Ukrepi dveh hitrosti

Ko se je ministrski zbor v luči rebalansa pred meseci lotil iskanja prihrankov, je na veliko obljubljal, da bo javna uprava najprej varčevala pri sebi – to je pri materialnih stroških po ministrstvih. Kako je zdaj s tem, pravzaprav natančno ne vemo. Koliko manj je šlo recimo za papir, pa tonerje in kulije ni jasno. Ne vemo niti, ali je šlo kaj manj za nakupe novih avtomobilov in koliko manj naši državni uradniki v resnici letijo na ne tako nujna srečanja in sestanke v tujino. Da bi šlo manj za nove mobilne telefone, je vlada razpis res da „popravila“. A je zdaj napisan tako, da imamo v državi le enega ponudnika, ki ustreza tem pogojem – državni Telekom. Da bi v bodoče šlo manj za najbolj potratna naročila v državi – to je informacijsko tehnologijo pa naj bi poskrbela kar druga državna firma Pošta Slovenije, je prejšnji četrtek odločila vlada. Kako bodo poštarji postali IT strokovnjaki? Hm, ne vem.

Matematika. Da ni velike vneme pri tem – da bi javno upravo res hitro naredili – poceni, pa kaže počasnost, s katero se vlada loteva vprašanja, koliko poslovnih prostorov res potrebuje državni aparat. Na eni strani je čez noč korigirala več kot 40 zakonov pod skupnim geslom – nujno varčevanje. V treh mesecih pa očitno ni našla uslužbenca, ki bi uspel narediti analizo (ki bi jo ministri podprli!), kako 35 tisoč državnih uslužbencev najbolj optimalno razporediti v okoli pol milijona kvadratnih metrov državnih pisarn, sejnih sob in arhivov ter tako odpraviti stroške za najemnine in lizinge. Še vedno bi vsak uslužbenec delal na 15 kvadratih, v proračunu pa bi ostalo 30 milijonov evrov.

Komentar se navezuje na članek Razkošje državne uprave.