Odpravljate se na predbožične nakupe v New York – zveni buržujsko. Praznike nedvomno preživljate drugače kot takrat, ko ste bili policist v Divači?
Počutim se super, ker grem v New York; prvič v življenju grem tja. Ne vem, zakaj pravite, da je to buržujsko, saj si lahko marsikdo privošči, da za par dni odleti v ZDA. Vsekakor je moje življenje zdaj drugačno od tistega, ki sem ga živel v samski sobi leta 1981, ko sem kot mlad policist prišel z vrečko in kavbojkami delat v Divačo.

Vas ni strah potovati? Včeraj so denimo v blagovnici v Parizu našli eksploziv (pogovarjali smo se v sredo, op. p.).
Ni me strah, ker imam filozofijo, da je treba življenje uživati ne glede na to, kakšna so možna tveganja pri tem.

Spomnim se, da ste nekoč rekli, da ste po prihodu v Divačo padli v popolno krizo in niste imeli veliko zanimivejših možnosti, kot da se na primer zapijete.
Ja, res je bila velika sprememba priti v Divačo, ki je imela en sam lokal in še to na želežniški postaji, ni bilo niti kina ... Takšna sprememba okolja je bila zame kot Šiškarja (prebivalec predela Ljubljane, op. p.) res šokantna. Potem sem šel leta 1987 na policijsko postajo na Kozino ...

Pred dnevi ste se drugo leto zapored uvrstili med deset  najvplivnejših pravnikov v državi, lani tudi s pomočjo prijatelja Borisa Popoviča ...
To ni res …

… če pa je direktorica občinske uprave zaposlenim poslala elektronsko pošto, naj glasujejo za vas!
Če bi poznali sistem glasovanja, bi vedeli, da mi to ne more pomagati; od občine sem tako lahko dobil le en glas. Letos pa je bil način glasovanja še dodatno spremenjen.

Lani ste bili na prireditvi najpomembnejših pravnikov s preiskovalno sodnico Polko Boškovič; kamere so posnele vaše za tovrstne prireditve razmeroma nenavadno zaljubljeno obnašanje. S kom ste bili letos tam?
Sicer sem spet zaljubljen, a tokrat sem prišel sam, ker sem se želel izogniti medijski pozornosti, ki jo omenjate. Hotel sem sicer priti napravljen kot Elton John, pa mi zaradi časovne stiske ni uspelo.

Bo vaša nekdanja intimna prijateljica Boškovičeva okrepila vašo ekipo? Pisarno boste menda razširili s preiskovalnim sodnikom ...
Ne, ona ne.

Iščete preiskovalnega sodnika na koprskem okrožnem sodišču?
Da.

Zaradi Boškovičeve ste se prodali nekdanjemu pravosodnemu ministru Šturmu in ga podprli pri spremembi ureditve odvetniških tarif; ni nenavadno, da nekdo trdi, da zasluži dovolj in da ga znižanje tarif ne boli?
Zelo nenavadno je tudi, da sem edini, ki nisem bil nikoli na seznamu odvetnikov, ki delajo po uradni dolžnosti, ker je zastopanje po uradni dolžnosti dober dohodek, plačilo države je zagotovljeno in nekateri kolegi se na takšne obravnave sploh ne pripravijo, se s stranko niti dobro ne pogovorijo. Jaz za razliko od njih na obravnavi ne spim, ne berem časopisov in podobnega.

Teh odvetnikov primeri ne zanimajo, ker jih država plača ne glede na kakovost dela, ki ga opravijo. Zakaj bi zaslužili enako? Tako kot sem neobičajen že od začetka, tudi zdaj osamljen podpiram novi zakon o odvetništvu. Te spremembe zakonodaje sem si želel, ker dopušča, da se odvetnik s stranko dogovori o plačilu na temelju pogodbe. Stranka tako na začetku ve, kaj jo čaka, dogovoriva se za ceno, recimo tri tisoč evrov, ne glede na trajanje postopka ...

Vedno sem menil, da mora biti odvetniška tarifa minimum, določena, kot je minimalna plača na primer, vse preostalo pa naj se s stranko dogovori. Meni ni težko preživeti tudi, če je tarifa minimalna. Vedno sem bil navajen, da sem plačan po uspehu, in ne na to, da sem plačan tako, kot določa tarifa.

Verjetno še kakšen odvetnik lahko preživi ob minimalni tarifi?
Lahko, pa se morda niso hoteli javno izpostaviti.

Kaj pravite o mnenju, da so sodniki leni?
Sodniki v povprečju delajo od štiri do pet ur na dan. Ne sicer vsi, večina pa, to pa je odločno premalo. Na obravnave hodijo nepripravljeni in rezultat je tukaj – slaba kvaliteta sojenja, slabe sodbe.

Kaj pa plače, bi morale biti višje, da bi zagotavljale njihovo nepodkupljivost?
Sodnik mora imeti tako visoke moralne kvalitete, da na kaj takega ne sme niti pomisliti.

Te vaše eskapade, da ste najboljši, pa dejstvo, da ste vselej pripravljeni na pogovor z novinarji in da izbirate medijsko odmevne primere, imajo nedvomno jasno določen cilj?
Jasno, zavestno gradim svojo javno podobo. Nekaj odvetnikov nas je v Sloveniji, ki ustvarjamo odvetniške družbe po vzoru Zahoda, ustvarjamo mono družbo, s strokovnjaki, s specialisti za posamezna področja, in potem smo lahko dobri.

Bistvo pa je, da bodo v tem sistemu, sploh če bosta zakon in odvetniška tarifa ostala takšna, kot sta, če ju ne bo spremenila nova vlada, obstale velike, močne odvetniške družbe. Stranki bomo nudili paleto storitev in prišli do tega, kar je v tujini normalno – do družinskega odvetnika. Jaz jemljem medije drugače; javnost je po mojem mnenju korektor poštenosti sojenja in pomeni nadzor nad njim.

Trenutni prvi mož koprskega okrožnega sodišča opozarja, da je delo sodnikov do skrajnosti strokovno zapleteno in ga laična javnost ne more ocenjevati.
Očitno si gospod Gros ni nikoli prebral ustave in ne ve, čemu je namenjena javnost sojenja, zakaj ima porotnike, ki niso strokovnjaki. Gre za to ... bom povedal čisto enostavno: če imaš na svoji strani medije, če jih znaš animirati v konkretnem primeru, lahko skozi to vplivaš na sodnika. Vplivaš na rešitev primera, ne v tem smislu, da je odločitev pristranska, pač pa, da ta sodnik ravna strogo po predpisih in jih spoštuje. Ker jih namreč pogosto, vsaj procesno, zaobidejo.

Konkreten primer: če, recimo, Žurnal ne bi spremljal primera otroka, ki je bil zaprt v bolnišnici, ker ni hotel živeti z očetom, kot je sprva presodilo sodišče, bi dobil sodbo šele v enem letu, pa sem jo dobil v treh mesecih. Zato sodelujem z mediji, in ne, ker bi tako dobil več strank. Tudi v primeru Global bi sojenje teklo počasneje, če ne bi bilo pritiska javnosti.

Kaj si še privoščite poleg potovanj, ko si takole gradite ime in vam zaslužek raste?
Ne veliko, v bistvu si osebno ne privošim skoraj nič. Zelo rad hodim v trgovine. Oblačim se v blagovno znamko Armani, obleke in srajce mi šivajo v Milanu po meri. Obleka me stane med 800 in 1000 evri.

Veste, da se marsikdo sprašuje, kako zmorete toliko delati, ste nenavadno “naspidirani”, morda tudi s pomojo kemije?

To jih veliko govori. Tudi moji sodelavci se čudijo, ko na kolegijih sedimo in obravnavamo primere; vsakega poznam, delam lahko več stvari hkrati, imam sposobnost hitrega razmišljanja in logičnega sklepanja. Nisem na kokainu ali heroinu. Imam velik motiv, sposoben sem spati le dve uri na dan, na teden le deset ur.