Darko Krajnc spada med najmlajše predsedniške kandidate, čeprav ni politični zelenec. Kot študentski funkcionar je nanizal kar nekaj funkcij, politiki pa se lahko zahvali, da je spoznal svoji pravi sestri.
Glede na poplavo kandidatov je morda ta primerjava zdaj manj primerna, saj sam le nastopam s podporo stranke. Sem pa človek z življenjskimi izkušnjami – od malega sem odraščal v rejništvu, živim na vasi, študiral sem v mestu in si ta študij večinoma sam financiral, imam izkušnje s čakanjem pri zdravniku, na zavodu za brezposelne – izkušnje, ki jih verjetno marsikdo od drugih, predvsem največjih kandidatov, nima. Verjamem, da imam v tem smislu dovolj zaledja, da lahko rečem, da sem ljudski.
Kot rejenec izhajate iz socialno občutljivih razmer. Kako gledate na dohodek predsednika države? Bi bili zadovoljni z nižjim?
Mislim, da bi nekoliko nižji lahko bil, vendar je treba vedeti, da ima predsednik kot funkcionar veliko protokolarnih obveznosti. Tudi v zasebnem življenju ima dosti več stroškov kot nekdo, ki te funkcije nima, zato je ustrezna višina plače primerna. Kar se tiče drugih funkcionarjev, mislim, da tisti, ki resno in zavzeto opravljajo svoje delo, plačo pošteno zaslužijo. Preostali pač ne.
Imate kot mlad predsedniški kandidat rešeno stanovanjsko vprašanje?
Ne. Lahko bi sicer živel doma na vasi na Dražem Vrhu ali pri svoji partnerki v Prekmurju, v okolici Ljubljane in tam, kjer opravljam svoje delo, pa je to zelo težko. Bi pa dodal, da se v Sloveniji preveč omejujemo na to, da rešeno stanovanjsko vprašanje pomeni, da moraš biti lastnik nepremičnine. Mogoče bi morali bolj propagirati najemniška stanovanja, ker smo po lastniški statistiki v samem svetovnem vrhu.
Zavzemate se za gradnjo neprofitnih stanovanj, lažjo pot do prve zaposlitve … Lepo se sliši, kaj pa dejanski ukrepi?
Mislim, da so stvari, ki jih počne Stanovanjski sklad na področju nepremičnin, v določeni meri zgrešene. Ni prav, da se država ukvarja z gradnjo profitnih stanovanj, morala bi omogočati gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj, drugo pa naj prepusti trgu. Včasih imam občutek, da želi država celo služiti s tem. Tudi z varčevalno shemo ravno ne pomaga mladim, da bi lažje prišli do stanovanja, še vedno so tu ogromni krediti za ogromno obdobje, pogoji pa so ostri. Za zgled bi morali vzeti Avstrijo, kjer občina in država sodelujeta pri kreditiranju in gradnji neprofitnih stanovanj. Kdorkoli lahko vzame stanovanje v najem in ga prek najemnin v roku desetih let odplača.
Za sabo imate kar nekaj političnih funkcij. Katera je tista, ki vam je omogočala največji vpliv in kaj ste dejansko največ storili?
To so bile predvsem funkcije na ravni študentske organizacije, kjer sem kot minister za socialo in zdravstvo izvedel nekaj projektov, ki živijo še danes, recimo študentski mesec sociale. Bil sem prvi predsednik Študentske organizacije Slovenije, ki smo jo organizirali z ničle. Začeli smo z listom papirja in žigom ter brez prostorov, organizacijo pa pripeljali do tega, da je danes resen študentski sindikat. Na ravni SMS (Stranke mladih Slovenije) sem ponosen na akcijo za brezplačne vrtce, ki je že obrodila sadove, čeprav je vse še zelo daleč od tega, kar smo predlagali. Včasih se mi zdi smešno, ko pomislim, da je služba DZ ugotovila, kar smo mi v predlogu zakona navedli že pred enim letom, in sicer da so slovenski vrtci med najdražjimi v Evropi. Tudi obstanek protikorupcijske komisije štejem delno kot zaslugo SMS.
Slovenski vrtci naj bi bili tako dragi, ker naj bi bili med najbolj kakovostnimi v Evropi. Podobna ponudba bi tudi v tujini imela primerno ceno.
Ni res. Gre za posploševanje in delno zavajanje s strani države. V Sloveniji so vrtci dragi za starše, za državo pa so poceni. Takšno gledanje se navezuje na kadrovske normative, oziroma na to, koliko otrok pride na določen kader. V stranki smo rekli, da ne želimo zmanjšaja kakovosti na račun cene, nihče s strani države pa ni povedal, da nikjer v Evropi starši ne plačujejo zaposlenih v vrtcih in da v slovenskem sistemu izobraževanja od osnovne šole do fakultete država plačuje zaposlene v panogah, zato je skrajni čas, da prevzame tudi vrtce. Na to nelogičnost smo v SMS vseskozi opozarjali, vendar v javnosti o tem nihče ni govoril.
Bi spremenili svojo odločitev, če bi se zavzemali za nekaj, javno mnenje pa bi bilo naklonjeno drugačni rešitvi?
Če bi šlo za vprašanje vrednot, ne bi trmasto vztrajal proti mnenju državljanov. Predsednik ni tisti, ki določa, kaj so vrednote.
Ste kot rejenec kdaj razmišljali, da bi tudi sami nadaljevali s tradicijo?
V svojo družino bom najbrž vzel tudi kakega rejenca ali rejenko. Bo pa vse odvisno od drugih okoliščin. Treba je imeti čas za družino, verjamem pa, da ga bom enkrat v prihodnosti imel.
So starši glede na mladost podprli vašo kandidaturo ali so imeli določene pomisleke?
Seveda so bili pomisleki. Izhajam iz zelo skromne družine, zato se jim je najprej zdela moja kandidatura nekaj nezaslišanega, nikakor pa niso nasprotovali in me podpirajo. Konec koncev se lahko politiki zahvalim, da sem po 27 letih spoznal svoji sestri, ki sta me prepoznali na volilnem plakatu, ko sem kandidiral za poslanca v državnem zboru, čeprav smo vsa ta leta živeli le nekaj kilometrov narazen.
