Hrvaški zunanji minister Gordan Jandroković je nezadovoljen, da začenjajo politične napetosti med državama vplivati tudi na odnose med ljudmi na obeh straneh slovensko-hrvaške meje.
Ste že kupili slovensko vinjeto?
Sem.
Letno?
Ne. Ko sem šel z družino na zimovanje skozi Slovenijo, sem kupil najkrajšo. Za kratko obdobje šestih mesecev.
Zimovali pa niste v Sloveniji?
Ne, nisem.
Slovenski referendum o ratifikaciji hrvaškega pristopa k Natu se zdi vse verjetnejši. Bo Hrvaška zaradi tega spremenila stališče do Slovenije? Slišati je, da ste ministru Žbogarju na srečanju prejšnji petek dejali, da bo v primeru referenduma Hrvaška spremenila stališče do mediacije.
Najprej moram poudariti, da je vprašanje meje dvostransko in ne bi smelo biti del naših pogajanj, zato smo zelo nezadovoljni, da se je to vprašanje v evropskem kontekstu sploh pojavilo. Spomnil bi, da je Slovenija leta 2004 vstopila v EU z enakim odprtim vprašanjem, kot obstaja danes. Hrvaška takrat ni oporekala, niti ni postavila nikakršnega vprašanja, ali Slovenija lahko vstopi v EU, ampak smo slovenski vstop popolnoma podprli v prepričanju, da bo to koristilo nam vsem. Zato je danes za nas nesprejemljivo, da Slovenija blokira Hrvaško na poti v EU.
Ker je vprašanje meje postalo del naših pogajanj, smo idejo Evropske komisije o mediaciji pozdravili, saj menimo, da lahko pri iskanju končne rešitve, ki bo sprejemljiva tako za Slovenijo kot Hrvaško, tretja stran vendarle pomaga. Vseeno pač menimo, da lahko do končne odločitve o mejni črti pridemo le na podlagi mednarodnega prava in dogovorno pred enim od mednarodnih pravosodnih teles. Prosta plovba, ribolov in vse, kar je povezano s tem prostorom, so zadeva, ki bi bila šele potem politično dogovorjena. Sama mejna črta pa bi morala biti določena na podlagi mednarodnega prava.
Ali niste s takim stališčem negirali možnosti uspešne mediacije?
Ne vem, zakaj je za slovensko stran soočenje na sodišču sporno. To ne bi bil prvi primer tovrstne določitve mejne črte. Znanih je več kot 50, v katere je bilo vključenih več kot sto držav, ki so pred mednarodnim sodiščem potrjevale oziroma določale medsebojno mejo. Obe državi sta članici Združenih narodov in podpisnici njene konvencije o pravu morja, zato ne vidimo razloga, da vprašanja ne bi reševali pred sodiščem.
Problem je v podrobnostih. Državi se ne strinjata o principu, ki naj bo na tem sodišču uporabljen. Slovenija vztraja pri principu pravičnosti, za Hrvaško pa se zdi, da ne.
Samo trenutek. Koncept pravičnosti je že vključen v samo filozofijo mednarodnega prava. Pri mednarodnem pravu vztrajamo, ne bežimo pa pred tistim, kar lahko ponudimo Sloveniji po tem, ko bo mejna črta določena.
Vzemimo primer Luke Koper, ki je danes najmočnejša luka na severnem Jadranu, močnejša tako od Reke kot Trsta, Slovenija pa nima dostopa do odprtega morja. Kakršnakoli že bo rešitev mejnega vprašanja v Piranskem zalivu, bomo Sloveniji še naprej omogočali svoboden pretok blaga, da bo lahko varovala svoje gospodarske interese. Slovenske nacionalne interese upoštevamo, nismo pa Sloveniji pripravljeni odstopiti ozemlja.
Prej niste odgovorili. Bi se s slovenskim referendumom spremenilo hrvaško stališče do
mediacije?
Ne vem, kaj mislite s spremeniti ... Kakšno je zdaj?
Ga boste zaostrili?
Kot sem že dejal, vključitev Evropske komisije smo pozdravili, pričakujemo pa odgovore, kaj komisija pravzaprav želi, kakšen mandat bi dobila ta skupina mediatorjev, ki bi pomagala pri iskanju rešitve, sprejemljive za obe strani. Ne morem vnaprej reči, ali bomo zaostrili stališča ali popustili, ker podrobnosti mediacije preprosto še niso znane.
Za sklep slovenskega parlamenta o zaščiti slovenskih interesov, sprejet v sredo, ste dejali, da prejudicira mejo. Kje je torej minimum, ki bi zadovoljil Hrvaško? Zakaj stališče, da izhodišče za določitev meje glede na stanje 25. junija 1991 za Hrvaško ni sprejemljivo?
Spet ponavljam: ni minimuma ali maksimuma. Mi imamo svoja stališča in argumente, Slovenija pa svoje. Predstavimo jih pred mednarodnim sodiščem in naj to presodi, kje poteka meja. Parlamenta obeh držav pa naj se zavežeta, da bosta sprejela odločitev sodišča. Očitno je, da različno gledamo na Piranski zaliv, na mejo na Dragonji in Muri ter na izhod na odprto morje.
Če se nam v sedemnajstih letih ni uspelo dvostransko dogovoriti, čeprav so poskusi mediacije obstajali, pojdimo pred sodišče in spoštujmo odločitev, ki jo bo že sprejelo. Ne glede na to, kakšna bo odločitev, pa pravim, da je Hrvaška pripravljena jamčiti, da bo imela Slovenija tako dostop do odprtega morja kot vse ostale ugodnosti po najvišjih standardih, ki v svetu obstajajo.
Zakaj potem Hrvaška konec lanskega leta ni sprejela kompromisnega predloga francoskega predsedstva EU?
To ni res. Hrvaška ga je sprejela, Slovenija ga ni. S tem vprašanjem ste me presenetili, saj vaša informacija ne drži. 26 držav članic in Evropska komisija so ugotovili, da je bila Slovenija tista, ki je zavrnila francoski predlog.
Slovenski nasprotni predlog je bil po naših informacijah sprejet s strani Francije, s strani Hrvaške pa ne.
To ni res. Pri vsem skupaj sem sodeloval in točno vem, kaj se je dogajalo. Francoski predlog je zavrnila Slovenija.
Zakaj Hrvaška ne umakne spornih dokumentov, kot zahteva Slovenija, da bi umaknila zadržek pri hrvaškem odpiranju novih pristopnih pogajanj z EU?
Pripravljeni smo, tudi v tem trenutku, dati izjavo, da niti en hrvaški dokument, ki je bil uporabljen v pogajanjih, ne prejudicira meje. Podpisati so jo pripravljeni najvišji hrvaški politiki. Sploh pa Slovenija ni zahtevala samo umika dokumentov iz pogajanj, ampak celo, naj Hrvaška odstrani vse svoje dokumente iz preteklosti, ki na kakršenkoli način govorijo o meji. Zakaj potem Slovenija ne umakne svojih dokumentov?
Kako komentirate opazko, da je s temi dokumenti vprašanje meje sprožila Hrvaška?
Popolnoma jo zavračam. Naš glavni zunanjepolitični cilj je članstvo v EU. Ali bi ga ogrozili z vlaganjem takšnih dokumentov v naša pogajalska izhodišča? Da ne bom govoril samo o hrvaškem stališču; povprašajte predstavnike drugih evropskih držav ali komisije, kdo je vprašanje meje postavil v hrvaški pogajalski proces, in videli boste, da tega ni storila Hrvaška.
Ste lahko konkretni? V dokumentih je mejni prehod Plovanija obravnavan kot stalni prehod, čeprav je bilo še za časa premierja Valentića dogovorjeno, da bo začasni.
Spet ponavljam. Mi imamo svoja stališča, vi svoja. V zadnji parlamentarni izjavi Slovenija prvič trdi, da je bil ob osamosvojitvi obeh držav Piranski zaliv popolnoma pod jurisdikcijo Slovenije, da so zaselki na levi strani Dragonje in Mure slovensko ozemlje, da ima Slovenija izhod na odprto morje. Naša stališča so nasprotna, zato moramo to reševati pred nekom tretjim.
Pri vsakem vprašanju, ki se bo odprlo, bosta mnenji različni. Imate denimo vprašanje Svete Gere, kjer je hrvaško ozemlje nedvomno okupirano s strani Slovenije. To bomo očitno lahko rešili samo na mednarodnem sodišču. Na tem vztrajamo!
Na čigavi strani je čas? Odločanje pred sodiščem lahko traja več kot deset let.
Nismo za bolj zamudno varianto, menimo le, da to ne more biti pogoj za naše napredovanje v pogajanjih z EU.
Vas je premier Pahor s svojim pristopom presenetil?
O tem, kaj smo pričakovali, ne bi govoril. Realnost je takšna, kot je. Z njo moramo živeti.
S katero vlado, Janševo ali Pahorjevo, se je lažje pogovarjati?
Na to vam bom odgovoril, ko ne bom več minister.
Zdi se, da diplomacija športnih dogodkov, ki se vrti okoli nogometa v času Janše in Sanaderja, zdaj pa okoli rokometa, ni prava. Se problem poglablja zaradi takega pristopa?
Ne, ne. Vabilo premierja Sanaderja kolegu Pahorju je imelo sproščujoč namen, glede na to, da so bile strasti razvnete. Povabil ga je, da bi državljani obeh držav videli, da ne glede na napetosti lahko skupaj gledata tekmo, se normalno pogovarjata in se vedeta, kot bi se voditelja dveh prijateljskih držav morala vesti.
Kaj potem počne diplomacija?
Slovenska intenzivno brani svoje, hrvaška pa svoje interese.
Ste s trenutnimi odnosi med državama zadovoljni?
Seveda nisem! Gre za prijateljska naroda, ki nikoli v preteklosti nista imela resnejših problemov, nikoli nismo bili v vojni, v zgodovini so se spletle globoke vezi. Fascinanten se mi zdi podatek, da vsako poletje pri nas letuje milijon Slovencev. Vsak drugi Slovenec torej preživi del leta na Hrvaškem, kar je fenomenalno, in žal mi je, da so se ti odnosi poslabšali.
Blokade si res nismo želeli. In tisto, kar me skrbi, je, da bo to lahko pustilo slabe sledi ali celo dolgotrajne negativne posledice v odnosih. Ne samo med politiki, ampak tudi v odnosih med dvema narodoma, česar si res ne želimo.
Se vam zdi, da so se poslabšali odnosi med ljudmi?
Bojim se, da se to preliva tudi v odnose med ljudmi, da problem ni več le političen, torej izključno na uradni ravni med vladama oziroma državama, ampak tudi med narodoma, celo med ljudmi, kar nikakor ni dobro.
Se tako počutite na Hrvaškem? Jaz tega občutka nimam.
Videl sem zadnje javnomnenjske ankete, ki kažejo, da je petdeset odstotkov Slovencev proti vstopu Hrvaške v EU. Žal bo Slovenija prva članica Nata, ki ima referendum o vstopu neke druge države. To so stvari, ki ne krepijo prijateljstva in dobrososedskih odnosov.
Hipotetično, če bi razprava, ki se je te dni odvijala pri nas, potekala v saboru o
ratifikaciji nekega slovenskega pristopa, ali ne bi bilo enako?
Nekaj vam bom povedal. To je vprašanje političnega leadershipa. Gre za odgovornost tistih, ki vodijo dve državi, da se izognejo pastem, ki lahko peljejo k ekstremnim situacijam. Hrvaška politika ni talec nekih ekstremnih skupin in ne bomo dovolili, da bi imeli kakršnikoli nacionalisti ali ekstremisti glavno besedo. V demokraciji tega ne morete preprečiti.
Gre za stvar političnega leadershipa in to je vprašanje za vas. Pomislite, niti ena druga država doslej ni imela referenduma o vstopu neke nove članice. A so imele nove države, ki so se v zadnjih letih pridružile, s starimi članicami veliko večje težave, kot sta jih imeli Slovenija in Hrvaška.
Pretekli teden ste se srečali z ministrom Žbogarjem. Vama je uspel kak korak naprej?
Sodelovanje je zelo korektno. Korak naprej je že, da sva se sestala in izmenjala poglede na to, kako je treba rešiti problem. Hrvaška si želi rešitve, ki bo zmagovalna za obe strani. Ne bi bilo dobro, da bi se ena čutila kot zmagovalka, druga kot poraženka, saj bi bila to potem lahko osnova za nove spore.
Ste lahko za trenutek nediplomatski? Kdo vam je ljubši, Žbogar ali Rupel?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti.
Ste še optimist glede rokov za vstop Hrvaške v Nato in EU?
Verjamem, da bo Hrvaška polnopravna članica Nata že na vrhu aprila. Pričakujemo torej, da bo slovenska stran našla rešitev. Usoda našega vstopa v EU pa je še nejasna. Ne moremo se odreči delu ozemlja, da bi postali članica Unije. Vendar ostajam optimist. Naš premier Sanader ima navado reči, da ne pozna nobenega pesimista, ki bi uspešno dosegal svoje cilje.
Sem.
Letno?
Ne. Ko sem šel z družino na zimovanje skozi Slovenijo, sem kupil najkrajšo. Za kratko obdobje šestih mesecev.
Zimovali pa niste v Sloveniji?
Ne, nisem.
Slovenski referendum o ratifikaciji hrvaškega pristopa k Natu se zdi vse verjetnejši. Bo Hrvaška zaradi tega spremenila stališče do Slovenije? Slišati je, da ste ministru Žbogarju na srečanju prejšnji petek dejali, da bo v primeru referenduma Hrvaška spremenila stališče do mediacije.
Najprej moram poudariti, da je vprašanje meje dvostransko in ne bi smelo biti del naših pogajanj, zato smo zelo nezadovoljni, da se je to vprašanje v evropskem kontekstu sploh pojavilo. Spomnil bi, da je Slovenija leta 2004 vstopila v EU z enakim odprtim vprašanjem, kot obstaja danes. Hrvaška takrat ni oporekala, niti ni postavila nikakršnega vprašanja, ali Slovenija lahko vstopi v EU, ampak smo slovenski vstop popolnoma podprli v prepričanju, da bo to koristilo nam vsem. Zato je danes za nas nesprejemljivo, da Slovenija blokira Hrvaško na poti v EU.
Ker je vprašanje meje postalo del naših pogajanj, smo idejo Evropske komisije o mediaciji pozdravili, saj menimo, da lahko pri iskanju končne rešitve, ki bo sprejemljiva tako za Slovenijo kot Hrvaško, tretja stran vendarle pomaga. Vseeno pač menimo, da lahko do končne odločitve o mejni črti pridemo le na podlagi mednarodnega prava in dogovorno pred enim od mednarodnih pravosodnih teles. Prosta plovba, ribolov in vse, kar je povezano s tem prostorom, so zadeva, ki bi bila šele potem politično dogovorjena. Sama mejna črta pa bi morala biti določena na podlagi mednarodnega prava.
Ali niste s takim stališčem negirali možnosti uspešne mediacije?
Ne vem, zakaj je za slovensko stran soočenje na sodišču sporno. To ne bi bil prvi primer tovrstne določitve mejne črte. Znanih je več kot 50, v katere je bilo vključenih več kot sto držav, ki so pred mednarodnim sodiščem potrjevale oziroma določale medsebojno mejo. Obe državi sta članici Združenih narodov in podpisnici njene konvencije o pravu morja, zato ne vidimo razloga, da vprašanja ne bi reševali pred sodiščem.
Problem je v podrobnostih. Državi se ne strinjata o principu, ki naj bo na tem sodišču uporabljen. Slovenija vztraja pri principu pravičnosti, za Hrvaško pa se zdi, da ne.
Samo trenutek. Koncept pravičnosti je že vključen v samo filozofijo mednarodnega prava. Pri mednarodnem pravu vztrajamo, ne bežimo pa pred tistim, kar lahko ponudimo Sloveniji po tem, ko bo mejna črta določena.
Vzemimo primer Luke Koper, ki je danes najmočnejša luka na severnem Jadranu, močnejša tako od Reke kot Trsta, Slovenija pa nima dostopa do odprtega morja. Kakršnakoli že bo rešitev mejnega vprašanja v Piranskem zalivu, bomo Sloveniji še naprej omogočali svoboden pretok blaga, da bo lahko varovala svoje gospodarske interese. Slovenske nacionalne interese upoštevamo, nismo pa Sloveniji pripravljeni odstopiti ozemlja.
|
|
|
|
© Dejan Mijovič |
|
Ne vem, kaj mislite s spremeniti ... Kakšno je zdaj?
|
Hrvaška politika ni talec nekih ekstremnih skupin in ne bomo dovolili,
da bi imeli kakršnikoli nacionalisti ali ekstremisti glavno besedo.
Gordan Jandroković
|
|
Kot sem že dejal, vključitev Evropske komisije smo pozdravili, pričakujemo pa odgovore, kaj komisija pravzaprav želi, kakšen mandat bi dobila ta skupina mediatorjev, ki bi pomagala pri iskanju rešitve, sprejemljive za obe strani. Ne morem vnaprej reči, ali bomo zaostrili stališča ali popustili, ker podrobnosti mediacije preprosto še niso znane.
Za sklep slovenskega parlamenta o zaščiti slovenskih interesov, sprejet v sredo, ste dejali, da prejudicira mejo. Kje je torej minimum, ki bi zadovoljil Hrvaško? Zakaj stališče, da izhodišče za določitev meje glede na stanje 25. junija 1991 za Hrvaško ni sprejemljivo?
Spet ponavljam: ni minimuma ali maksimuma. Mi imamo svoja stališča in argumente, Slovenija pa svoje. Predstavimo jih pred mednarodnim sodiščem in naj to presodi, kje poteka meja. Parlamenta obeh držav pa naj se zavežeta, da bosta sprejela odločitev sodišča. Očitno je, da različno gledamo na Piranski zaliv, na mejo na Dragonji in Muri ter na izhod na odprto morje.
Če se nam v sedemnajstih letih ni uspelo dvostransko dogovoriti, čeprav so poskusi mediacije obstajali, pojdimo pred sodišče in spoštujmo odločitev, ki jo bo že sprejelo. Ne glede na to, kakšna bo odločitev, pa pravim, da je Hrvaška pripravljena jamčiti, da bo imela Slovenija tako dostop do odprtega morja kot vse ostale ugodnosti po najvišjih standardih, ki v svetu obstajajo.
Zakaj potem Hrvaška konec lanskega leta ni sprejela kompromisnega predloga francoskega predsedstva EU?
To ni res. Hrvaška ga je sprejela, Slovenija ga ni. S tem vprašanjem ste me presenetili, saj vaša informacija ne drži. 26 držav članic in Evropska komisija so ugotovili, da je bila Slovenija tista, ki je zavrnila francoski predlog.
Slovenski nasprotni predlog je bil po naših informacijah sprejet s strani Francije, s strani Hrvaške pa ne.
To ni res. Pri vsem skupaj sem sodeloval in točno vem, kaj se je dogajalo. Francoski predlog je zavrnila Slovenija.
Zakaj Hrvaška ne umakne spornih dokumentov, kot zahteva Slovenija, da bi umaknila zadržek pri hrvaškem odpiranju novih pristopnih pogajanj z EU?
Pripravljeni smo, tudi v tem trenutku, dati izjavo, da niti en hrvaški dokument, ki je bil uporabljen v pogajanjih, ne prejudicira meje. Podpisati so jo pripravljeni najvišji hrvaški politiki. Sploh pa Slovenija ni zahtevala samo umika dokumentov iz pogajanj, ampak celo, naj Hrvaška odstrani vse svoje dokumente iz preteklosti, ki na kakršenkoli način govorijo o meji. Zakaj potem Slovenija ne umakne svojih dokumentov?
Kako komentirate opazko, da je s temi dokumenti vprašanje meje sprožila Hrvaška?
Popolnoma jo zavračam. Naš glavni zunanjepolitični cilj je članstvo v EU. Ali bi ga ogrozili z vlaganjem takšnih dokumentov v naša pogajalska izhodišča? Da ne bom govoril samo o hrvaškem stališču; povprašajte predstavnike drugih evropskih držav ali komisije, kdo je vprašanje meje postavil v hrvaški pogajalski proces, in videli boste, da tega ni storila Hrvaška.
Ste lahko konkretni? V dokumentih je mejni prehod Plovanija obravnavan kot stalni prehod, čeprav je bilo še za časa premierja Valentića dogovorjeno, da bo začasni.
Spet ponavljam. Mi imamo svoja stališča, vi svoja. V zadnji parlamentarni izjavi Slovenija prvič trdi, da je bil ob osamosvojitvi obeh držav Piranski zaliv popolnoma pod jurisdikcijo Slovenije, da so zaselki na levi strani Dragonje in Mure slovensko ozemlje, da ima Slovenija izhod na odprto morje. Naša stališča so nasprotna, zato moramo to reševati pred nekom tretjim.
Pri vsakem vprašanju, ki se bo odprlo, bosta mnenji različni. Imate denimo vprašanje Svete Gere, kjer je hrvaško ozemlje nedvomno okupirano s strani Slovenije. To bomo očitno lahko rešili samo na mednarodnem sodišču. Na tem vztrajamo!
Na čigavi strani je čas? Odločanje pred sodiščem lahko traja več kot deset let.
Nismo za bolj zamudno varianto, menimo le, da to ne more biti pogoj za naše napredovanje v pogajanjih z EU.
Pravijo mu Babyface
|
|
Očeta treh otrok Gordana Jandrokovića se je zaradi mladostnega videza v hrvaški
javnosti prijel vzdevek Babyface. Rojen je leta 1967 v Bjelovaru.
Ima dve diplomi, najprej je postal inženir gradbeništva, štiri leta pozneje še diplomirani
politolog. Tekoče govori angleško, pasivno italijansko. Ministrski položaj je zasedel v drugi
Sanaderjevi vladi leta 2008. Pred tem je dva mandata preživel kot saborski poslanec.
Med svojimi hobiji našteva tenis, nogomet in branje.
|
O tem, kaj smo pričakovali, ne bi govoril. Realnost je takšna, kot je. Z njo moramo živeti.
S katero vlado, Janševo ali Pahorjevo, se je lažje pogovarjati?
Na to vam bom odgovoril, ko ne bom več minister.
Zdi se, da diplomacija športnih dogodkov, ki se vrti okoli nogometa v času Janše in Sanaderja, zdaj pa okoli rokometa, ni prava. Se problem poglablja zaradi takega pristopa?
Ne, ne. Vabilo premierja Sanaderja kolegu Pahorju je imelo sproščujoč namen, glede na to, da so bile strasti razvnete. Povabil ga je, da bi državljani obeh držav videli, da ne glede na napetosti lahko skupaj gledata tekmo, se normalno pogovarjata in se vedeta, kot bi se voditelja dveh prijateljskih držav morala vesti.
Kaj potem počne diplomacija?
Slovenska intenzivno brani svoje, hrvaška pa svoje interese.
Ste s trenutnimi odnosi med državama zadovoljni?
Seveda nisem! Gre za prijateljska naroda, ki nikoli v preteklosti nista imela resnejših problemov, nikoli nismo bili v vojni, v zgodovini so se spletle globoke vezi. Fascinanten se mi zdi podatek, da vsako poletje pri nas letuje milijon Slovencev. Vsak drugi Slovenec torej preživi del leta na Hrvaškem, kar je fenomenalno, in žal mi je, da so se ti odnosi poslabšali.
Blokade si res nismo želeli. In tisto, kar me skrbi, je, da bo to lahko pustilo slabe sledi ali celo dolgotrajne negativne posledice v odnosih. Ne samo med politiki, ampak tudi v odnosih med dvema narodoma, česar si res ne želimo.
Se vam zdi, da so se poslabšali odnosi med ljudmi?
Bojim se, da se to preliva tudi v odnose med ljudmi, da problem ni več le političen, torej izključno na uradni ravni med vladama oziroma državama, ampak tudi med narodoma, celo med ljudmi, kar nikakor ni dobro.
Se tako počutite na Hrvaškem? Jaz tega občutka nimam.
Videl sem zadnje javnomnenjske ankete, ki kažejo, da je petdeset odstotkov Slovencev proti vstopu Hrvaške v EU. Žal bo Slovenija prva članica Nata, ki ima referendum o vstopu neke druge države. To so stvari, ki ne krepijo prijateljstva in dobrososedskih odnosov.
|
|
|
|
© Dejan Mijovič |
|
Nekaj vam bom povedal. To je vprašanje političnega leadershipa. Gre za odgovornost tistih, ki vodijo dve državi, da se izognejo pastem, ki lahko peljejo k ekstremnim situacijam. Hrvaška politika ni talec nekih ekstremnih skupin in ne bomo dovolili, da bi imeli kakršnikoli nacionalisti ali ekstremisti glavno besedo. V demokraciji tega ne morete preprečiti.
Gre za stvar političnega leadershipa in to je vprašanje za vas. Pomislite, niti ena druga država doslej ni imela referenduma o vstopu neke nove članice. A so imele nove države, ki so se v zadnjih letih pridružile, s starimi članicami veliko večje težave, kot sta jih imeli Slovenija in Hrvaška.
Pretekli teden ste se srečali z ministrom Žbogarjem. Vama je uspel kak korak naprej?
Sodelovanje je zelo korektno. Korak naprej je že, da sva se sestala in izmenjala poglede na to, kako je treba rešiti problem. Hrvaška si želi rešitve, ki bo zmagovalna za obe strani. Ne bi bilo dobro, da bi se ena čutila kot zmagovalka, druga kot poraženka, saj bi bila to potem lahko osnova za nove spore.
Ste lahko za trenutek nediplomatski? Kdo vam je ljubši, Žbogar ali Rupel?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti.
Ste še optimist glede rokov za vstop Hrvaške v Nato in EU?
Verjamem, da bo Hrvaška polnopravna članica Nata že na vrhu aprila. Pričakujemo torej, da bo slovenska stran našla rešitev. Usoda našega vstopa v EU pa je še nejasna. Ne moremo se odreči delu ozemlja, da bi postali članica Unije. Vendar ostajam optimist. Naš premier Sanader ima navado reči, da ne pozna nobenega pesimista, ki bi uspešno dosegal svoje cilje.
