Slovenija
6639 ogledov

Raziskava je pokazala: 40 let smo vrgli stran

Miha Kovač Benjamin Kovač
Število tistih, ki ne berejo knjig, je praktično enaka kot leta 1973.

To, da številne težave na področju knjige niso izmišljene, je potrdila letošnja najnovejša raziskava bralne kulture in nakupovanja knjig Knjiga in bralci VI. Dolgoletni vodja programa Založniške akademije na Slovenskem knjižnem sejmu (SKS) Miha Kovač je spregovoril o raziskavi in opomnil, da se glede bralnih navad nismo premaknili že 40 let.

V sodelovanju z Andrejem Blatnikom, Samom Rugljem in Patricio Rupar ste ob podpori Javne agencije za knjigo RS letos poleti izvedli raziskavo bralne kulture in nakupovanja knjig v Sloveniji, ki je izšla tudi v knjižni obliki pod naslovom Knjiga in bralci VI (UMco). Katere so vaše ključne ugotovitve?

Pri tej raziskavi so zanimivi predvsem trije trendi. Prvi je, da je število tistih, ki ne berejo knjig, praktično enako tistemu iz leta 1973, ko je bila izvedena prva raziskava o bralnih navadah v Sloveniji. To pomeni, da se v dobrih 40 letih glede bralnih navad oziroma števila bralcev in nebralcev nismo nikamor premaknili. V času osamosvojitve smo sicer imeli obdobje, ko se je število bralcev dvignilo za nekaj odstotkov, nato pa je ponovno padlo. Ob tem velja opozoriti, da število bralcev resda upada v mnogih državah, ne pa povsod. Na Norveškem se je denimo od leta 1979 do danes število bralcev povečalo za 20 odstotkov in znaša okoli 90 odstotkov. Tam berejo praktično vsi. Na tej osnovi bi si upal reči, da smo dobrih 40 let kulturne in izobraževalne politike vrgli stran.

"Število tistih, ki ne berejo knjig, praktično enako tistemu iz leta 1973."

Slabo je tudi to, da se je v primerjavi z letom 2014 z 18 na 13 odstotkov zmanjšalo število rednih bralcev, med katere mi zelo permisivno štejemo tiste, ki preberejo več kot deset knjig na leto. Takšnih bralcev je v Sloveniji trikrat manj kot na Norveškem. Od leta 2014 do leta 2018 se je tudi število tistih, ki berejo tedensko, skrčilo s 44 na 38 odstotkov, število tistih, ki berejo nekajkrat na mesec ali redkeje, pa se je povečalo s 25 odstotkov na 30 odstotkov. Vse to dokazuje, da nismo izrazito bralska dežela.

Študenti | Avtor:

Zanimiv je še trend, da se v mlajši generaciji povečuje število tistih, ki berejo tudi v angleščini. Takšnih mladih je okoli 86 odstotkov. Da ne bo nesporazumov: sem pristaš dvojezičnosti, ker menim, da je pri tako majhnem narodu, kot smo mi, nujna, po drugi strani pa verjamem, da je dvojezičnost tudi s kognitivnega stališča prednost, saj to, da znaš misliti v dveh jezikih, bogati tvoje miselne sposobnosti v maternem jeziku. Slabo pa postane, če drugi jezik povozi prvega. In ni rečeno, da ne bo ob aktualnih bralnih trendih do tega tudi prišlo.

Če se naslonim na branje v angleščini. Slovenski bralci prevode svetovnih knjižnih uspešnic včasih dobijo z velikim časovnim zamikom in tako pogosto raje po spletu naročijo angleško različico določene knjige. To pa gre v škodo slovenskim založnikom...

Temu trendu smo v bolj izraziti obliki priča zadnje desetletje. Pred tem je lahko slovenska založba izdala mednarodno uspešnico tudi z enoletnim zamikom, pa se to ni poznalo v prodaji. Pa so že tedaj obstajale spletne knjigarne. Očitno so postali posamezniki v zadnjih letih tako vajeni nakupovanja in branja knjig v angleščini, da to dejansko ustvarja konkurenco knjigam, izdanim v slovenščini.

Ta konkurenca je sicer do določene mere nepremagljiva. Pred nekaj leti smo v Mladinski knjigi opazovali, kaj se dogaja s slovenskimi prevodi knjig nekaterih avtorjev, ki so bile na slovenskem trgu že poprej dostopne v angleščini. Ugotovili smo, da se pri nekaterih avtorjih, kot je John Green, prodaja angleških knjig ne ustavi, ko na trgu dobimo slovenski prevod. To pomeni, da določen delež ljudi enostavno raje bere v angleščini. Če se knjige v angleščini prodajajo v slovenskih knjigarnah, potem tudi ta dela po svoje pomagajo vzdrževati slovensko knjižno infrastrukturo, če pa jih ljudje naročajo po pošti, pomagajo vzdrževati samo pošto in seveda velike anglosaške knjigotržce.

V delu Knjiga in bralci VI ste objavili primerjavo med slovensko in norveško raziskavo bralnih navad. Lahko povzamete ključne ugotovitve?

Norveško sem vzel za primerjavo, ker smo približno v istem času začeli izvajati bralne raziskave in ker je Norveška glede tega bolj razvita kot mi. Verjamem namreč, da se je vedno dobro primerjati z boljšimi, ne s slabšimi. Na Norveškem denimo na prebivalca na leto kupijo deset knjig, pri nas dve, tudi v knjižnicah si izposodijo 20 odstotkov več knjig kot pri nas. To pomeni da lahko, vsaj teoretično, naš trg še zraste.

"Slovenci imamo doma v povprečju okoli 80 knjig, Norvežani pa okoli 250."

Razlike so tudi v številu knjig, ki jih imajo ljudje na domačih policah. Slovenci imamo doma v povprečju okoli 80 knjig, Norvežani pa okoli 250. Med državami, kjer imajo največje domače knjižnice, so še Estonija, Danska, Švedska, Izrael in Češka. Vse te države so tudi glede bralnih navad bolj razvite kot mi. Za povrh knjige, ki jih ljudje hranijo doma, niso le indikator tega, koliko ljudje berejo. Raziskava PIAAC (Programme for the International Assessment of Adult Competences) je namreč pokazala, da imajo domače knjižnice pomemben vpliv na uspešnost in izobrazbo otrok ter na bralno in matematično pismenost bodočih odraslih.

stanovanje za knjige in umetnine | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main

Česa pa bi se lahko naučili od Norvežanov?

Na Norveškem skoraj 80 odstotkov odraslih bere svojim otrokom, v Sloveniji je takih družin 30 odstotkov. Razlikuje se tudi naš in njihov izobraževalni sistem. Naš v preteklosti očitno ni deloval tako, da bi bolje usmerjal in utrjeval bralne navade, sicer bi bile bralne navade današnjih odraslih drugačne. Zato bi po mojem morali odpreti poglobljeno razpravo o tem, kako branje spremeniti v družinsko vrednoto in kaj storiti v šolah, da bi bile bralne navade bolj razvite. Je pa to izrazito tek na dolge proge: nekaj spremeniš danes zato, da bodo reči čez 20 let boljše.

"Morali bi začeti selekcionirali ljudi, ki si želijo opravljati učiteljski poklic in hkrati dvignili status tega poklica."

Tako dolgoročno razmišljanje slovenskim politikom in drugim pomembnim odločevalcem žal ni ravno pisano na kožo. Sam precej konzervativno tudi verjamem, da bi morali začeti bolje selekcionirali ljudi, ki si želijo opravljati učiteljski poklic in hkrati dvignili status tega poklica. Če se v študijske programe za učitelje, pa tudi bibliotekarje, vpisujejo ljudje, ki ne berejo, to pomeni, da ti ljudje ne bodo nikogar prepričali, da bi brali in bralno bitko smo že v izhodišču izgubili. V Skandinaviji je denimo biti učitelj praviloma zelo cenjen poklic, vanj pa ne more vstopiti vsak.

Tretji ukrepi pa so vezani na založništvo. Tukaj bi lahko poskušali bolj stimulirati prodajo knjig v slovenščini, sprejeli bi lahko določene zakonske ukrepe, ki bi bolj sprostili knjižni trg, itd. A tudi če bomo panogo "popeglali" do popolnosti, ne bo to nič pomagalo, če bo delovala v družbi, v kateri branje knjig ne bo del osebne identitete večine ljudi.

V snovanju je nov Nacionalni program za kulturo (NPK), vaša raziskava pa natančno in pregledno predstavlja trenutno stanje na področju knjige in je zelo uporabna za oblikovanje takega dokumenta. Izšla je tudi pravi čas in bi bila verjetno lahko v veliko pomoč snovalcem NPK. Česa v raziskavi ne gre spregledati?

To sicer ni ravno moje področje, a naj vseeno izpostavim dva segmenta. V Sloveniji je vsaj zame problem tudi to, da smo v minulih desetletjih uveljavili prepričanje, da mora biti vse s področja kulture zastonj. V tržnih, neoliberanih družbah, kakršna je tudi slovenska, s tem avtomatično komuniciramo tudi to, da kultura ni kaj dosti vredna. Tipičen rezultat takega pristopa do kulture je visoka izposoja knjig v knjižnicah. S tem samo po sebi sicer ni nič narobe. Reči pa postanejo vprašljive, ko začne prevladovati prepričanje, da morajo biti vse uspešnice v knjižnicah na voljo takoj ob izidu in v točno takih količinah, kot jih želijo uporabniki. To željo sicer lahko razumem, če jo ima upokojenec z nizko pokojnino, težko pa, ko jo izrazi nekdo, ki letno zapravi 400 evrov za čevlje, cena 25 evrov za knjigo pa se mu zdi oderuška. Zaradi vsega tega verjamem, da bi bilo prav, če bi bile nove knjige v knjižnicah na voljo z zamikom. Sem pa v tem prepričanju precej osamljen in v knjižničarskih krogih tvegam pribijanje na križ vsakič, ko ga izrečem.

Tu so potem še prijaznejši ukrepi, kakršni so spodbujanje prodaje knjig. Mislim, da bi moral biti del NPK tudi to, kako knjigo bolj usidrati v urbano in trgovsko maloprodajno krajino, se pravi v trgovska središča in podobno. To zadnja leta zelo uspešno počnejo na Kitajskem. Drugo linijo ukrepov pa prepoznavam v izobraževanju, o čemer sem že spregovoril. A na tem področju gre za tek na dolge proge.

Osnovna šola | Avtor: Profimedia Profimedia

SKS je največji slovenski knjižni sejem, ki je tudi izjemno dobro obiskan. Kakšna je po vašem mnenju njegova vloga v luči vsega izrečenega?

SKS je največja slovenska knjigarna. V Sloveniji na letni ravni še vedno izide toliko knjig, da jih je nemogoče umestiti v eno knjigarno, tukaj pa ima vsaka založba svojo stojnico in zame je sejem še vedno najboljša priložnost, da se posamezniki seznanijo s knjižno produkcijo v Sloveniji in kupijo knjigo. Vsako leto na sejmu v organizaciji založb potekajo tudi številni dogodki. Letos jih bo kar 240 z okoli 1000 nastopajočimi, kar pomeni, da je to mega dogodek tudi za predstavitve avtorjev, ilustratorjev in drugih, ki se s knjigo ukvarjajo, hkrati pa SKS predstavlja živahen kulturni forum. Tak koncept sicer vse več ljudi moti, želijo si bolj kuriranih in nadzorovanih dogodkov, zato je povsem mogoče, da bodo naslednji sejmi precej drugačni.

dezurni@zurnal24.si

Komentarjev 4
  • praufo 15:33 22.november 2019.

    po vojni se je itak vršil množični pritisk na intelektualce, ki so največji sovražnik sistema, res hudo in verni so imeli litearturo mohorjeve družbe ali pa ognjišče ostali ta levi pa ta rdeče knige, na vsaki strani pa slika tita, ...prikaži več pa ena in ista propaganda ... ja nač nismo vrgli stran to je sistem, ki je tako funkcioniral in nič ni vrženo stran v času ki ga ni ali je neskončen ... tako je pač bilo ... ne moremo samo napredovat, moramo tudi nazadovat ... da lahko potem spet ponovno napredujemo

  • Son Andreas 18:57 21.november 2019.

    ko enkrat prideš ven iz državnih indoktrinacijskih centrov in te javne delavke ne posiljujejo več s kulturnički tipa "jebo vam pas mater", te iztrebke pač vsak normalen neha požirati =)

  • maresem 16:38 21.november 2019.

    Verjetno je za to kriv JJ.