Slovenija
67 ogledov

"Slovenija je moja ljubica"

Ernesto Gainza Osebni arhiv
"Uspeh je ob koncu reči, da si naredil vse, kar si želel, in še več"

Ernesto Gainza Medina je ekstremni športnik, eden najboljših skakalcev s padalom na svetu in lastnik več rekordov. Med drugim je v Dubaju z višine 4.200 metrov skočil z najmanjšim padalom, ki je bilo kadarkoli uporabljeno, velikim le 3,2 kvadratna metra, kar je primerljivo z velikostjo posteljne rjuhe.

Padalstvo je zanj način življenje, nekaj čisto njegovega in spiritualnega. Njegovo življenje, ki ga je zaznamovalo sledenje sanjam, je Gainza iz Venezuele vodilo prek Anglije, Francije, Španije, Dubaja do Slovenije, kjer že nekaj časa živi skupaj z ženo Darjo. "Slovenija je moja ljubica," pravi. Že ko jo je prvič obiskal, je vedel, da bo nekega dne tu tudi živel. Sedaj jo želi prek svojih ekstremnih projektov predstaviti tudi svetu.

Eden vaših prvih skokov v neznano je bila odločitev, da se iz Venezuele preselite v Evropo. Ste odšli z namenom, da bi postali profesionalni skakalec s padalom?
Ne. S padalstvom sem se začel ukvarjati po naključju. V Venezueli sem veliko let deskal in eden izmed surfarskih prijateljev mi je takrat dejal: "Pravkar sem skočil s padalom. Odlično je." 

Takrat sem mu rekel, da me zanima predvsem surfanje. Potem sem se ločil in šel v Anglijo, da bi se naučil jezika. Ko sem se vmes za počitnice vrnil domov, mi je ostalo približno 550 dolarjev in zato sem se odločil, da bom šel skočit s padalom.

Ko sem prvič skočil in ko se je padalo odprlo, sem bil v ekstazi. Ob pristanku sem si rekel, da se želim ukvarjati s padalstvom in temu posvetiti svoje življenje. Čeprav sem prej študiral pravo, sem postal profesionalni padalec.

Vaše življenje in profesionalna pot se zdita polna manjših naključji, ki so vas nepovratno zaznamovala in vas iz Anglije, kjer ste med drugim na tečaju angleščine spoznali vašo ženo, vodili v Francijo, Španijo, Dubaj in sedaj v Slovenijo, domovino vaše partnerice. Se pustite voditi toku življenje ali stvari načrtujete?
Vedno sem poskušal slediti svojim sanjam – torej padalstvu - in to me je vodilo v različne kraje. V Angliji se nisem veliko ukvarjal s padalstvom, takrat sem študiral in delal, zato si nisem mogel privoščiti, da bi se ukvarjal s padalstvom, saj nisem imel denarja. Potem sem se preselil v Francijo, kjer sem začel delati v padalstvu, in tam se je moja kariera zares začela.

Ernesto Gainza | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Potem pa se je zgodil Dubaj. Tam ni bilo prostora, da bi stvari prepustili naključju. Skočili ste namreč z najmanjšim padalom na svetu.
To so bile že dolgo časa moje sanje. Ko sem leta 2007 videl Luigija Canija, ki je skočil z zelo majhnim padalom, sem si rekel, da želim tudi jaz nekega dne narediti to. Dubaj je kraj, kjer je na srečo veliko denarja za vse.

Če pokažeš, da si res dober v tem kar počneš in če jim je všeč projekt, te bodo podprli. Hvala bogu so me v Dubaju podpirali – ne samo pri tem projektu, ampak tudi pri številnih drugih stvareh. Na profesionalnem nivoju sem se imel priložnost razvijati. Bil sem vodja padalskega centra SkyDive Dubaj, ki je eden največjih na svetu, kar mi je odprlo veliko vrat. Spoznal sem veliko ljudi in pridobil številne izkušnje.

Vse to vas je vodilo do skoka z najmanjšim padalom na svetu pred dvema letoma, kar je za zdaj vaš največji projekt. Nam lahko ta podvig postavite v kontekst z vašimi drugimi projekti in projekti drugih športnikov v padalskem svetu. Za opazovalce se zdi, vse, kar počete, neverjetno.
Padala se zmanjšuje in oblikuje z računalnikom na podlagi izračunov, kjer je treba upoštevati tudi velikost letalca. Jaz sem majhen, ampak kljub temu upor mojega telesa proti vetru vpliva, da se padalo močno premika v vse smeri. Velikokrat se je tako začelo gibati v levo ali desno, zaradi česar sem moral prilagoditi pozicijo telesa in se narediti manjšega, da sem sploh lahko letel.

Za nekoga, ki se ne ukvarja s padalstvom, je težko razumeti velikost projekta, zato pogostokrat pravim, da je skok z najmanjšim padalom znotraj padalstva to, kar je Formula 1 v avtomobilizmu ali pa vojno letalstvo v svetu aviacije. Šlo je res za izjemno zahteven podvig.

Veliko stvari bi lahko šlo narobe …
Zelo veliko. Ker je padalo tako majhno, je obstajala velika možnost, da bi začelo zelo hitro rotirati. Sile, ki vplivajo na del telesa pod pasom, so veliko močnejša od tistih na zgornji del telesa. Če bi padalo začelo rotirati in bi iztegnil noge, bi vsa kri šla v spodnji del telesa. Če bi šlo kaj zelo narobe, bi lahko v nogah občutil moč tudi do 20 G-jev, v glavi pa do 14 G-jev, kar je lahko smrtno nevarno. Nisem vedel, ali bi bil to sposoben vzdržati. Pri enem izmed treningov smo imeli manjše težave in sem občutil moč 7,5 G-jev, kar je bilo tudi največ.

V enem izmed intervjujev ste omenili, da vas je bilo pred skokom zelo strah, zaradi česar ste nosili tudi vizir, da drugi tega ne bi videli. Zdi se mi, da v primerjavi z drugimi ekstremnimi športniki vi zelo neposredno govorite o teh občutjih. Kaj je za vas strah in kako se z njim spopadate?
Strah je zame ključ, da ostanem živ in da še naprej počem to na odgovoren in varen način. Ko enkrat izgubiš strah, začneš prečkati mejo, ki deli ekstremno od nevarnega.

Pri vseh skokih  – za sabo jih imam že skoraj devet tisoč – me je bilo strah. Zdaj sicer manj kot prej, ampak še vedno me je. Ko se lotiš projekta, kot je skok z najmanjšim padalom na svetu, imaš že toliko znanja, da veš, kaj bi lahko šlo narobe.

Če se takega projekta loti nekdo, ki nima toliko znanja, se ne zaveda nevarnosti, zato ne občuti toliko strahu. Več, kot imaš izkušenj, bolj te je strah. Prednost tega pa je, da lahko prepričiš stvari, ki bi lahko šle narobe.

Ernesto Gainza | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Reinhold Messner pravi, da se ukvarja z alpinizmom, da pride bližje k sebi. Kaj motivira vas, da se približujete robu?
Tudi pri meni gre za to. Ko skočiš z letala, 60 sekund ne moreš razmišljati o ničemer, razen o tem kar vidijo oči in občuti telo. Gre za nekaj zelo spiritualnega in nekaj čisto mojega. Nihče mi tega ne more vzeti. Padalstvo je moja strast. Ljubim to, kar počnem. Rad tudi poučujem. Sem inštruktor-nadzornik, to je najvišji nivo, ki ga ima lahko inštruktor padalstva.

Navdušuje me opazovati, kako učenci začnejo iz ničle in velikokrat prekosijo učitelja. Imam veliko učencev, ki danes letijo bolje kot jaz. Lepo je videti, da si bil ti tisti, ki je človeku dal možnost, da je postal to, kar danes je.

Se lahko še za hip dotakneva spiritualnega vidika, ki ste ga omenili. Med prebiranjem vaših intervjujev sem dobil občutek, da pri vas in padalstvu ne gre la za odvisnost od kemičnih procesov v glavi, ki pri tem nastajajo, ampak za skoraj nekaj metafizičnega?
Brez dvoma je sproščanje adrenalina zasvojljivo, ampak s časoma prideš do točke, ko se začne sproščanje adrenalina zmanjševati, zato gre veliko ljudi čez mejo in želi še več in več. Kot pri vsem v življenju moraš imeti mejo.Če želiš iti še dlje, boš prišel do točke, ko bo šlo nekaj narobe. Če ohraniš mejo, boš lahko ostal v športu dolgo časa.

Zame ne gre za kemično substanco, padalstvo zame pomeni živeti življenje in početi nekaj, kar me osrečuje in me napolni z mirom. Nekaj spiritualnega in fizičnega. Zame to ni šport, ampak način življenja.

V dokumentarnem filmu Down to Earth, ki sledi vašemu življenju, odmeva vprašanje, zakaj nekateri na tem svetu uspejo doseči neverjetne stvari, nekateri pa ne. Kašen je vaš odgovor na vprašanje iz dokumentarca?
Ključni so sanje in zavedanje, da je mogoče. Na žalost nas učijo, kaj moramo storiti, kaj je prav in kaj ne. Velikokrat nam pravijo, da je uspeh zaslužiti dobro mesečno plačo, kupiti hišo v Ljubljani, imeti avtomobil, biti oče dveh otrok …

Če je to res tisto, kar si želiš ti, je to izvrstno, ampak to ni nekaj, kar si želim jaz. Zame je uspeh, da bom, ko prišel moj trenutek, da odidem od tu, lahko rekel, da sem naredil vse, kar sem si želel, in še več. Tega ti ne more vzeti nihče. To je zame uspeh.

Zelo ganljiv in močan del dokumentarnega filma so tudi besede vaše žene, ko pred vašim skokom pravi, da obstaja možnost, da vas nikoli več ne bo videla. Kakšni so za vas zadnji trenutki pred skokom z vašimi najbližji?
Izjemno težki. Moraš pokazati, da si miren in da si dobro, čeprav nisi. Moraš biti močan v tej zgodbi. Znotraj sebe pa veš, da je lahko to tudi zadnjikrat, ko vidiš svojo ženo ali mamo. Z mojega zornega kota je to nekoliko egoistično. Ko nekdo umre, je to zanj konec, trpijo drugi. Vsakič, ko se lotim novega projekta, je za Darjo zelo težko.

Moja mama ve, da sem v tem, kar počnem dober in da naredim vse, da se mi nič ne zgodi, saj se želim s tem ukvarjati še naprej. Darja pa me vidi vsak dan. Vidi, kadar nisem dobro, ali pa sem nervozen oziroma jezen. Zanjo je bil ta projekt v Dubaju zelo težek.

Kako pa to vpliva na vajin odnos?
Na začetku je bilo zelo težko, saj sem bil pod stresom, ker je bila ona pod stresom. Zdaj Darja ve, da bolj, ko jo skrbi, bolj skrbi mene. Prej mi je pred skoki dejala: »Pazi nase!« ali pa »Veliko sreče!«. Rekel sem ji, naj bo pozitivna in mi raje reče: »Uživaj!« ali »Se vidiva čez pet minut!«. To pomirja mene in tudi njo. Seveda je še vedno zaskrbljena pred novimi projekti, ampak veliko manj kot prej.

Sedaj skupaj z ženo že nekaj časa živita v Sloveniji. Kako se počutite tukaj?
Zaljubljen sem v Slovenijo. Zame je Slovenija kot ljubica. Prvič sem prišel sem leta 2008, pred tem sem jo poznal le prek fotografij. Ko sem jo prvič obiskal, sem rekel Darji, da se bom nekega dne preselil sem. Darja je takrat rekla: »Ne, tukaj so zime zelo hladne,« pa sem ji odgovoril, da mi je vseeno za zimo, dokler lahko vsaj štiri mesece na leto uživam v gorah.

V Sloveniji vidite tudi velik turistični potencial. Kakšna je vaše vizija turizma v Sloveniji?
Slovenija ima izjemno velik turistični potencial, Kapacitete imate za vse, od eko turizma do ekstremnega turizma. Tu je na prostem mogoče početi vse, kar si želite. Promocija Slovenije je tudi eden od mojih ciljev, saj ponuja veliko in je primerna za vse starostne skupine.

Ernesto Gainza | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Mogoče tudi mi ne znamo sanjati in se ne zavedamo, da je to mogoče?
Ne. Mislim, da ste Slovenci izjemno delavni in ste zelo sposobni, ko si nekaj zadate. Opazil pa sem, da je včasih nekaj negativnosti, pa ne vem zakaj. Veliko stvari lahko počnete tukaj, država je čudovita, pozitivna. Jaz sem zaljubljen v Slovenijo. Imel bi majhno hišo v gorah in tam živel … (smeh).

Verjetno ima tudi veliko potenciala za ekstremne športe?
Slovenija je raj za vse športe – ekstremne in konvenconalne. Odlična je za kolesarjenje, plavanje, plezanje, treking … Imate vse – zato sem tudi tukaj.

Katerih podvigov pa se boste lotili v prihodnje? Bodo padli novi rekordi?
Na papirju imam 18 projektov. Trije oziroma štirje so povezani s Slovenijo. Upam, da dobim institucionalno podporo, da jih uresničimo. Če bo šlo vse po načrtih, bomo Slovenijo predstavili svetu, kar je tudi eden izmed mojih ciljev. Tudi sam priznam, da preden sem prišel sem nisem vedel veliko o Sloveniji. Država je lepa, ima odlično lego in je zato enostavno dostopna in ljudje morajo priti uživati v to lepo državo.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.