V zaodrju lepega obnašanja se namreč vselej izvajajo določeni povsem matematični procesi. Osebi, ki stopata v poslovno razmerje si seveda želita nekaj pridobiti druga od druge. Zaslužek, delo, storitve, izkušnje, napredovanje, status, ugled, vpliv ipd. To je povsem normalno.
Človek je namreč po svojem ustroju interesno bitje, ki je zaradi golega preživetja nagnjen k pridobivanju tega ali onega. Koliko in na kakšen način, pa je seveda odvisno od človeka do človeka, pri čemer pomembno vlogo igrajo predvsem vrednote, značaj in družinska vzgoja.
Po drugi strani pa ima zelo velik vpliv na poslovno uspešnost posameznika sposobnost socializacije. Kako se znajde v družbi, kako komunicira, kako kulturen je, kakšno izrazoslovje uporablja, kako se oblači ipd.
Tudi to, kako prodoren, trdoživ in vztrajen je. V poslovnem svetu namreč mrgoli razno raznih spornih profilov – v teh "logih" se namreč nadpovprečno pogosto pojavljajo pohlepneži, "zvitorepci", nezanesljivi in nesposobni ljudje, ljudje s hudo načetimi moralnimi vrednotami, tudi psihopati.
Zato je skoraj enako kot hladnokrvna kalkulacija glede tega, kaj lahko nekje pridobimo in kaj izgubimo, pomembno to, da se naučimo osnovnih pravil poslovne komunikacije, ki ne vključuje le primernega izrazoslovja, bontona in estetske "prezence", ampak tudi to, da se postavimo zase, ko naletimo na nekoga, ki je nakazal, da si denimo želi nekoliko "tršega" pogajanja glede določenega posla.
Slovenci še ne dosegajo evropskih standardov bontona
V naši deželici v številnih branžah še vedno kraljuje prepričanje, da sta kulturna komunikacija, zanesljivost in bonton tako rekoč nepotrebna. Itak se vse vrti okrog denarja in interesov, so prepričani.
Tako je denimo v številnih obrtniških poklicih. Serviser kurilnih peči, ki mu nikoli ne zmanjka dela, si misli, da lahko nekoga, ki je jezen, ker ga je naokrog prinesel, ker ni prišel na lokacijo ob dogovorjeni uri, brez posledic pošlje v tri krasne. Njegov matematični izračun namreč izkazuje, da si lahko privošči jezno in nezadovoljno stranko, saj mu posla navkljub temu še nekaj časa ne bo zmanjkalo.
Ni pa še toliko pameten, da bi v kalkulacijo vključil še dodatno spremenljivko: reputacijo namreč. Slovenija je majhna država, kjer se slab glas, podobno kot dober, zelo hitro razširi v deveto vas, kar pomeni, da bo slej ko prej obveljal za nezanesljivega, neprijaznega in neresnega. To pa bo po povsem enaki matematični logiki slej ko prej rezultiralo v upadu strank. Te bodo namreč izračunale, da imajo še vedno raje nekoga, na katerega se lahko zanesejo, kot pa nekoga, ki slovi kot velik mojster, če pa ne vedo, ali se bo kdaj sploh prikazal pri njih.
Tako enostavno gredo te reči.
Problem nekomunikacije
Kot virus se je v Sloveniji razširila tudi nemarna navada, da številni posamezniki v poslovnih procesih na telefonske pozive ali elektronsko pošto sploh ne odgovarjajo, ali pa odgovarjajo z nedopustno zamudo.
Mimogrede – v razvitih državah je uveljavljena uzanca, da, če se odgovora na prejeto poslovno sporočilo ne pošlje v 48 urah od njegovega prejema, se to šteje za znak slabe poslovne kulture. Podjetja, ki se poslužujejo teh praks pa obveljajo za nezanesljiva in poslovno neperspektivna.
Da na Zahodu veliko dajo na to pravilo, sem občutil že, ko sem še kot študent delal za britansko multinacionalko Reuters TV. S predstavniki podjetja sem komuniciral tako, da sem jim predlagal, da bi za njih posnel kakšno novico iz Slovenije. Prijetno me je presenetilo, da so odgovorili prav na vsak moj predlog, tudi če jih ta ni zanimal. Pa sem bil tedaj le neznani študent iz neznane državice, oni pa največja televizijska agencija na svetu.
Po drugi strani je v Sloveniji v številnih poslovnih okoljih uveljavljena uzanca, v skladu s katero velja, da če nekdo na nekoga naslovi nek predlog ali ponudbo in nanj ni odgovora, to pomeni, da slednjega ta ne zanima. Izjema je, če sta podjetij med seboj že v stalnem poslovnem odnosu.
Očitno je, da predstavniki podjetij v takih primerih "izračunajo", da jim neodzivnost ne bo povzročila nobene poslovne ali finančne škode. A se motijo. Na dolgi rok bodo namreč obveljala za tista, ki ne spoštujejo osnovnega kodeksa poslovne komunikacije. Vsaj tisti nekoliko zahtevnejši ali morda bolje kvalificirani posamezniki z njimi nikoli več ne bodo želeli imeti nobenega opravka. In tudi tu se bo slab glas razširil v deveto vas.
Primitivizem, neokusne šale, nemogoč stil oblačenja
Verjamem, da je v naši deželici že marsikdo naletel na kakšnega direktorja ali drugače visoko rangiranega posameznika, ki ga je presenetil z neprijetnimi potezami, kot so pretirana uporaba kletvic pri opisovanju poslovnih procesov, prekinjanje med govorom, pretirano glasno izražanje, bedasti vici, vrtanje po nosu ipd. Verjetno si je domišljal, da ima pravico do tovrstnega primitivizma že zaradi svojega visokega položaja.
Češ, če želite imeti od mene posel ali zaposlitev, boste pač sprejeli tudi ta (beden) del moje osebnosti. A tudi ta kalkulacija ima še posebej v urbanih okoljih nadvse kratek rok trajanja. Ljudje namreč tudi zaradi interneta, kjer spoznavajo mednarodne trende bontona in obnašanja enako pričakujejo tudi od lokalnih "šerifov" in mogočnežev.
In še glede oblačenja. Če se odpraviš na poslovni sestanek v Italijo (pri čemer sploh ni nujno, da ta poteka na univerzi, ali v prostorih mednarodne korporacije, lahko poteka tudi kje drugje) je bolje, da se kar obrneš, če boš sredi poti ugotovil, da si oblečen v kavbojke ali v karirasto srajco, saj boš pri gostiteljih že ob prvem stiku izgubil znaten "kapital". Rek "obleka naredi človeka" namreč pri naših zahodnih sosedih jemljejo sila resno, ustrezno oblačenje namreč izkazuje nujno spoštovanje do sogovornika.
Pa pri nas? Kriteriji glede oblačenja so žal še vedno postavljeni sramotno nizko, izjema so mednarodne korporacije, kjer kodeks oblačenja jemljejo skoraj tako resno kot kodeks katerekoli druge poslovne komunikacije.
Mag. Boštjan J. Turk
Itak, da ne, saj nas je samo še ene 8 avtohtonih Slovencev v državi, ostalo so pa ožuljeni turki in uvoz z juga Balkana!!