Po slovenskih mestih vse več avtohtonih slovenskih čebel, kar seveda ni pomembno le zaradi medenja. Čebele oprašujejo drevesa in vrtove, skrb za njih pa izboljšuje tudi kakovost življenja.
Urbani čebelar Peter Pečenko v Šiški.
"Na podeželju prevladujejo kmetijske monokulture, kar pomeni, da imajo te čebele lahko samo eno vrsto paše. Travnike pa tako in tako spomladi takoj pokosijo, še preden začnejo cveteti,kar pomeni, da travniške paše ponavadi sploh ni. Potem so tukaj poljščine. Če je to ogroščica je to samo to in nimajo kaj velike izbire. Tukaj v Ljubljani imajo na razplogajo polno rož, dreves. Samo poglejte naokrog," je dejal.
Kakovostnejši od podeželskega medu
In zaradi tega je mestni med pogosto celo kakovostnejši od medu, ki ga pridelajo na podeželju, čeprav je v mestih težje pridelati sortni med: "Ta med je najbolj kvaliteten zato, ker je najmanj obremenjen s pesticidi. Če v Ljubljani kdo nekaj posiplje s pesticidi, so čebele tako pametne, da tja ne gredo in zaradi velike izbire pač gredo drugam.Tukaj v Kosezah imajo čebele veliko drugega na voljo in ne bodo šle tja, ker vedo, da jih bo to ugonobilo. Na vasi, kjer prevladujejo monikulture, nimajo izbire, cvetni prah pa je treba nabrati, saj brez njega ne bodo vzgojile zalege," življenje mestnih čebel opiše naš sogovornik.
Čebeljo pot, v katero so združeni ljubljanski urbani čebelarji, povezuje 31 članov
Za ogled njegovih panjev se je bilo treba odpravit na ljubljanske strehe - najprej nad Kino Šiška: "V Ljubljani imamo Čebeljo pot, za katero se je mestna občina še prav posebej angažirala, sam sem del te čebelje poti na Kinu Šiška, kjer združujejo kulturo in skrb za naravo," pravi Pečenko.
Na strehi bloka v Kosezah, kjer tudi stanuje, stoji še osem njegovihg panjev, na svoj balkon pa je naš sogovornik postavil pitalnik, kar je v teh vročih dneh še posebej pomembno: "Sicer jim je tak pitalnik postavil še sosed, ko je videl, da so žejne. To vodo prinesejo gor in jo po majhnih kapljicah porazporedijo po panju, s tem ventilirajo in hladijo panj," nam ob lepem razgledu na Rožnik in Toško Čelo, na vrhu enega od terasastih blokov v Kosezah, pripoveduje Peter.
"Letijo do Rožnika, kjer je največ kostanja, med, ki ga naberejo v Kosezah, pa je glavnem lipa. Jaz ne pobiram sproti, ampak poberem na koncu in dobim med, ki se mu reče ljubljanski gozdni med," dodaja.
V Kosezah imam osem panjev, na Kinu Šiška dva, štirje so še v Rožni dolini. Medu je veliko, vendar ga ne prodajam. Kar predelam razdelim med družino in prijatelje.
Zaradi suše letos bolj slaba paša
V tem času ljubljanske čebele nimajo redne paše, zato je pomoč čebelarja nujno potrebna in sicer obliki sladkorne razstopine, kot nadomeste letos sicer skromne naravne paše. Kot pravi Pečenko, bi brez teh dodatkov matice prenehati zalegati, čebelar pa s tem vpliva na številčno moč družin, ki za zimo potrebujejo zalogo.
Seveda so ga že pošteno popikale
In kaj pravega Ljubljančana pripravi do tega, da postane urbani čebelar?
Urbani čebelar Peter Pečenko v šiški.
vanda.levstik@zurnal24.si
V mestih se ne uporablja pesticidov, kot se jih uporablja na podeželju, pa v sadovnjakih, pa v...
Haha, mestni med boljši od podeželskega? Mestna voda boljša od podeželjske ? Zrak bolj čist kot v hribih.....hahahahaha !!!!!!!!!!!!
Saj čebelice same vedo, kje nabirat svojo hrano. So zelo občutljive in hitro podležejo, če jim kaj ne štima. Očitno je tukaj paša dobra. Sicer pa, saj čebelarji dobro poznajo svoje živalice in vedo, kako in kaj. Bravo!