Tako, kot je zdaj, ne more več biti, ob razpravi o možnosti odcepitve kliničnega oddelka za revmatologijo ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra od matičnega zavoda opozarjajo v Društvu revmatikov Slovenije.
"Nam ni treba vedeti, kakšne težave ima UKC in kakšne naši revmatologi. Mi imamo pravico pričakovati in zahtevati spodobno zdravstveno oskrbo z modernimi in učinkovitimi metodami, humano naravnan ljudski odnos in spoštovanje nas, državljanov in davkoplačevalcev," so zapisali v javnem pismu.
"V zadnjih tednih se je v slovenskem prostoru razvnela strastna razprava o domnevni privatizaciji majhnega kliničnega oddelka UKC, o revmatologiji. Medijsko zanimiva je postala, ko je nekdo ugotovil, da bi to morda povzročilo razpad ugledne medicinske ustanove, ponosa naše medicine in vseh nas," ugotavljajo v društvu. Ob tem navajajo, da že leta opozarjajo na nesmiselno majhno število revmatologov v Sloveniji in da so v društvu že razmišljali celo o tem, da bi sami povabili tuje strokovnjake, ki bi delali v Sloveniji.
|
|
|
Zdravila so slabo dostopna. © iStockphoto |
Glede dolgih čakalnih dob v društvu opozarjajo, da so jih na kliniki s strogimi organizacijskimi prijemi in z veliko požrtvovalnosti znižali čakalno dobo na 30 dni, danes pa znašajo 270 dni. Po navedbah društva se je vmes spremenilo to, da so nekateri šli v pokoj. O trditvah ljubljanskih revmatologov, da vrste še podaljšujejo internistični bolniki, ki jih UKC pošilja k njim, pa menijo, da "če to drži, potem je to začelo ogrožati osnovne pogoje za normalno nudenje zdravstvenih storitev revmatikom in bi moral ukrepati UKC" .
Ambulante z neustrezno opremo
Ambulante in čakalnice so premajhne, še opozarjajo v društvu. Kot pišejo, dvomijo, da so za premajhne prostore čakalnic pred ambulantami in njihovo neustrezno opremo, ki ni primerna za osebe s prizadetimi sklepi, krivi revmatologi. "Bolniki večkrat nimajo kje sedeti, da ne omenimo posebnih dvižnih foteljev, ki so standard za tovrstne ambulante po Evropi," opozarjajo.
Opozarjajo še, da se kronični bolniki-revmatiki pogosteje kot drugi srečujejo s socialnimi problemi, ki so pogojeni s psihičnimi težavami, ki jih povzročajo trajno prisotne bolečine, napredujoča invalidnost in samoizločanje iz življenjskega okolja. "Še hujše je, ko se temu pridruži tudi nenehna grožnja izgube delovnega mesta ali degradacije v službi, kar je posledica ignorantskega odnosa delodajalcev, kadrovskih služb in celo centrov za usposabljanje delavcev," pišejo v društvu.
|
Farmakološko zdravljenje je običajno edina obravnava. © iStockphoto |
Kot nevzdržno označujejo to, da nimajo dostopa do psihiatra ali psihologa in ne do socialnega svetovalca, že dostop do delovnega terapevta je nekaj izjemno redkega. " Za nas je farmakološko zdravljenje žal edina obravnava," ugotavljajo. Ob tem pa opozarjajo, da za revmatske bolnike ohranjanje zdravja, ki vključuje nenapredovanje invalidnosti in zmanjševanje bolečine, z organizirano rehabilitacijo v zdraviliščih pomeni mnogo več kot za vse druge kronične bolnike in invalide. A so tega deležni le za dva tedna vsako drugo leto.
V svojem javnem pismu pa revmatski bolniki opozarjajo tudi na slabo dostopnost zdravil. Zelo obetajoče zdravilo zlasti za bolnike s smrtno nevarnimi revmatičnimi boleznimi je že od poletja na pozitivni listi, dostopno pa bo šele sredi naslednjega leta. "Kot da gre za problem odpadanja las in ne za zelo hude oblike sistemskih bolezni, ki dnevno prizadenejo hude bolečine in povzročajo gorje bolniku in njegovi družini," to dejstvo komentirajo v društvu.
