposrednega Italijana (ki sicer odlično govori slovensko), bi ji bila marsikatera kritika prihranjena.

Andrea Massi | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Povsem razumem, da lahko z lastno ekipo v smučarskem svetovnem pokalu preživi le peščica najuspešnejših, ki so to s sponzorsko pomočjo sposobni financirati. Vsi ostali potrebujejo matične zveze, saj za svoje udejstvovanje niso zmožni pridobiti zadostnih sredstev na trgu. Niti v Sloveniji, kjer predvsem velika državna podjetja brez težav odvežejo mošnjiček za "junake zime". A Tine Maze usoda zveze ali njenih sotekmovalk ni skrbela. Skrbela jo je izpolnitev njenega potenciala in storila je vse, da bi si ustvarila pogoje za uspeh. In rezultati so pokazali, da se je odločila pravilno. Cilj profesionalnega športnika so pač zmage in do njih je prišla na svoj način.

Veliko se je govorilo o denarju. Tudi sam sem zaradi širšega konteksta kdaj zmajeval z glavo, ker se zavedam, da imajo odlični smučarji v Sloveniji v primerjavi s praktično vsemi ostalimi državami priviligiran status, da je zanje bolje poskrbljeno kot drugje in tako mi je pogosto vzniknila misel: " Pa kaj bi ta ženska še rada? " A po svoje Tino razumem tudi na tem področju. Prvič zato, ker je šlo v športnih okvirjih za drobiž. SZS je za ekipo Team to aMaze letno namenila približno šestkrat manj, kot Fiorentina plača Josipu Iličiću za igranje nogometa (še en pokazatelj majhnosti smučanja v primerjavi z največjimi športi). Drugič zato, ker je Tina kot kopica ostalih vrhunskih športnikov uvidela, da mnogi z njenim imenom dobro služijo, sama pa nima takšnih pogojev, ki bi ji omogočali idealen razvoj. Tretjič pa zato, ker je Mazejeva človek, ki izstopa, ki se težko podreja sistemu in avtoriteti ter tako želi kontrolirati lastno (finančno) usodo.

Pri tem je Mazejevi pomagala zelo "neslovenska" lastnost, ki jo je, vsaj meni se zdi tako, razvila v poznejših letih svoje kariere. Tini je vseeno, kaj si o njej mislijo drugi. Seveda nihče ni povsem imun na mnenje okolice, a nekateri se s tem spopadajo lažje kot ostali. Predvsem v zadnjih letih sem ob Tininih medijskih nastopih zaznal neko brezbrižnost , ki se mi je, moram priznati, zdela simpatična. Uvidela je, da, ne glede na vse, nikoli ne bo utišala vseh kritikov in da bo s tem treba živeti. Hudiča, če nekateri pravijo, da Leo Messi, Cristiano Ronaldo ali LeBron James " nimajo pojma ", potem je to jasen signal, da vseh pač nikoli ne moreš zadovoljiti.

Zdi se mi, da je Tina z leti dobila trdo kožo. Šla je na nož. Na določeni točki se je odločila, da bo zase in za svoje bližnje pridobila kar največ in se pri tem ne bo ozirala na javno mnenje. Skoraj dve leti trajajoče nategovanje slovenske javnosti z odločitvijo o koncu kariere je izkoristila za
promocijo različnih izdelkov z njenim imenom, vmes je pridobila izobrazbo in se pripravila na življenje po smučanju. Zavedala se je, da ji po oznanitvi konca kariere ne bo odprtih toliko vrat, da jo ne bodo tako trepljali po ramah kot do sedaj. Situacijo je obrnila v svoj prid.

športnik leta | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Zaplet pred Zlato lisico je bil prav tipičen za njeno samostojno športno pot. Je poskus zaslužka (s strani Team to aMaze) s poslovilno tekmo nekaj običajnega? Niti ne. A prav tako ni normalno objavljanje zasebne poslovne korespodence v medijih (s strani SZS). Tina je še enkrat več želela iztržiti maksimum. Seveda si ni želela, da bi to vrglo senco na njeno slovo, a v dneh pred Zlato lisico najbrž ni izgubila niti minute spanca zaradi tega. Odšla je z aplavzom in pokloni navijačev, politikov, estradnikov in funkcionarjev, v zgodovini pa bodo ostali zapisani njeni uspehi. In vedela je, da bo tako.

Osebno ji želim veliko zdravja, sreče in uspehov na življenjski poti. Hvaležen sem ji za klike in material za občasno zanimive članke. Nisem smučarski navdušenec in veliko njenih uspehov, ki mi jih ni bilo treba spremljati po službeni dolžnosti, sem zamudil. Toda če danes pomislim na smučanje, je moja prva asociacija - Tina Maze. To o njej, vsaj zame, pove veliko.

Prvi na vasi

Ne morem si pomagati, da na koncu ne bi navrgel še odstavek ali dva (ali tri), ki se neposredno sicer ne dotikata Mazejeve, a pojasnjujeta njen status v naši državici. Naj služita kot razmislek za vrednotenje športnih uspehov.

Že po matematični logiki je precej težje (in zato precej bolj pohvale vredno) vzgojiti vrhunsko ekipo kot enega vrhunskega športnika. Za vrhunsko ekipo pač potrebuješ več vrhunskih posameznikov, ki usklajeno delujejo za skupni interes. Pripeljati enega igralca do vrhunskega nivoja je v ekipnem športu šele začetek, pri individualnem športu pa je to že dovolj za končni produkt. Tako bo Slovenija vedno lahko zmagovala v individualnih, precej težje pa v množičnih, globalnih, najpopularnejših športih. Slaviti uspehe v manj razširjenih športih je lastnost mentalitete, ki bi jo lahko strnili v besedni zvezi " biti prvi na vasi " (v smislu, da je bolj pomembno biti na vrhu v manj zahtevni kot pa blizu vrha v bolj zahtevni konkurenci).

Pri nas se redki vprašajo, v kakšni panogi je nekdo postal del elite, koliko ljudi se ukvarja s tem športom, kakšna je konkurenca, kakšen je globalen domet določenih dosežkov. In tega sem že navajen. Tako nisem bil preveč presenečen, ko je nagrado za najboljšega mladega športnika Slovenije leta 2016 pobrala (sicer odlična) plezalka namesto fanta, ki je nosilec igre enega največjih evropskih košarkarskih klubov (in najbrž največje športne znamke na svetu) in bo v prihodnosti bržkone igral opazno vlogo v ligi NBA. Košarko igra ogromno ljudi in biti najboljši mladi igralec v Evropi je nekaj neverjetnega, a Luka Dončić pač ni svetovni ali olimpijski prvak, okrog vratu mu niso dali zlate medalje in ob njegovem uspehu ni zaigrala Zdravljica. Ni pobožal slovenskega nacionalnega ega tako kot junaki zime, čeprav je stopil na največji oder v drugem najbolj razširjenem športu na svetu. Če ne bo boljši kot Stephen Curry ali LeBron James njegovega časa, pač ne bo takšen "junak" kot Tina Maze ali Peter Prevc ali Janja Garnbret (tudi Goran Dragić je za večino Slovencev najbrž inferioren v primerjavi z Mazejevo, čeprav mu Miami Heat na leto plača 15 milijonov dolarjev). Dončić ne bo najboljši za svoje rojake, čeprav bo za svoj status pod košarkarskim soncem moral preseči na milijone ljudi, ki so se borili za enake stvari kot on. In to ni prav. Prvo merilo športnih uspehom je namreč - konkurenca.

Kljub vsemu medijskemu pompu in velikim besedam se je treba zavedati, da sobotni veleslalom za Zlato lisico ni bil prav hudo množična športna prireditev. Ciljna arena je bila dobro zapolnjena, ob progi pa ni bilo prav veliko duš. V slovenski nogometni ligi je bilo v letošnji jeseni kar nekaj
srečanj Maribora bolje obiskanih kot omenjena smučarska tekma (ne gre le za derbi z Olimpijo). Pa se nogomet igra praktično vsak teden, Zlata lisica pa pride na vrsto enkrat na 12 mesecev. Tudi o tem velja razmišljati, ko govorimo o "nacionalnih športih" in slovenskih športnih junakih.

Komentarjev 13
  • Zmago 07:44 09.januar 2017.

    Mutav ti je otac, bre !!In v katerem stavku ga dajem v nič ??? Tipično za mutavog !

  • Zmago 07:41 09.januar 2017.

    Stari (jugo izraz) ti ne ločiš kaj je slovenski državljan in kaj slovenec. Posamezne ekipe so pa multikulti. "Ajde stari" nemaš 3 pike.Seveda da gre za "lovu stari" pa nikjer ne pišejo, kako so igralci požrešni, etc.....

  • Gigiiinjo 23:07 08.januar 2017.

    ''Mislim da gre za kasto pritlehnežev, ko na vsakem koraku hočejo pohodit vse kar dviguje nacionalni ponos.''nevem ali si ti mutav ali kaj. poglej si tvoje zgornje komentarje kako v nič daješ našega Luko. to ni isto da ...prikaži več hočeš pohodit nacionalni ponos? gospod pritlehneš