"Stranki sem že v ponedeljek povedala, da ne zmorem govoriti in da jo lahko zastopam na način: preko table piši-briši. Strinjala se je, enako tudi sodnica. To je tudi zapisala v zapisnik. In rezultat: mirna rešitev spora. Pa naj še kdo reče, da odvetnik na vozičku in brez govora, ne sodi v sodno dvorano," je zapisala na spletni strani diz.si.
"Za kaj je šlo, ne smem razkrivati, ker je bila zadeva zaprta za javnost. Lahko le rečem, da je šlo za reševanje spora na področju družinskega prava. To je bila moja druga obravnava v tem stanju. Na prvi je šlo za postopek stvarnega prava in smo pred enim tednom sklenili sodno poravnavo," je pojasnila Sara Ahlin Doljak, samostojna odvetnica in predavateljica na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici.
Presenetilo jo je, da se stranka ni ustrašila
Pravi, da jo je razumevanje stranke presenetilo. "Že to, da se stranka ni ustrašila. Sodnica je to sprejela zelo dobro in mi na koncu po moji pisni zahvali, rekla: 'Odvetnica, nič ne de, razumljivo je, da je tako.' Sodnica bi lahko podala opazko, ravno tako kolega odvetnik na drugi strani. Nihče ni ne s pogledom ne s kretnjo obraza pokazal, da je moje zastopanje "čudno". Lahko bi sodnica rekla, da na tak način ne bo šlo, ker nima časa. Ker sem imela nekaj ustnih navedb za začetek obravnave, sem jih zapisala prejšnji dan in jih je sodnica na glas prebrala. In bilo je dobro," pravi.
Poleg traheostome in tudi gastrostomo, to je cevko, prek katere se hrani, a pravi, da ji kava še vedno prija. Takole si jo je privoščila pred obravnavo, ko je morala stranko zastopati s tablo piši-briši.
Na rehabilitaciji v URI Soča v avgustu je dobila računalniški komunikator, ki ga uporablja pri vnaprej napisanih tekstih in predavanjih. Za krajše govore pa uporablja tablo piši-briši. Upa sicer, da se ji bo glas vrnil, a si ne dela skrbi na zalogo in pušča, da ji življenje pove, kaj bo počela. Zdravniki so optimistični in to ji vliva upanje in pogum.
Ko smo ji poslali članek v vpogled, jo je zmotil naslov, da zmaguje na sodišču, saj je šlo za sodno poravnavo, ne zmago, torej za izid, s katerim sta zadovoljni obe stranki. A to je po oceni avtorja prispevka zmaga, saj je stranka z rešitvijo očitno zadovoljna, hkrati pa se bo izognila dolgotrajnemu, dragemu in psihično napornemu sodnemu postopku.
Januarja smučala, aprila ležala v bolnišnici
Januarja 2012 je še smučala, aprila pa je zaradi poslabšanja multiple skleroze ležala na nevrološki kliniki. "Bolezen se je iz leta v leto slabšala in sem že tri leta več ali manj odvisna od tuje pomoči pri osebni negi in električnega skuterja," pojasnjuje. Brez glasu je od 22. junija letos, ko so ji morali zaradi dihalne stiske narediti traheostomo (okence v sapnik v vratu).
Traheostoma in gastrostoma mi ne delata nobenih problemov, zdaj cenim trenutek življenja tukaj in sedaj. In obe dojemam kot pomoč za dihanje in hranjenje. Brez njiju ta hip ne bi preživela.
Lani je doktorirala. Ni pa bila ves čas tako pozitivna in polna energije. Pravi, da se je šele po treh letih od diagnoze začela sprejemati bolezen, da so bili dnevi, ko možu ni pustila blizu in dnevi, ko jo je moral s trdo besedo izbezati iz stiske, ob prvem zagonu bolezni pa je poiskala tudi psihoterapevtsko pomoč.
Podžgal jo je tudi anonimnež s spletnega foruma
Zanimalo nas je, kaj ji daje energijo, da vztraja, ko bi večina najbrž že obupala? "V času okrevanja v bolnišnici v juliju in avgustu, so me gor držali zapisi študentov, da me čakajo, da se vrnem in stanovskih kolegov, da so z mano in da lahko računam na njihovo pomoč. V pisarni delam še z enim kolegom odvetnikom, in ko ne morem na določena sodišča zaradi ovir, me na obravnavah nadomešča kolega. Pisne vloga pa še vedno delam sama. Stranke me zaradi zapleta bolezni niso zapustile," je zapisala in priznala, da jo je podžgal tudi zapis na spletnem forumu, kjer se je vnela razprava o tem, ali bi zaposlili osebo na invalidskem vozičku. "Nekdo je odgovoril: ..."za odvetnika, da te zastopa na sodišču ne pije vode, pa ne zaradi znanja ampak samega nastopa, oseba v invalidskem vozičku ne izžareva ravno nekega strahospoštovanja nasprotni strani." Razmišljam...Če bi bili vsi isti, bi bil svet dolgočasen. In prepričana sem, da lahko hibo spremenim v nekaj, zaradi česar sem vredna Življenja," pravi odvetnica in mati dveh otrok.
Materialnosti in prestižu poklica sem dopustila, da sta me dušila in oropala za pristno in brezpogojno veselje. Še pravi čas sem se tega ovedla in spoznala, kaj v življenju res šteje. Materialnost mine, kariera mine … ostanejo pa odnosi.
Na papirju enakopravno sodelovanje, v praksi pa kup stopnic
V vabilu na sodišče sicer piše, da imajo invalidi in druge osebe s posebnimi potrebami pravico do enakopravnega sodelovanja v postopku, a kaj ko na sodišče sploh ne moreš vstopiti. »Že nekaj časa imam težave pri vstopih na določena sodišča. V Ljubljani je najtežje na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ker je znotraj hodnikov veliko stopnic. Veliko mi pomagajo varnostniki, a to ni dolgoročna rešitev. Na določena sodišča ne morem več vstopati, na primer na Delovno sodišče v Ljubljani, Okrožno sodišče v Novi Gorici, Okrajno sodišče v Ajdovščini, prostor za medicaije na Miklošičevi 28 v Ljubljani,« pravi Ahlin Doljakova.
janez.zalaznik@zurnal24.si
Tudi moj poklon tej pogumni borki
Moj poklon pogumni dami. Dokazala je, da lahko prenikamo meje, če to želimo in vztrajamo.
Nimam besed ! Gospa je upanje za vse Slovence ,ki trpijo pod pravnim fašizmom .