Kako velik je problem prezasedenosti slovenskih zaporov? |
|
Uradna zmogljivost našega zapora je 296, danes pa je zapornikov pri nas 499, torej 203 nad zmogljivostmi. Optimalna zasedenost zapora ne glede na tip, še posebno pa zaprtega tipa, je nekje med 80 in 90 odstotki. To stanje pri nas ni od včeraj in je nenormalno. |
Imamo kadrovske težave tudi na področju zdravstvene oskrbe in ožje obravnave zapornikov. Primanjkuje pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in terapevtov zasvojenosti, ki je velik problem. Zametki obravnave so, vendar ne na nivoju, ki ga imajo druge države. Za programe potrebuješ kader. V javnosti so najbolj izpostavljeni pazniki, pomanjkanje katerih je velika težava. Vendar če ni dovolj medicinskega osebja in drugih kadrov, je zato tudi pritisk na paznike večji.
Kako resen je problem pomanjkanja paznikov? |
|
Na Dobu je 211 zaposlenih, od teh je 116 paznikov, torej dobra polovica. Za normalno delovanje bi potrebovali še najmanj dvajset paznikov, a to bi bil šele nujni minimum. Idealno bi bilo, da bi jih imeli vsaj 150. Ni pa težava samo s pazniki. |
Ni težko dobiti teh kadrov, težava je v vladnem kadrovskem načrtu, ki določa število delovnih mest v nekem organu. Mi pa smo organ v sestavi ministrstva za pravosodje. Ni težava v tem, da delavcev ne moremo dobiti, ampak ker ne moremo in ne smemo zaposlovati.
Ali zaporniki izkoriščajo pomanjkanje paznikov?
Ravno nasprotno, kar je zanimiv pojav. Zaporniki z velikim razumevanjem dojemajo naše težave. Pohvalno je, da imajo občutek, da smo, ne po svoji krivdi, v položaju, ki je slab za nas in posledično tudi za njih. To je organizem, ki je povezan in živi skupaj.
Je gradnja novih zaporov potrebna? |
|
Je potrebna, zato ker so sedanji zapori stari in dotrajani. To velja za Dob in ostale zapore, ne toliko zato, ker bi potrebovali kapacitete. Zelo pomemben del varnosti je ta, da se zaporniki dobro počutijo. Upori se dogajajo tam, kjer se zaporniki slabo počutijo. |
So rešitve, ki bi lahko razbremenile zapore, predvsem alternativne oblike prestajanja kazni, vendar so te povsem nedodelane, so predvsem na papirju, institucije pa niso pripravljene. Nič še ni predvideno, kaj šele da bi bilo kaj narejeno. Postavljeni smo pred dejstvo, da lahko dobimo na prestajanje kazni nekoga z dosmrtnim zaporom. Trideset let je drugačna meja kot pri dosmrtni. Pri tridesetih letih je prvi mogoči odpust pri 22 letih, pri dosmrtni pa pri 25. Pri teh ne vidim posebne razlike z dozdajšnjimi “dolgoprogaši”.
Ima vsak zapornik svojo celico kot vidimo v filmih?
V zaprtem oddelku je 440 zapornikov, od katerih jih je skoraj 400 v skupnih sobah, samo okoli 40 pa v samskih. Nekaj od teh tudi zato, ker so moteči ali problematični. V skupinskih sobah jih je od 15 do 17. So pomešani in jih ne ločujemo po dolžini kazni ali narodnosti. To je običajno bivalno okolje na Dobu in naporna mešanica za sobivanje, zato tudi sami ugotavljamo, da imamo zelo malo težav.