Ljudje pridejo v cerkev le še takrat, ko so v hudi stiski

Razmere v državi so slabe, gospodarstvo životari. Vi ste vsak dan v stiku z ljudmi. Kako je to čutiti tudi med njimi?
Ljudje so v stiski. Ampak kriza ni le materialna, je tudi duhovna. Ljudje ugotavljajo, da so nekaj naredili narobe s svojim življenjem, da očitno ne živijo v pravi smeri. Ta kriza je lahko tudi sredstvo, da uredijo sebe, da začnejo razmišljati o odnosih in razmerjih. Treba je najprej spremeniti stvari v glavi, potem bomo tudi razumeli, zakaj je treba zategniti pas.

Zdi se, da med ljudmi vlada apatija, kriza vrednot.
Absolutno. Začarala nas je tehnika: računalniki, roboti, mobilniki. Od tega so ljudje dobesedno zaslepljeni. Ljudje so pozabili na osnovni pomen bivanja. Gospodarska kriza je samo nadaljevanje moralne krize.

Družba torej postaja vse bolj potrošniška.
Drži. Ko sem šel včasih v trgovino, je bil tam ene vrste kruh, jogurt in olje. Zdaj imaš tam nešteto vrst kruha, jogurtov in jabolk, potem ti poskušajo prodati še bioizdelke in človek ne ve, kaj bi izbral. Ljudje so od tega potrošniškega živžava tako prevzeti, da ni več nobene zmernosti. Ogromno nakupijo, potem pa gre velik del te hrane v smeti. Morali bi se vprašati, ali gredo po nakupih, ker nekaj potrebujejo, ali zato, da zapravljajo.

Tudi za Cerkev bi težko rekli, da ni materialistična. Kako gledate na finančno stanje mariborske nadškofije?
Ljudje vedo, da župniki v to nismo bili vpleteni. Mi sploh nismo vedeli, kako ta zadeva funkcionira. Mi operiramo z ofrom, ki ga dobimo. Ljudi bolj kot to, kaj se dogaja v Mariboru, zanima početje njihovega župnika. Najbolj so občutljivi, če vidijo, da gre duhovniku za materialnost. Preprosto pravilo je, da duhovnik ne sme imeti najboljšega avtomobila v svoji fari. Če gre duhovniku samo za denar, ljudje hitro zaprejo pipo.

Se v teh časih ljudje bolj zatekajo k Bogu ali manj?
Ob nedeljah v cerkev prihaja le okoli 20 odstotkov vernikov. Kot da mora ljudi nekaj udariti po riti, da se zavedo, da niso sami sebi namen in da nekomu dolgujejo življenje.

Zakaj je tistih, ki hodijo v cerkev, vedno manj?
Ker mislijo, da ne potrebujejo Boga. Ljudje so si našli nadomestke. Zdi se, kot da moči vere ne znajo poiskati. Družba se razkraja. Žal ljudje pridejo v cerkev le takrat, ko so v hudi stiski, ko jim recimo nekdo umre, sicer pa nimajo časa. Kot da jim Bog le krpa težave, ko nekaj škripa v življenju.

Imate kakšne posebne prijeme, kako ljudi prepričati, da bi spet začeli hoditi v cerkev?
Gre za pristop, da človeka začutiš, ko je v stiski. K njemu moraš pristopiti kot brat in prijatelj. Če tako pristopiš, je neki uspeh, tudi če klopi niso polne. Če pa bi s prižnice samo bobnel in grmel, češ, glejte, kakšni ste, zadela vas bo božja kazen, bi ljudi le odbil.

Se kriza pozna tudi v nabirkah duhovnikov?
Ja, v pušico pade manj kot običajno. Tudi 20 odstotkov manj. Če ljudje nimajo službe, seveda ne morejo dati.

Kakšno mnenje ste imeli o družinskem zakoniku?
Popolnoma jasno je, kakšno mnenje imam kot uradni predstavnik Cerkve, ker imamo svoj nauk. Vendar je zmotno mišljenje, da Cerkev homoseksualce obsoja. Cerkev obsoja greh. Tudi ljudem ne gre v njihov koncept razmišljanja, da bi recimo istospolni posvajali otroke.

Rekli ste, da Cerkev ne obsoja homoseksualcev, ampak greh. Kaj je v tem zakoniku tako grešnega, da se je Cerkev tako angažirala?
Ni se angažirala Cerkev, laiki so se. Škofje in župniki niso lepili plakatov. Je pa res nekaj točk v tem zakoniku takšnih, da je treba ljudi razumeti, ker ga niso sprejeli. Si predstavljate, da bi šli duhovniki na prižnico in rekli: dragi farani, podprite ta zakonik. Povem vam, da bi nas nagnali, kmečki punt bi nam naredili. Jaz poskušam razumeti tudi ljudi, ki imajo drugačna nagnjenja. Malo za šalo vam bom eno prigodo povedal. Nekoč sem srečal neko lepo žensko in me je vprašala, ali sem župnik. Sem rekel ja. Ona pa je dejala, da je lezbijka. Sem rekel: ja, krasno, midva sva za skupaj, ker ne bova nikoli grešila. (smeh)

Večkrat ste dejali, da ste proti odpravi celibata v Cerkvi. Zakaj?
Mnogi duhovniki imajo velike težave, da se držijo celibata. Jaz jih nimam. Poznam veliko žensk. Lepe so, pametne, z veseljem se z njimi pogovarjam. Vendar če se igraš, lahko iz flirtanja hitro nastanejo čustva. In potem imaš obveznosti, treba se je ukvarjati s čustvi. Na drugi strani pa imaš kopico ljudi, ki imajo resne težave v družini, z otroki, službo. Duhovniki potrebujemo svoj mir za meditacijo in molitev, da lahko tem ljudem pomagamo. In če bi se ta čas ukvarjal z ženskami, bi se ravnovesje v meni hitro porušilo. Starejši ko sem, bolj logično je, da brez celibata duhovniki ne moremo normalno funkcionirati. Pomislite, kako bi bilo, če bi imel ženo. Kako bi me gledala, ko bi ji rekel, da sem z neko mlado gospodično v kavarni sedel eno uro in pol ter se z njo pogovarjal. Kako bi ji pojasnil, da sva samo debatirala o duhovnih zadevah.

Ampak najbrž se tudi vi kdaj znajdete v skušnjavi. Kako se ji uprete?
Skušnjave ima vsak. Postaviti si je treba meje. Mi ne dvorimo, ne flirtamo, kvečjemu lahko daš kakšen kompliment. Lahko ti je ženska všeč, ampak ne iščeš poti, kako bi k njej pristopil. To zna biti največji problem.

Imeli ste svojo TV oddajo, pogosto se pojavljate v rumenem tisku. Za župnika to ni običajno. Kaj pravijo na to vaši nadrejeni?
Sem javna osebnost. Mediji me pokažejo, ko sem v družbi. Cerkev je zelo tolerantna ustanova, tudi to razume. Vsi smo ljudje. Hvala bogu, da lahko v družbi kaj povem. Drugače bi bilo, če bi trdil, da ni Boga. Takrat pa bi me poklicali na zagovor. Ali pa če bi s kakšno blondinko hodil objet, pa bi se to pojavilo kje 
v časopisu.

Veljate za liberalnejšega duhovnika. Kako na to gledajo verniki in kako kolegi duhovniki?
Nauk lahko narediš tako, da ga človek sliši na primeren način ali pa ga na trdo primeš, ga zmerjaš in odbiješ. Meni je blizu ideja, da ljudi zbližujem, da v sebi odkrivajo dobroto in se znajo med sabo povezovati. Če so duhovniki zaslepljeni in prevzeti nad sabo, jih ta ošabnost ali sla po oblasti prej ali slej odnese. To velja tudi za gospodarstvenike in politike. Jaz imam prijatelje tako med levimi kot desnimi. Nekateri so po srcu zelo skromni, a navzven delujejo drugače. Na drugi strani imamo politike, ki jih ni videti ali slišati, so pa bolestno ambiciozni. Taki tipi ljudi so najbolj nevarni v vsakem segmentu družbe. Če taki ljudje dobijo vzvode, je groza.

Pravite, da se razumete z desnimi in levimi. Ste še član Kučanovega Foruma 21?
Forum 21 ni politično društvo. Mnogi nam poskušajo pripisati, da smo kot neki italijanski mafijski klan, ki obvladuje vse v državi, pa nič od tega ni res. Včasih naredimo kako predavanje in to je to. Če na koncu skupaj popijemo kavo, to ni tajna akcija, da bi koga rušili ali nastavljali. Zelo me jezi, ker se določenim bivšim politikom pripisuje megalomanska moč. To sploh ni res.

Kdo vam je bliže, Zoran Janković ali Janez Janša?
Oba poznam. Janšo že od prej, a ga bolj redko vidim, pogosteje pa videvam Jankovića. Oba imata velike sposobnosti in talente. Oba sta dobra voditelja, znata nagovoriti ljudi. Je pa zanimivo, da ob njiju ljudje niso indiferentni. Ali so za ali so proti. Zanimivo je, da ta dva človeka obdaja skupina ljudi, ki jima sledijo z dušo in telesom. Najbrž se onadva med sabo bolje razumeta, kot si mi mislimo. Problem pa je, da nekateri uživajo, če se prepirata.

Pa kdaj politiko nesete v cerkev?
Ne. Še nikoli v življenju je nisem. S prižnice nikoli ne govorim, kdo je dober, kdo zanič. Tega greha nimam. Tega ne počnem niti zasebno.

Tudi z gospodarstveniki ste v dobrih odnosih. Vam to pomaga pri vašem delu?
Gotovo pomaga. Ampak nikoli ne prosim nič zase. Včasih, ko je treba komu pomagati, se dogovorimo za srečanje. Te ljudi poznam še od prej, preden so postali ministri ali direktorji. Seveda nekomu ne bom pokazal hrbta, ko zasede položaj. Pa ni važno, iz katere stranke je.

Kaj pa je običajno tema pogovorov, ki jih imate s politiki?
Ljudje na položajih so včasih na hudih preizkušnjah, ker morajo v nekem trenutku sprejeti neko odločitev. Ta je lahko pozitivna, lahko pa se izkaže, da je katastrofalna. In so v stiski. Tudi zaradi zmerjanja in kritiziranja so nekateri psihično povoženi. O tem se pogovarjamo, ne o političnih skrivnostih.
(Mimo prikoraka mlada gospodična in se ozre za njo.) Vidite, sem jo pogledal. Lepo dekle pogledaš. Vendar ne razmišljaš, kako jo zapeljati. (smeh)

Kaj duhovniki sporočate vernikom pred veliko nočjo?
Glavno sporočilo velike noči je, da je Kristus vstal. Da gre za zmago življenja nad smrtjo, zmago luči nad temo. Da je vstajenje smisel življenja. Velika noč je praznik vseh praznikov, iz tega izvira naše krščanstvo. Na veliki petek je Kristus za nas trpel in umrl. Tudi mi umremo, življenje pa nam naprti ogromno bremen. Da bi ta bremena lažje sprejemali, se je treba zavedati, da po velikem petku pride velika noč. Da bomo po smrti vsi vstali. Danes manjka hrepenenje po večnosti.

Vendar za mnoge velika noč pomeni le kulinarične presežke ...
Ja, jaz jim pravim častilci svete šunke. Vedno več jih je. Ampak bistvena za veliko noč je priprava: postni čas, molitev, odpovedovanje. Ko je šel včasih ata k spovedi, je to vedela tudi živina, ne samo žena in otroci. Ata je molil pokoro in to je čutila vsa družina. Tista hrana je bila samo dopolnitev praznovanja.