Stanovnik je povedal, da je bila pravna utemeljitev povojnih pobojev zasnovana na odločitvi antifašistične zveze oziroma voditeljev zavezništva Roosevelta, Churchilla in Stalina. Po njegovih besedah se je vodstvo zavezništva odločilo, da gre na uničenje nacizma in ne samo na zmago nad njim, v tem vodilu pa je bila tudi odločitev, da se status vojnega ujetnika ne podeli osumljencem vojnega zločinstva.
Zaradi tega so Američani in Angleži te osumljence označevali kot razorožene sovražne osebe,
izrecno pa so poudarjali, da jih tako imenujejo, da jim ne bi priznali statusa haaških in ženevskih
konvencij, je pojasnil. Pomanjkljivost te odločitve je bila v tem, da ta ni predvidela možnosti
vojnega sojenja, ampak arbitrarne individualne odločitve, kar je v nasprotju z osnovnim načelom
človekovih pravic, po katerih ima človek pravico braniti lastno življenje, je nadaljeval.
Tako se je dogajalo, da je pri vzhodnih in zahodnih zaveznikih prišlo do tega, kar danes
imenujejo povojni poboji, ljudje pa so izgubljali življenja brez pravega sojenja in brez, da bi jim
bila za določeno kriminalno dejanje izrečena pravična sodba. Med drugo svetovno vojno pa so se
kriminalna dejanja oziroma dejanja nacionalne izdaje in vojnega zločinstva vsekakor dogajala, je
opozoril. Stanovnik je poudaril, da povojne poboje absolutno obsoja, odločitev zavezniškega vodstva
pa je označil za
"novo, povojno nurnberško pravo", ki pa je, gledano z današnjega zornega kota, imelo celo
vrsto pravnih pomanjkljivosti. Vsebovalo je tudi moment maščevanja, o katerem je, tako Stanovnik,
Winston Churchill ob prvi omembi jugoslovanskih partizanov in Jugoslavije prvič govoril v
britanskem parlamentu.
