Šikaniranje. “Nadrejene zaradi trpinčenja na delovnem mestu nisem prijavila, ker sem hotela naprej opravljati svoj poklic,” je svojo odločitev utemeljila žrtev dolgoletnega mobinga, ki je želela ostati anonimna. Je tipičen primer slovenske različice trpinčenja na delovnem mestu: visoko izobražena ženska, ki je točno vedela, kam in kako poslati prijavo, a se je vseeno raje odločila ostati tiho in zamenjati službo.
19 % Žrtve. Toliko zaposlenih je bilo v Sloveniji od leta 2002 do 2008 izpostavljenih trpinčenju na delovnem mestu. To je pokazala raziskava inštituta za medicino dela. 18 % Priče. Toliko je bilo prič nasilju na delovnem mestu. Raziskava je pokazala tudi, da je 1,5 odstotka zaposlenih trpinčenje doživljalo vsak dan ali večkrat na teden ter da so ženske precej pogosteje žrtve nasilja. 33 % Nadlegovalci – sodelavci. V raziskavi med zaposlenimi v vzgojno-izobraževalnih organizacijah, ki jo je izvedla Nataša Privošnik, je 33 odstotkov vprašanih odgovorilo, da nasilje izvajajo sodelavci, 27 odstotkov pa da nadrejeni – vodstveni delavec. Kar 22 odstotkov od 844 vprašanih doživlja nasilje več kot eno leto, 25 odstotkov pa več kot šest mesecev. 1 Inšpektorat za delo. Lani je registriral en primer trpinčenja na delovnem mestu, leta 2009 nobenega, leta 2008 pa pet primerov. 9. Tožilstvo. Letos je zaradi šikaniranja vložilo en obtožni akt, lani štiri, 2009 tri, leta 2008 pa enega.
Razlogi za center
“Ko se pojavi težava na delovnem mestu, se žrtev redkokdaj obrne po pomoč k osebi, ki je za to pristojna, na primer k sindikalnemu zaupniku,” pravi Darja Poljanec, direktorica zavoda Tarion. Kot psihoterapevtka ve, da so žrtve nasilja na delovnem mestu pomoč najprej iskale pri najbližjih in prijateljih ter v psihoterapiji. Tako so v zavodu dobili idejo za ustanovo, center, kamor bi žrtev preprosto poklicala oziroma bi zanjo poklical tisti, ki se mu je zaupala, center pa bi uskladil vse potrebno – od opozorila delodajalcu, naj preneha izvajati tovrstna dejanja, do prijave dejanja pristojnim institucijam, pomoči pri svetovanju o najetju odvetnika in podpore ob soočanju s sodelavci, pojasnjuje Poljančeva. Finančne konstrukcije še niso pripravili, so pa prepričani, da bi tim strokovnjakov intervencijskega centra financirali z denarjem iz zdravstvene blagajne, namenjenim za ljudi, ki zaradi mobinga koristijo bolniški dopust.
Zatika se pri birokraciji
Žrtve bodo tovrstno nasilje bolj prijavljale, ko bodo imele občutek, da se bodo s prijavo na pristojne institucije stvari resnično premaknile in da bodo deležne podpore. Zdaj se še vedno zatika pri birokraciji, obsojanju, predsodkih in stavku “Potrpi, bodi tiho, delaj, bo minilo”, opozarja Poljančeva.
Mobing “izumili” Švedi
Najdlje so prišli Švedi, od koder sicer prihaja tudi prvi raziskovalec mobinga. Ustanovili so center, ki menedžerjem nalaga ključno odgovornost za težave z zvezi nadlegovanjem. Švedska je ena od redkih držav, ki ima v zakonu dejansko opisane obveznosti delodajalcev – kakšen mora biti odnos do zaposlenih ter kako zagotoviti dobro psihološko in socialno delovno okolje ter spoštljivo
delovno klimo.
Miniintervju s Tanjo Urdih Lazar s kliničnega inštituta za medicino dela: Zakonodaja je v redu, ni preventive
Ali bi morali izboljšati zakonodajo, da bi ljudje bolj prijavljali nasilje na delovnem mestu?
Zakonodaja na tem področju je v redu. Praksa iz tujine kaže, da se veliko da narediti tudi brez posebnih zakonov ali s podobno zakonodajo, kot jo mi imamo.
Kaj nam potem manjka?
Večja finančna podpora programom za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu, več ozaveščanja, več podpornih mehanizmov in preventivnih programov za podjetja. Pogrešamo tudi civilno pobudo na tem področju.
Kaj bi bilo treba najprej storiti?
Ljudje predolgo trpijo in čakajo, da težava doseže mero, ko jo je mogoče reševati na sodišču, kjer pa je mobing zelo težko dokazati. Ljudje potrebujejo prvi naslov, kamor bi se čim prej obrnili po
podporo in nasvet.
