Saša Medaković je član uprave Nuklearne elektrarne Krško (Nek). Čeprav so številni na vodstvenih položajih v jedrski elektrarni navdušeni nad širitvijo jedrske energije, pa Medaković ne deli takšnega mnenja. "Da bi razumeli jedrski posel, morate nekaj vedeti: ko izberete ponudnika za gradnjo jedrske elektrarne, boste z njim neizogibno povezani še naslednje stoletje, pa če to hočete ali nočete," je Medaković povedal za nemški časopis.
Svoje besede je pospremil s pojasnilom, da je odločitev za gradnjo jedrske elektrarne za državo velikega strateškega pomena, saj nikoli ne pride do popolnega prenosa tehnologije od ponudnika do kupca. Operaterja jedrske elektrarne namreč ni možno zamenjati tako kot telefonskega operaterja, je dodal za časnik Frankfurter Allgemeine (FAZ).
Odnos med ponudniki in odjemalci v jedrski energiji, kot ga opisuje Medaković, bolj spominja na katoliško poroko v starih časih: dokler naju izklop ne loči. "Ponudnikovo znanje je pri gradnji jedrske elektrarne nujno – in zelo težko nadomestljivo," je dejal jedrski inženir.
Gradnja Neka sicer ni bila stvar celotne Jugoslavije, ampak zgolj Hrvaške in Slovenije. Slovenija je tako želela potešiti energetsko lakoto svoje rastoče industrije, Hrvaška pa je potrebovala več električne energije za pojavljajoči se množični turizem ter za napajanje novih naselij na jadranski obali. Obe državi sta tudi želeli postati neodvisni od termoelektrarn na premog v republikah BiH in Srbiji.
Tako je prišlo do zamisli o gradnji slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki pa je potrebovala več kot zgolj domače znanje. To pomeni, da sta morali Slovenija in Hrvaška svojo delno energetsko politično odvisnost od Srbije in Bosne zamenjati za odvisnost iz tujine.
Tito ni zaupal Moskvi
Kako napet je bil boj za glavno naročilo priča tudi članek časnika Frankfurter Allgemeine o takratnem zbiranju ponudb. V članku z naslovom "Kdo bo gradil jedrsko elektrarno v Krškem?" iz leta 1973 je poročalo o "nepoštenih argumentih Američanov in o tekmovanju nemškega konzorcija".
"Po izstopu švedske skupine za naročilo, ki je bilo takrat vredno pol milijarde nemških mark, so bili v igri še trije konzorciji: Westinghouse, ameriški ponudnik General Electric ter nemški 'Kraftwerk Union', zdaj propadlo podjetje Siemensa in AEG," navaja FAZ.
Takratni dopisnik omenjenega časnika je poročal, da so Američani v zakulisju opozarjali na odvisnost Nemcev od ameriških zalog obogatenega urana. Predlagali so, da bi bilo bolje kupiti vse od enega vira.
Protiargument z nemške strani je bil, da bodo poleg ameriškega urana kmalu kupovali tudi obogateni uran iz Sovjetske zveze in tako zmanjšali enostransko odvisnost od ZDA. Jasno je bilo, da bo odločitev o gradnji jedrske elektrarne zagotovo vodila v zapleteno mrežo medsebojnih odvisnosti.
Takojšnje težave z Washingtonom
Za naročilo je bil izbran Westinghouse, s tem pa je pomemben del proizvodnje električne energije v Jugoslaviji vsaj posredno padel v ameriške roke. Nekaj let kasneje, ko Nek še ni bil priklopljen na omrežje, je prišlo do takojšnjih težav z Washingtonom.
Ameriška vlada je namreč blokirala nadaljnjo gradnjo in zahtevala, da Jugoslavija Mednarodni agenciji za jedrsko energijo poda pisno zagotovilo, da si ne bo nikoli prizadevala, da bi imela v lasti jedrsko orožje. Šele nato je Washington popustil, poroča FAZ.
Jedrska elektrarna, katero si lastita Slovenija in Hrvaška, še zdaj tesno sodeluje z Westinghouseom.
"Z Westinghouseom sodelujemo že pol stoletja," je za FAZ povedal Medaković. Skupni znesek naknadnih naročil podjetju je okoli 10 milijonov evrov na leto. "Z Westinghouseom imamo tudi pogodbo za dobavo jedrskega goriva za celotno življenjsko dobo elektrarne."
Sprva je bila predvidena življenjska doba 50 let, vendar sta jo Ljubljana in Zagreb podaljšala še za 20. Tako naj bi Nek obratoval vsaj do leta 2043. O trenutnem partnerstvu z ameriškim podjetjem Medaković sicer ne daje izjav.
A vendar, kaj bi se zgodilo v primeru, da bi Hrvaška in Slovenija iz nekega razloga razjezili Trumpa ali katerega od njegovih naslednikov? Ali bi lahko vlada v Washingtonu Westinghouseu ukazala, naj preneha oskrbo Krškega z jedrskim gorivom?
Vprašanje odlagališče še nerešeno
Tudi domnevni zavezniki niso več varni pred ameriškimi sankcijami. Čeprav Medaković o trenutnem partnerstvu molči, so njegove izjave o večdesetletnem odvisnem odnosu med graditeljem in naročnikom jedrske energije dovolj zgovorne. Še posebej, ker dotična odvisnost ne velja zgolj za obratovalni čas jedrske elektrarne.
Državi se bosta na znanje Westinghouse namreč zanašali še po zaustavitvi Neka, ki lahko traja več desetletij. Obenem vprašanje odlagališča za jedrske odpadke še vedno ni rešeno. Slovenija nizko do srednje onesnažene odpadke hrani neposredno na območju elektrarne, medtem ko Hrvaška trenutno še uporablja vmesno rešitev. Čez nekaj let pa bo morala prevzeti polovico odpadkov ter jih odložiti drugje. Za to je bilo predvideno nekdanje vojaško območje na hrvaško-bosanski meji, ki naj bi od leta 2028 služilo kot končno odlagališče, še navaja Frankfurter Allegemeine.
Toda odpadki z nizko stopnjo radioaktivnosti so le majhen del naloge. "99,9999 odstotka celotne radioaktivnosti, ki jo imamo tukaj, izhaja iz izrabljenega jedrskega goriva," je povedal Medaković. To je shranjeno v rezervoarjih za razpadanje, dokler se ne ohladi dovolj, da se lahko prenese v zabojnike. Na območju elektrarne je stavba, v kateri se shranjujejo ti zabojniki, dovoljenje za skladiščenje pa traja 100 let.
Odlagališča za obdobje po tem pa še vedno nimajo. Medaković je izrazil svoje globoko nestrinjanje s pripombo, da mu ni treba skrbeti, kaj bo čez 100 let: "V jedrski industriji se ne razmišlja tako. Teh težav ne moremo prepustiti prihodnjim generacijam."
Jedrska energija v obeh državah sicer še vedno uživa precej močno podporo. V Sloveniji je več kot 60 odstotkov prebivalstva za njeno uporabo in tudi za gradnjo še enega reaktorja. Za Hrvaško pa Medaković ocenjuje, da so zagovorniki in nasprotniki jedrske elektrarne približno enako močni.
Medaković sicer številne argumente nasprotnikov jedrske energije zavrača kot neutemeljene, ne pa vseh. Dejstvo, da je Krško na potresnem območju, po njegovih besedah ni varnostni problem. Pri vojaških napadih pa bi bilo seveda drugače. "Naš reaktor bi lahko preživel trk velikega potniškega letala v elektrarno. Vendar nobena elektrarna na svetu ne more vzdržati ciljnega bombardiranja," je pojasnil za nemški časopis.
A resnična nevarnost za Nek ali za morebitno gradnjo drugega reaktorja pa morda leži drugod: v vse bolj vročih in suhih poletjih, ki bi lahko ogrozila hlajenje jedrske elektrarne, ugotavljajo Nemci.
Preveč vročine
Odpadna toplota iz Neka se usmerja v Savo, na bregovih katere elektrarna stoji. Pritok Donave je zagotavljal zanesljivo hlajenje, toda v posebej vročih in suhih poletjih je bilo treba moč Neka začasno zmanjšati, saj ni bilo dovolj vode za hlajenje.
Nuklearna elektrarna Krško
Strokovnjaki, kot je Dražen Jakšić, direktor hrvaškega Inštituta za energetike v Zagrebu, so skeptični, ali bi lahko Sava trajno absorbirala dodatno odpadno toploto, ki bi nastala zaradi gradnje drugega bloka. Medaković takih argumentov ne zanika, vsaj načeloma ne. Na vprašanje o očitkih Inštituta za energetiko, da Sava v vročih poletjih morda ne bo kos odpadni toploti dodatnega reaktorja, je odkrito odgovoril: "To je problem z drugim blokom."
Članek verjetno hoče predvsem povedati to, da je smiselno kupovati stvari, ki trajajo kratek čas in potem gredo v smeti. Tako zagotovo nisi dolgo vezan na tistega, ki ti je ta klump prodal.
"Odpadna toplota iz Neka se usmerja v Savo, na bregovih katere elektrarna stoji. Pritok Donave je zagotavljal zanesljivo hlajenje, toda v posebej vročih in suhih poletjih je bilo treba moč Neka začasno zmanjšati, saj ni bilo dovolj vode za hlajenje."… ...prikaži več Kaj je umetnik tu hotel z Donavo povedati? Da bo tekla navzgor od BG do Krškega?
trump ne bo večno predcednik in bo crknu ko vsako živo bitje. usodo si je zapečatil z dnem ko je pooblastil muska.