Vulkanologinja Polona Kralj zatrjuje, da je do zadnjega večjega izbruha Katle, ki je tako kot Eyjafjallajokull podledeniški vulkan, prišlo leta 1918, aktivna pa je bila tudi leta 1955, ko je prišlo le do manjšega izbruha lave pod ledenikom.
"Katla trenutno ne kaže velike seizmične aktivnosti. Strah pred izbruhom temelji bolj na povratni dobi sto let kot pa na izbruhu njenega manjšega soseda," dodaja. V preteklosti sta Eyjafjallajokull in Katla že delovala istočasno.
Islandija je vroča točka in astenosfera – raztaljena kamninska masa, ki sega tudi do 2000 kilometrov globoko do stenosfere – je zelo blizu površja. Podobno je tudi na Havajih, Galapagosu in v parku Yellowstone. "Znanstveniki predvidevajo, da magma komunicira pod Islandijo, zato je možnost, da bi izbruh enega vulkana sprožil drugega, nekoliko večja," meni Kraljeva.
Zadnji izbruh ne pomeni nič pretresljivega. Prah in pepel se morata dvigniti do 45 tisoč metrov visoko, da lahko trajno vplivata na ohlajanje Zemlje. Tisto, kar je nižje, popada na tla. V severni Evropi bodo poletja malo hladnejša, kakega večjega klimatskega vpliva pa ni pričakovati, je prepričana Kraljeva.
Načini eksplozivnega izbruha:
- Magmatski način. Magma vsebuje veliko količino plinov, in ko se ta približa površju, plini ekspanzivno eksplodirajo in raztaljena kamninska masa fragmentira v vulkanski prah in pepel.
- Hidrovulkanski. Magma, ki vsebuje veliko količino plinov, pride blizu površja in tam naleti na vulkansko jezero, ledenik ali večjo količino vode. Pride do interakcije z zunanjo vodo in toplotna energija magme se pretvori v kinetično energijo, kar povzroči eksplozijo.
"Po zadnjih podatkih naj bi se večina od 50 kubičnih kilometrov ledenika nad Eyjafjallajokullom že razpršila, zunanje vode primanjkuje, tako da se način vulkanizma že spreminja," dodaja Kraljeva.
"Prišlo je do hidrovulkanske eksplozije, ki je ponesla prah do izjemnih višin, nato pa so nastopili ugodni vetrovi, ki so pepel ponesli nad Evropo," je dogajanje v zadnjem tednu opisala vulkanologinja.
Posledice izbruha?
Do padca temperature ozračja po besedah vulkanologinje pride le pri megaeksplozijah, kar pomeni, da mora biti izbruhanega okoli dva tisoč kubičnih kilometrov vulkanskega materiala. "Do tega je prišlo pred 75 tisoč leti in takrat naj bi se ozračje na celi Zemlji spremenilo za naslednjih tisoč let."
Drugi primer je izbruh Tambore leta 1815, ko naj bi bilo izbruhanega okoli sto kubičnih kilometrov vulkanskega materiala. "Tudi takrat se je naslednjih deset let na vsej Zemlji čutilo padec temperature (do ene stopinje Celzija)." Kot zanimivost lahko omenimo, da je v neposredni okolici Tambore, na Sumatri, podnebje postalo izjemno sušno, zaradi česar je otok tudi zajela vsesplošna lakota. Pirokratični tok je takrat ubil 10 tisoč ljudi, 35 tisoč jih je v naslednjih letih umrlo zaradi lakote, 38 tisoč pa naj bi se jih izselilo.
