"Tu pravičnosti ni. Umrl je otrok."

Kaj menite, bi bilo treba narediti drugače glede obravnave, povezane z Borom Nekrepom?
Marsikaj. Najprej bi si želela, da se ta primer sploh ne bi zgodil, da otrok ne bi umrl. Od trenutka, ko se je primer zgodil, in do trenutka, ko je prišel v zbornico, je bilo kar nekaj zamujenih priložnosti. Velikokrat sem povedala, da je bilo moje prvo sporočilo, ki sem ga napisala, prvi dan, ko sem prišla v pisarno, sporočilo družini Nekrep. Tega ne bi spreminjala, ker je bila to moja prioriteta. V nadaljevanju bi bilo treba pristopiti bolj angažirano, da bi prej dobili izvide, mednarodna mnenja ... Tudi tistega strokovnjaka, ki so nam ga predlagali v začetku, bi verjetno še enkrat preverili, da bi ugotovili, ali je resnično ustrezen. V drugem delu bi si predvsem želela, da bi starši uporabili tisto možnost, ki jo je zbornica vedno ponujala. Želim si, da bi bila ta komunikacija bolj neposredna, da se ne bi bilo treba pogovarjati prek medijev.

Torej očitke staršev glede slabe in arogantne komunikacije zbornice zavračate?
Jaz jih razumem, da so tako dojemali, ampak resnično ne vem, kaj bi lahko še naredili za boljše komuniciranje. Moja vrata so jim bila vedno odprta. Ko so nazadnje prišli k nam v pisarno, smo odpovedali marsikatere vnaprej dogovorjene dejavnosti, da smo se jim lahko posvetili, kar se mi zdi prav. Pobuda, kaj bi še lahko bilo drugače, pa bi lahko prišla tudi z njihove strani.

Menite, da je ukrep, izrečen mariborski pediatrinji, pravičen?
Tukaj pravičnosti ni. Umrl je otrok. Kakšen ukrep je dober? Ni pravičnega ukrepa. Pa vendar gre za zelo milo kazen. Zato me zelo žalosti izjava profesorja Denišliča, saj je ta ukrep izrekel on. To je ukrep razsodišča druge stopnje. Kot predsednica zdravniške zbornice tega ne morem komentirati, kot mati in zdravnica pa lahko rečem, da noben ukrep ni pravičen.

Zakaj skupščina zbornice po tem, ko so vaši pravniki ugotovili, da je sklep razsodišča o štirimesečnem odvzemu licence nezakonit, primera ni vrnila v vnovično obravnavo, pač pa je uveljavila sklep o javnem opominu in izobraževanju?
Mislim, da je skupščina iskala najpravilnejšo rešitev. Marsikateri organ sprejme kakšno rešitev, za katero se lahko pozneje ali pa tudi takoj izkaže, da mogoče ni bila najboljša. Skupščina je v danih okoliščinah poskušala delovati najpravilneje. Ne rečem, da ji je popolnoma uspelo.

Se vam ne zdi sporno, da se nad odločitvijo skupščine, ki jo sestavljajo samo zdravniki, ni mogoče pritožiti?
To je v skladu z našimi veljavnimi pravilniki. Ti pa so preživeti, zato jih tudi spreminjamo.

Kakšne bodo spremembe glede pritožbenih poti?
Nakazujejo se tri smeri. Ena je zelo odprta, pravosodna, da bi se razsodišče in zbornica ukvarjala s primeri na zelo podoben način, kot to počne pravosodna veja oblasti. Drugo izhodišče je, da se kot stanovska organizacija omejimo resnično samo na postopke proti zdravnikom oziroma za zdravnike, za zaščito bolnikovih pravic. V teh postopkih ne sodelujejo nobeni odvetniki ali pravniki, ker bi šlo resnično za vsebinska in strokovna vprašanja. Tretje izhodišče pa je, da bi šlo za kombinacijo obeh.

V sindikatu zdravnikov Fides menijo, da so zdravniki zaradi slabega dela zbornice zdaj na rešetu, kar bo vplivalo tudi na zakon o zdravstveni dejavnosti. Čutite to kot zdravniško kritiko na svoj račun?
Obravnavo, povezano s pokojnim otrokom, bi morali voditi bolje; mislim, da je nikoli več ne bi vodili tako slabo. Mislim, da je Fides izrazil izhodišče, da se je predlog zakona o zdravstveni dejavnosti zminimaliziral na delo zdravnikov, čemur ta zakon ni namenjen. Namenjen je dobri krovni organiziranosti zdravstvenega sistema. Fidesovi predstavniki so bili soočeni z rešetanjem zdravniškega dela, in to v zakonu, ki temu ni namenjen.

Pa menite, da bi to lahko bila posledica slabega dela zbornice?
Tako je predstavljeno javnosti. To je predstava, ki je zrežirana; zbornica opravlja še ogromno drugih postopkov. Veliko dela, ki ga opravi, sploh ni predstavljenega. Ampak tega interesa ni, ker je to delo dobro in strokovno narejeno.

Močne kritike prihajajo tudi z ministrstva za zdravje. Kako komentirate pismo Janeza Remškarja?
Izjave gospoda Remškarja niso vredne komentiranja.

Če bi vam ponudili mesto ministrice za zdravje, bi ga sprejeli?
To mesto so mi že ponudili, pa sem vseeno tukaj.

Zakaj ste se odločili ostati v zbornici?
Članstvo me je izvolilo na neposrednih volitvah, v prvem krogu – to pomeni izjemno zaupanje, kar cenim in spoštujem. Ni vprašanje funkcije, ampak kakšno spoštovanje, podporo ti dajo tvoji najbližji kolegi.

Menite, da medtem ko je vaša podoba v javnosti precej negativna, še vedno uživate tako podporo kolegov?
Kolegi me, tudi če so do mojega dela kritični, na to opozorijo, o tem se pogovorimo in se uskladimo. Vedno prisluhnem dobremu predlogu, vedno sem pripravljena tudi na kompromis. Ne nazadnje pa menim, da je moja osebna podoba zrežirana. O tem sem prepričana. Ministrstvo za zdravje bi z zdravniško zbornico lahko dobro sodelovalo, ker je v interesu državljanov najti dobre rešitve, a doslej nismo bili deležni nobene njihove podpore, samo kritik.

V čem bi bili pacienti na slabšem, če za zdravniško zbornico ne bo veljalo obvezno članstvo, za katerega se zavzemate?
Kako bi vedeli, h komu pridejo? Danes lahko vsak pacient nemudoma izve, ali je zdravnik, pri katerem je obravnavan, registriran, licenciran, se izobražuje in ali je v kakšnem postopku.

Konkurenčne zbornice tega ne bi mogle zagotavljati?
Tudi ta rešitev bi bila možna, ampak po evropskem standardu so zbornice, če jih je več, združene v eno zbornico, in sicer zaradi izmenjav informacij. Tudi pacient mora vedeti, kdo je tisti krovni, ki bi to preverjal. Če sem jaz pri eni zbornici in ta zbornica spet nima nekega krovnega postopka preverjanja vseh zdravnikov v sistemu, daje lažno varnost.

Koliko zdravniških zmot je zbornica obravnavala v zadnjih petih letih in koliko ukrepov je izrekla?
Od leta 2003 so bile vložene 2.603 pritožbe, ki so jih obravnavali različni zbornični organi. Na razsodiščih prve in druge stopnje pa je bilo skupno izrečenih 20 ukrepov, od tega štirih začasni odvzemi licence.

Kateri je po vašem mnenju najpogostejši vzrok zdravniških zmot?
V Sloveniji neke posebne analize stanja nimamo. Mislim, da je v tem trenutku največja ovira za nemoteno delo zdravnikov ravno njihovo pomanjkanje, zaradi česar opravljamo več del istočasno. Ne moremo se posvetiti samo tistemu bolniku, ki je pred nami, ampak smo odgovorni za še celo vrsto drugih procesov v istem delovnem dnevu. Tudi število bolnikov pri zdravnikih se je izjemno povečalo. Tako se čas za posameznega bolnika skrajšuje, intenziteta dela pa je izjemno visoka. V bolnišničnih okoljih so zdravniki, ki so istočasno v ambulanti, odgovorni za delo na oddelku, mogoče hkrati še za konzultacijo v okviru konzultantske službe. To je izjemno naporno, da ne rečem tudi nevarno. Ampak delo mora biti opravljeno.

Kolikšna je po vašem mnenju zgornja meja, do katere lahko zdravnik še dela na dan?
Ta meja je zelo individualna, to je svoboda zdravniškega poklica. Za obremenitve, ki jih sprejmeš, v celoti nosiš odgovornost. Zato se nam ne zdi smiselno postavljati trdega okvirja, ki ga ni mogoče spreminjati. Ne nazadnje je pomanjkanje zdravnikov tisto, ki jih sili, da ponujajo različne oblike dodatnega dela. Če pa je zdravnik odgovornost sprejel, mora sam presoditi, koliko še lahko dela.