Slovenija
34 ogledov

"Ta strah pred psihiatrijo je še vedno prisoten"

Nuša Konec Jurečič NIJZ
Kar se dostopa do pomoči tiče, so ljudje v duševni stiski še vedno v neenakem položaju.

Število samomorov v Sloveniji  v zadnih letih upada in je občutno nižje kot recimo leta dva tisoč, ko je samomor naredilo kar 588 ljudi. Kljub temu še vedno spadamo med evropske države z najvišjo stopnjo samomorilnosti; ta je najvišja na vzhodu Slovenije, kjer je hkrati najvišja stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti.

Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so številni, zato zahtevajo interdisciplinarni pristop. Strokovnjaki ob tem opozarjajo na nacionalni program za zmanjšanje samomorov, ki ga nekatere države že imajo, čeprav je tam stopnja samomorilnosi bistveno nižja kot pri nas:

Dan preprečavanja samomorov | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol

"Upajmo, da bo nacionalni program za duševno zdravje čim prej sprejet, da ne bo delo na področju samomora, ki je v Sloveniji sicer zelo napredovalo slonelo le na želji in intuziazmu posameznih institucij, pa tudi oseb," je dejala Nuša Konec Juričič, strokovna vodja svetovalnice za prvo psihološko pomoč v Celju in Laškem "Tu smo zate", ter vodja celjske regijske skupine za preprečevanje samomora.  S priznano celjsko strokovnjakinjo smo se pogovarjali o tem, kaj storiti, kako pomagati, ko se tvoj bližnji in nenazdanje sam znajdeš v stiski, iz katere se zdi, da ni izhoda.

Strokovnjaki pravite, da je bolje, da se tudi Slovenci bolj odpiramo, čeprav je po drugi strani še vedno preveč zadržkov okoli težav povezanih s psiho. Zakaj?

Ta zadržek, ki je ključen in ki ga še vedno v veliki meri opažamo, ima korenine v strahu pred psihiatrijo, strahu, da bi zboleli za nekakšno resno duševno boleznijo, da bi, če rečem preprosto, izgubili pamet. Mnogi imajo občutek, da si morajo v duševni stiski pomagati sami, da je to osebni problem, kar je povsem drugače, kot pri drugih obolenjih. Zato je osveščanje še kako pomembno.

V okviru projekta Moč smo naredili raziskavo, kjer smo ljudi spraševali, kaj Slovenci menijo o virih psihiatrične pomoči, ali se jih poslužujejo. Podatki kažejo, da se je več kot polovica anketiranih že soočila s težavo duševnega zdravja, bodisi pri bližnjih, bodisi pri sebi.

Ob tem jih je samo petina poročala, da so v takšnih primerih poiskali pomoč. Zelo zanimovo je tudi to, da virom pomoči najmanj zaupajo v koroški regiji, na severovzhodu Slovenije, kjer je sicer samomorov tudi največ.

Seveda moramo priznati, da je pomoč na tem področju v Sloveniji še vedno dokaj neenakomerno porazporejena, da je zlasti na Koroškem pa tudi v spodnjem Posavju teh virov pomoči manj, da so ljudje v duševni stiski, kar se dostopa do pomoči tiče, v nenenakem položaju. Družbene razmere seveda kažejo, da je okrepljena skrb za duševno zdravje še kako nujna.

Začela se je šola in z njo povezani pritiski. Poslušamo, da se srednješolci in celo osnovnošolci zatečejo k samomoru. Kako se s tem spopasti; starši, učitelji...

V svetovalnici "To sem jaz" seveda beležimo stiske, ki so vezane na šolo. V času pridobivanja ocen in zaključnih izpitov, v maju in juniju torej, se res okrepi število takšnih vprašanj. Seveda si želimo, da bi se pojavljala prej, da bi se mladostniki prej soočili s tem problemom.

Opažamo, da v zadnjih letih na vrata naših svetovalnic vedno bolj trkajo tudi otroci in ta številka se poveča na koncu šolskega leta. Spomnim se lanskega leta, ko smo ravno v obdobju maj, junij delali z mladostnikoma, ki sta grozila s samomorom - na srečo se to s podporo svetovalcev ni zgodilo. Seveda stiske doživljajo tudi mladostniki, zato pogrešamo centre za tisto prvo pomoč. Tudi svetovalnih centrov za psiho socialno pomoč mladostnikom in otrokom je v Sloveniji še vedno premalo, pa tudi čakalne dobe so predolge.

Šola | Avtor: Profimedias Profimedias

Je res, da je samomorov med mladostniki zaradi vseh teh pritiskov v zadnjih letih več?

Nekoč jih je bilo veliko več. Leta nazaj smo govorili, da letno izgubimo za en razred mladostnikov. Zdaj je to število na srečo upadlo. Seveda to ne pomeni, da mladostniki niso v stiski, vendar te stiske ne izvirajo samo iz šolskega okolja. Na naši spletni strani mladi marsikaj povedo, to kar je na štiri oči težko povedati. Tukaj so medvrstniške stiske, družine. Šola je lahko zaščitni dejavnik in včasih tudi dejavnik tveganja.

V zadnjih letih veliko bolj govorimo o pritisku šole, staršev...

Težko bi rekla, da je tega pritiska danes več, gotovo pa ga je veliko, tako s strani šole, kot s strani staršev. Kajti danes želi imeti družba visoko funkcionalne ljudi, tako mladostnike kot odrasle, takšne, ki so sposobni delati več časa, ki so hitri odzivni in tako naprej. Torej, ne samo starši in šola, celotna družba nekako ustvarja tak pritisk, dinamika življenja je strašno velika in to vidijo tudi otroci pri svojih starših. Seveda otroci povedo, da so pritiski preveliki, zato se je vedno treba pogovoriti z otrokom, s staršem in videti, kje gre za povečan pritisk, ali pa gre mogoče za nek drug problem.

Kako prepoznati otroka, ki je v stiski?

Glejte, starš pa tudi učitelj lahko marsikaj opazi pri otroku, seveda če tega otroka vidi.To pomeni, da moramo biti prisotni. Otroka je treba dobro poznat, da bomo spremembo opazili in spet je to povezano s časom, ki ga preživimo z njim.

Tisto, kar lako vidimo in kar kaže na stisko pri otroku, je popuščanje v šoli, špricanje šole, sprememba družbe in prekinitev komunikacije s starši, če je seveda bila. Ravno zato je ta komunikacija od rojstva naprej s starši tako pomembna.

Če ne gre?

Nuša Konec Jurečič | Avtor: Nijh Nijh
Če ne gre in dostikrat ne gre, pa čeprav se tako trudimo, kar je lahko vezano tudi na določeno obdobje mladostnika - lahko je kriva tudi bolezen - je zelo dobro, da starši poiščejo pomoč.

V mestih je to zagotovo lažje, kot na podeželju. Opozarjali ste na dostopnost.

Na vasi je prav gotovo šola. Vse šole imajo svetovalne službe in moram reči, da  večina šol ima kompetentne ljudi, na katere se lahko obrnejo tako starši kot otroci, Starš nej gre v šolo in povpraša, ali tudi tam vidijo spremembo. To je zelo pomembno. Naslednja ali pa tudi vzporedna stopnja je seveda zdravnik; šolski zdravnik ali psihološka služba. Viri pomoči dejansko so, čeprav seveda ne moremo reči, da so enaki oziroma enako hitro dostopni.

Tako bi svetovala staršem; ko se jim zdi, da je njihov otrok drugačen, spremenjen in ta sprememba traja nekaj dni, potem naj pogumno trkajo na vrata. Naj začnejo pri znancih, prijateljih, v šoli, pri družinskemu zdravniku, najslabše je čakati, da se bodo zadeve same uredile.

V kolikšni meri govorimo o depresiji pri mladostnikih?

Depresija je bolezen, ki se pogosto začenja že v  mladostniškem obdobju, vendar je ne prepoznamo zaradi teh silnih sprememb, ki se dogajajo v puberteti in jih nekako dajemo pod kapo tega razvoja.

Sedemnajstletnik je lahko v depresiji in seveda, pomagati mu je treba. Podobno kot odrasli osebi, seveda veliko bolj premišljeno, predvsem kar se antideprisivov tiče.

Verjetno tak otrok težje sledi v šoli...

Seveda, ko je depresija aktivna težje sledijo. Takrat je najbolje ostati doma, tako da se ga postopoma vrača v šolski sistem. Tukaj so še kako pomembne tudi psihoterapije, na primer kognitivno vedenjska terapija je takšna, ki se je na področju depresije pri mladostnikih izkazala za zelo uspešno.

Vendar je dostop do psihiatrov pri nas še vedno težak, tovrstne terapije so plačljive.

V Sloveniji je teh psihoterpevtskih terapij že veliko na voljo, vendar je tistih, ki so plačjive zagotovo več. V okviru zdravstvenega sistema so sicer tudi na voljo, vendar so tukaj čakalne dobe. Čeprav, ne moremo reči, da se nič ne da. Jaz vedno rečem, ko je hudo, se pomoč da dobit. Ne bi bilo prav, da bi ljudje rekli, da ne gredo nikamor, saj ponoči ni.

Pa vendarle, čakalna dobra tri štiri, štiri mesece, da prideš k psihiatru..

Starši bodite pozorni na spremembe vedenja pri svojem otroku. (Foto: Shutterstoc | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Če je zadeva akutna, če je stanje močno spremenjeno, bo tak otrok, mladostnik, pa tudi odrasla oseba, takšno pomoč hitro dobil. Imamo možnost, da v okviru hude stiske gremo direktno v bolnišnico, v psihitrično dežurno ambulanto. Ljudje v bistvu ne vedo, da lahko v hudi stiski gredo tudi v dežurno ambulanto in to brez napotnice.

Čeprav je stigma še vedno velik problem...

Naj ne bo stigme, ker je res nepotrebna, saj se s tem izgublja čas, ker se zaradi tega tudi izgublja življenja. Res je škoda. Psiha je del nas, našega telesa, tako kot roka, ki si jo lahko zlomimo.

Priznati si je torej treba, da je tudi depresija bolezen, ki jo je treba zdraviti

Seveda, depresija je bolezen, ki se dogaja točno vemo kje, tako kot vemo za visok krvni tlak, sladkorno bolezen. Gre za podobne stvari, samo različno konotacijo imajo, različni strahovi so zadaj, zato je tukaj še bolj pomembno, da se s človekom govori, da se govori o njegovih strahovih. Še to bi rekla; v glavnem vsi znamo svetovati, kam naj človek gre, vendar rečemo, pojdi sam. Ponudimo pomoč, pojdimo zraven, kot partner, kot bližnji. Poznam delavce v centru za socialno delo, ki so šli zraven, saj je ljudem, ki rabijo pomoč, težko narediti ta korak.

vanda.levstik@zurnal24.si

Komentarjev 3
  • Avatar Leon
    Leon 18:15 10.september 2016.

    To je nakako kot z revščino ,katere se ljudje sramujejo namesto,da bi na javnih mestih npr.....,pred parlamentom ali Pahorjevim dvorcem oznanjali revščino in razloge zanjo ! Revščina je sramota države in ne posameznikov.

  • Avatar Leon
    Leon 18:11 10.september 2016.

    "Ta strah pred psihiatrijo je še vedno prisoten".....Upravičeno ! Zdravniki so največji bolniki .

  • miho 10:41 10.september 2016.

    Saj ni čudno, da je toliko samomorov v Sloveniji. Če nekdo umre na cesti, se vsako smrt secira, razloge, zakaj je prišlo do nje, kako je prišlo do nje, kje je prišlo do nje, kdaj je prišlo do nje, kaj ...prikaži več bi se dalo narediti, da bi se preprečilo, kako bo to vplivalo na prometno politiko države, kaj je treba na cesti izboljšati, kaj je treba v avtomobilih izboljšati, kaj je treba pri šolah vožnje izboljšati,… Čisto vse. In na tapeti je še ves mesec po dogodku, če pa je hkrati umrlo več ljudi na cesti, pa še leta in leta… Čisto nasprotno je pri samomorih. O njih se nič ne govori, nič ne piše, samo tu in tam zasledim kakšen tak prispevek in to je vse. Nikoli se ne secira, zakaj je posamezna oseba naredila samomor, kaj bi se dalo narediti, da bi se preprečilo, kaj bi bilo treba spremeniti, izboljšati, popraviti na kateremkoli področju. Skratka nič. O tem, da je nekdo naredil samomor, sploh ne vemo. Samo agregatne podatke o številu samomorov v Sloveniji in morda tudi v posameznih regijah dobimo